B. Jakac, Avtoportret (1974, olje / platno), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Dokumentacija Dolenjski muzej – Jakčev dom
B. Jakac, Avtoportret (1974, olje / platno), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Dokumentacija Dolenjski muzej – Jakčev dom

Zaznamoval je čas med svetovnima vojnama, med drugo svetovno vojno in po njej, v vsakem od teh ključnih življenjskih in umetniških obdobij pa je našel in utrdil svoje mesto v slovenski (in jugoslovanski) likovni kulturi. Jakca lahko označimo za svetovljana, saj so ga življenjska pot in likovni izzivi vodili na različne konce sveta, a je v notranjem občutju in likovnem izrazu ostal zaprisežen dolenjski krajini in njeni mehkobi, zaradi česar so ga spremljevalci imeli za likovnega pesnika dolenjske pokrajine. V svojem dnevniku je Božidar Jakac zapisal: O Novo mesto, mesto mojih mladostnih sanj, silno tesno sem povezan s teboj, nemogoče se mi je odtrgati od Tebe. Vse v Tebi in okrog Tebe je posvečeno s podobo moje matere – mojo mladostjo. Le tu je moj svet, le tu mi res polno odpeva duša. Novo mesto! Dopoldan sem slikal v Šmihelu na farovškem vrtu pogled na Novo mesto. Vse se je kopalo v soncu, nad oddaljenim mestom se je razprostiral hribovski greben od Trške gore do Hmeljnika, spredaj je čudovito blestel travnik, posejan s cvetjem vseh barv. Začutil sem spet jasno mojo pokrajino, ki sem jo božal z barvami. Toplo mi je bilo v duši in razveselil sem se spet srečanja s to mojo pokrajino. Tu mi vse odpeva, vse ljubim, vse je toplo prijetno, polno topline. Tu sem doma in nikjer drugje.

Domače Novo mesto in zgodnja Jakčeva leta
Jakac se je rodil na novomeškem Bregu, slikovitem mestnem predelu nad reko Krko, veduto katerega je v svojih delih nato stalno upodabljal. Osnovno šolanje je opravil v Novem mestu, realko v Idriji, likovni študij pa v tujini, na Češkem. V rojstno mesto se je rad vračal, sploh ob posebnih priložnostih, kot je bila t. i. novomeška pomlad. Mladi rod umetnikov, med njimi so bili izstopajoči Anton Podbevšek, Miran Jarc, Božidar Jakac in Marij Kogoj, je z nizom likovnih, literarnih in glasbenih dogodkov nastopil jeseni leta 1920 in Novo mesto so za kratek čas povzdignili v umetniško ustvarjalno središče. Marjan Mušič je temu kulturno-umetniškemu dogajanju, ki je pomenilo duhovni preporod slovenske umetnosti po prvi svetovni vojni in je razburkalo novomeško srenjo, v svoji knjigi dal ime, po katerem ga poznamo še danes. V zgodnjem obdobju je Jakac kratek čas tudi stalno živel v Novem mestu, pozneje pa se je rad vračal in je svoje rojstne dneve praznoval v domači hiši na Bregu. Natančno ob večerni uri rojstva so mu pevci zapeli podoknico – tradicionalno je bila na sporedu Kettejeva pesem Na trgu, ki opeva prav novomeški Glavni trg z vodnjakom, v uglasbitvi Vasilija Mirka za moški zbor, nato se je začelo praznovanje, ki je imelo značaj kulturnega spominskega dogodka. Jakčev spomin v našem času ohranjajo v Jakčevem domu, ki je monumentalna stavba v starem mestnem jedru, v kateri je slikar preživel otroška leta, ter s še živimi spomini na znamenitega rojaka.

B. Jakac, Novo mesto (1931, olje / platno), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Dokumentacija Dolenjski muzej – Jakčev dom
B. Jakac, Novo mesto (1931, olje / platno), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Dokumentacija Dolenjski muzej – Jakčev dom

