Za ekonomsko samozadostnost in kulturno obogatitev karantenske postaje si je prizadeval njen poveljnik, major Karl vitez pl. Kern, vendar zdaj poglavje zgodovine ljubljanske stavbe v obdobju prve svetovne vojne nekoliko prehitevamo.
Čeprav so ravno v desetletjih pred začetkom vojne napovedovali, da je poslopje gradu preveč "razjahano", da bi še lahko ustrezno služilo potrebam kaznilnice (poleg zoba časa je grad pošteno stresel tudi velikonočni potres leta 1895), so se v njem vseeno še enkrat znašli neprostovoljni prebivalci.

Načrte o hramu slovenske kulture prekine vojna
Ureditev v osrednji narodni muzej z različnimi oddelki je oktobra 1906 v svojem poročilu z nasveti o prenovi gradu predsedstvu ljubljanske občine svetoval pisatelj in pesnik Anton Aškerc, tudi prvi arhivar ljubljanskega mestnega arhiva. Župan Ivan Hribar je predlogom prisluhnil, jih razširil in jih dal v potrditev občinskemu svetu. Vendar sta ambiciozne načrte, ki so med drugim vključevali tudi idejo o dvigalu, ki bi obiskovalce popeljalo na vrh, prekinila vrenje prve svetovne vojne in napeto politično ozračje, ki je za grajske zidove strpalo vrsto "monarhiji nevarnih elementov".

Kako so nekega krasnega poletnega jutra zaprli Ivana Cankarja
Med "politično sumljivimi" je bil tudi Ivan Cankar, ki ga je teden dni bivanja v zaporu doletelo že leta 1913 po predavanju Slovenci in Jugoslovani. Nova aretacija pa je sledila po izbruhu vojne, ker je, kot je sam zapisal v Ministerijalni komisiji (ta bi morala biti objavljena v Jugoslovanu, a je najverjetneje to preprečila cenzura), ker naj bi "baje zinil prijazno besedo o Srbih".
"Že drugi dan po ovadbi so me na Vrhniki aretirali. Žandar je bil sposoben človek, nobene besede nimam zoper njega. Nekakšno dve uri sem ostal v zaporu, nato so me poklicali k sodniku. Ta sodnik je bil pameten mož. Po kratkem zaslišanju je izrazil, da stvar ne more imeti hudih posledic; poslal me je domov. In ta pametni mož se je zmotil. Dne 23. avgusta 1914 se prikažeta pri meni dva detektiva, dva čedna gospoda, ter me povabita s seboj h gospodu nadkomisarju doktorju Skublu. Prekrasno jutro je bilo! Poletje brez primere! Gospod nadkomisar doktor Skubl je prijazen in evropejski mož. Zasliševal me je precej na kratko ter nazadnje dejal, da stvar nikakor ne more imeti hudih posledic. Tudi prijazni in evropejski mož se je hudo zmotil. Še isti dan sem se napotil v spremstvu detektiva v Marianum, kjer je takrat imelo svoje domovanje divizijsko sodišče. Tam me živ krst niti pogledal ni, temveč kar tako so me poslali na Grad. Kako je bilo tam, sporočim natanko in obširno pozneje, slovenski mladini," je med drugim zapisal Cankar, dano obljubo pa držal in neprijetno izkušnjo celice opisal v črtici Sence.

"Vse trpljenje, ves srd, ves sramotni občutek ponižanja, vsa telesna muka in izmučenost – bodi vse, kjer je bilo! Tolažba edina in velika mi je bila na Gradu, da sem preživel poldrugi mesec v tako sijajni družbi, kakor še nikoli v svojem življenju. Dne 9. oktobra 1914 je bilo te krivice konec; madež pa je ostal, pa ne na meni," je še zapisal. Družba, ki jo omenja, je morala biti zares zanimiva. Oblasti namreč niso bile zaupljive niti do slikarja Ferda Vesela, Gregorja Žerjava, Berzingarja in Knafljiča. Vse je portretiral Vesel, ki med zaprtjem ni opustil risanja in je kljub ujetništvu s seboj nosil kredo, črnilo, tuš in barvne svinčnike.

Z začetkom bojev prihod prvih vojnih ujetnikov
Že po prvih velikih bitkah so začeli v notranjost monarhije prihajati vojni ujetniki, tudi v Ljubljano. Na gradu so se znašli vojaki zelo različnih vojsk. Daleč od doma so bili Angleži, Francozi in Rusi, celo nekaj Indijcev, začasno prebivališče so v slabo vzdrževanem gradu našli tudi Srbi, Črnogorci, Albanci in Turki.
Po vključitvi Italije v vojno leta 1915 so Ljubljano, prvo večje mesto v zaledju soške fronte, preplavili vojaki, ki so odhajali na fronto, in tisti, ki so se z nje vračali. Več javnih zgradb so namenili bolnišnični oskrbi poškodovancev soške fronte, grad pa je postajal vse bolj prenatrpan, zdaj predvsem z italijanskimi vojnimi ujetniki, ki so jih avstrijske in nemške vojaške sile zajele na fronti.

Časa za dolgočasje ni bilo
Karantena je bila sicer prehodnega značaja in so vojake po določenem času odpeljali v večja taborišča v notranjosti Avstro-Ogrske, a kljub temu se je uspela, verjetno predvsem po zaslugi majorja Kerna, oblikovati manjša skupnost. Kern je poskrbel, da so se tisti ujetniki, ki so bili denimo umetniki ali pa spretni v kakšnih obrteh, v karanteni zadržali dlje, nekateri celo do konca vojne. Na gradu se je tako rezbarilo, mizarilo, čevljarilo in še kaj. Ujetniki so postavljali barake, v katerih so živeli, obnavljali stare grajske zidove, zgradili so kanalizacijo in vodovod, ki sta še danes delno v uporabi. Glasbeniki so sestavili orkester, ki je nastopal po Ljubljani, dramske igre je uprizarjala gledališka skupina. Imeli so vrtove, njive, kjer so gojili fižol, paradižnik in industrijsko konopljo.
O natančnem številu Italijanov, ki so jih v Ljubljano prepeljali kot vojne ujetnike, je sicer težko govoriti. Zgodovinarji sklepajo, da jih je bilo med 11 in 18 odstotki vseh na soški fronti zajetih italijanskih vojakov, teh pa je bilo približno 600.000.
Dragocena fotografska zbirka
Med čuvarji je bil na gradu v tistem času tudi Peter Naglič iz Šmarce pri Kamniku, ki je proste trenutke izkoristil za fotografiranje in tako ustvaril dragoceno zbirko posnetkov, ki pomagajo približati zgodbo italijanskih ujetnikov. Po koncu vojne so ti Ljubljano počasi zapustili, na njihova mesta pa so kmalu prišli avstrijski vojni ujetniki, ki so jih nove oblasti pošiljale iz bojev za severno mejo, pozneje pa tudi civilni interniranci s Koroškega; zadnje so izpustili septembra leta 1919. Zatem so grajski prostori za nekaj časa postali zatočišče ljudem z družbenega obrobja.

Vabljeni k ogledu fotografij, ki jih je med svojim službovanjem na Ljubljanskem gradu ujel član stražarske posadke Peter Naglič.