V nadaljevanju si lahko preberete vseh šest finalistov, spodaj pa najdete tudi glasovnico. Glasovanje bo potekalo do nedelje, 20. novembra, do 24.00. Komisija je v skladu s pravili natečaja že izbrala svojega zmagovalca, ki pa ga, da ne bi vplivali na izid spletnega glasovanja, ne bomo objavili do konca spletnega glasovanja.

Metka Mahne: Zgodba najine ljubezni
Avgust 1980. V Rovinju smo imeli seminar s področja športne vzgoje. Bivali smo v šotorih. Moja sostanovalka je bila Mihela s Primorskega. Nedeljsko popoldne. Borov gozdiček je dišal po smoli, škržati so veseli godli svojo poletno pesem. Vsi tečajniki so se podali v mesto. Medve pa sva ostali v taboru in uživali brezskrbnost prostega popoldneva. Sedeli sva na štoru in se pomenkovali. Ptičji žvrget nama je delal družbo.

Zanimivo, kako začutimo sorodno dušo. Z nevidno tipalko zaznamo, komu lahko zaupamo. Vedno bolj sva si bili blizu, vedno bolj iskreni. Prijetno vzdušje zaupljivosti mi je priklicalo v spomin (boleče) doživetje. Preprosto, želela sem si o tem spregovoriti. Podoživljala sem tiste trenutke in beseda je stekla.

Že devet let sem sama. Mož se je zaljubil v 19-letno dekle in odšel. Ljubila sem ga, mu zaupala in mu bila zvesta. Srce je bolelo in spraševalo, zakaj. A brez odgovora. Zdaj bom sama skrbela za dve hčerki.

Celotno zgodbo preberite tukaj.

Katja: Šuštarski most
Danes, po skoraj petih desetletjih, se lahko brez vseh zamer in brez obžalovanja ozrem nazaj. V tista rosno mlada leta, včasih mavričnih barv, včasih barve nevihtnega neba. V zrela leta, manj ekstremno obarvana, pa naj bo s svetlobo ali temo. Racionalna, a še vedno polna izjemnih čustvenih doživetij. Drugačnih. Bolj pomembnih. Večjih. Če že obujam spomine in delam bilanco svojega življenja, moram poseči res na začetek. V svoja zgodnja dvajseta leta, v rojstvo te ženske, ki se je dokončno izoblikovala tam nekje pri dvaindvajsetih in bo kmalu praznovala petdeseto obletnico poroke in živim njeno življenje.

Celotno zgodbo preberite tukaj.

Sonja Rozman: Pred petdesetimi leti
»Rada imam živali. Konje, mačke, pse … Psa bom sigurno imela!«
»Tudi jaz bi imel psa.«

»Ampak življenja brez smučanja si kar ne morem predstavljati. Saj smučaš, a ne?!«
»Seveda! Seveda smučam … Le smuči si moram nabaviti … Starih nimam več.«
»Kam bi šla smučat, kaj praviš?«
»Na Veliki planini ima moje podjetje bajto, lahko jo najamem …«
In sva šla. Mlada, zaljubljena, navdušena, obložena s prtljago. On velik in suh, jaz majhna in "stasita". Vse sva morala prinesti s seboj. Počitniška hišica, imenovana Lepenatka, je bila brez elektrike in vode, s straniščem na štrbunk. Zasuta s snegom! Živa romantika!

Celotno zgodbo lahko preberete tukaj.

Milenka Pungerčar: Tomaževa pisma
Bilo je sredi poletja, triinštiridesetega leta. V malem mestu, ki so ga na obzorju zapirale gore, je Mira izstopila iz vlaka. Dva karabinjerja sta jo pripeljala iz ženske kaznilnice v Benetkah. Z dokumenti v ovojnici, z napisom POD STROGIM NADZOROM sta jo predala lokalnemu karabinjerju, ki jo je odpeljal mimo množice gledalcev. Stopila sta v napol odprto kočijo. Voznik je odpeljal po dolgi ulici do sodnega zapora, kjer sta izstopala. Karabinjer jo je odvedel v direktorjevo pisarno. Predal mu je kaznjenkine dokumente.

Direktor se je zagledal v napis na ovojnici, zatem pa v Miro. Rahel posmeh mu je hušknil čez obraz, ko je umaknil pogled in začel brati. Po branju je zamišljeno gledal zapornico. Vprašal je: »Veste, zakaj ste tu?«
»Da, ker madre superiora noče več političnih kaznjenk, ki so se uprle delu v kaznilnici. A vedite, da tudi tu ne bom delala v korist vaših vojaških enot,« je jasno odgovorila v šolski italijanščini.
Ko je slišala, da v tem zaporu ni organiziranega dela, je smelo nadaljevala: »Tudi v cerkev ne bom hodila.«

Celotno zgodbo si lahko preberete tukaj.

Nada Lozej: Zapisana burji
Tistega leta pred skoraj sedemdesetimi leti je suša kot že ničkolikokrat razbelila Kras. Že tako skromni pridelek pa je uničila toča. Takrat sva se v istem tednu rodila oba. On staršem, ki so se borili za preživetje na skromni kmetiji, jaz malo premožnejšim staršem, kjer je oče dopolnjeval družinske prihodke kot delavec v različnih delovnih organizacijah. Zato so mi lahko kot edinki nudili nekoliko več, vendar od mene tudi več zahtevali.

Celotno zgodbo si lahko preberete tukaj.

Andreja Ipavec: Jesenska ljubezen
Dan za dnevom je ugašal v temnih in nemirnih nočeh brez sna. Pomlad je bilo čutiti v zraku.
Bo ta prinesla kaj novega?
Zagotovo. Moj sin bo postal drugič očka. Tako sem srečna zanj, da moj obraz kar sije v pričakovanju. In tu je še moja hči. Drugič bo postala mamica.

Zadovoljna sem, da sta moja otroka srečna, da vnukinji rasteta.
In moja prva vnukinja ima posebno mesto v mojem srcu, ker je prva.
Je to ljubezen? Potrebujem več?
Da, to je ljubezen, a vseeno razmišljam o jesenski ljubezni do moškega. Seveda sanjarim, da bo bral moje misli, me razvajal, še vedno kljub svojim letom sanjam o princu na belem konju.

Celotno zgodbo si lahko preberete tukaj.