Likovni spomini s poti po svetu
Božidar Jakac je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Pragi, ki je kot študijsko središče po koncu prve svetovne vojne nadomestila nekdanje nemške oz. avstrijske umetnostne izobraževalne ustanove na Dunaju in v Münchnu. S to konkretno in simbolno spremembo so želeli poudariti skupne slovanske korenine in naslon na francosko umetnost prek Prage, v kateri je bil vpliv Pariza izjemno izpostavljen. Slovensko-češki stiki segajo daleč v preteklost, okrepili so se v 19. stoletju, vrh pa dosegli z delom arhitekta Plečnika za češkega predsednika Masaryka in češko cerkev. Ne glede na to, da so kmalu po prvi svetovni vojni ustanovili Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, se je v obdobju med svetovnima vojnama vrsta umetnikov izobraževala v Pragi (France in Tone Kralj, Veno Pilon, Miha Maleš, Karel Putrih, Stane Kregar …), med prvimi prav Božidar Jakac. V letih 1919–1923 je študiral pri profesorjih Obrowskem, Thieleju in Brömseju, pri zadnjem grafiko, pri kateri je pokazal izjemno nadarjenost in je postala Jakčev zaščitni znak do konca življenja. Enega prvih vrhov je dosegel že z lesorezi, nastalimi med študijem v Pragi (pozneje je obvladal še vse druge klasične grafične tehnike), ki kažejo izrazit ekspresionizem in simbolizem. Jakac je sprva po slogovnem izrazu spadal med ekspresioniste, pozneje se je umiril v poetičnem barvnem realizmu, ki ga je ohranjal do konca umetniškega ustvarjanja. Poetičnost likovnega izraza je najbolj prišla do izraza v upodobitvah rojstnega Novega mesta in dolenjske pokrajine, zlasti v tehniki pastela, ki je z mehkobnostjo linije ta slogovni izraz še poudaril. V Jakčevih likovnih delih pa lahko vidimo cel nabor motivov z njegovih mnogih potovanj po Evropi, Ameriki, Afriki … kjer so ga ob klasičnih zgodovinskih vedutah in krajinah s človeško figuro pritegnili tudi utrip velemest in orientalizmi. Jakac pa mnogih domačih in tujih motivov ni ujel samo na papirju ali platnu, temveč tudi na fotografiji in filmskem traku; bil je eden pionirjev našega filma, pri čemer gre za dokumentarne posnetke z veliko zgodovinsko vrednostjo.

B. Jakac, Polnočnica na Hradčanih (1920, pastel / papir), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Tomaž Grdin / Dokumentacija Galerija Božidar Jakac
B. Jakac, Polnočnica na Hradčanih (1920, pastel / papir), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Tomaž Grdin / Dokumentacija Galerija Božidar Jakac

Jakac med drugo svetovno vojno in po njej
Med drugo svetovno vojno je Jakac v partizanih deloval kot kulturnik in umetnik, ki je dokumentiral ključne dogodke narodnoosvobodilnega boja. Jeseni 1943 se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu. Že na poti v Jajce so nastali različni Jakčevi slikarski zapisi, v Jajcu pa je prvič srečal Josipa Broza - Tita in ga portretiral. Pozneje so nastali še številni Jakčevi Titovi portreti, ki jih poznamo po reprodukcijah za okras prostorov, na plaketah, v učbenikih in koledarjih, pa vse do serije jugoslovanskih znamk. Jakac je postal eden najbolj znamenitih Titovih portretistov, ti portreti pa so s širjenjem lika maršala postali del povojnega kolektivnega spomina. Ob Titu in domači družini je portretiral še številne osebe iz javnega življenja in s tem postal kronist dobe v polju kulture, umetnosti, politike in družbe; ne nazadnje njegov uradni portret ljubljanskega nadškofa – metropolita Jožefa Pogačnika krasi tudi galerijo ljubljanskih škofov. Po vojni je bil Jakac eden od utemeljiteljev Akademije za likovno umetnost v Ljubljani (takrat Akademija upodabljajočih umetnosti), s čimer je bil leta 1945 prvič omogočen umetniški likovni študij v domovini. Jakac je bil tudi prvi (in nato še večkrat) rektor akademije, kot profesor za grafiko pa je vzgojil generacije grafikov t. i. ljubljanske grafične šole ter vplival tudi na razvoj grafičnega medija in njegovo prisotnost v likovni recepciji in institucionalizaciji. Postal je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter član še drugih akademij, prejel je tudi vsa najvišja državna in stanovska odlikovanja.

B. Jakac, Teranova trta (1972, barvni lesorez / papir), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Maruša Lapuh / Dokumentacija Galerija Božidar Jakac
B. Jakac, Teranova trta (1972, barvni lesorez / papir), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Maruša Lapuh / Dokumentacija Galerija Božidar Jakac

Jakčeva dediščina danes
Že v času Jakčevega življenja se je pojavilo vprašanje stalne predstavitve slikarjevega opusa in njegovega lastništva (z ženo Tatjano nista imela otrok). V Novem mestu se je po drugi svetovni vojni pojavila ideja o gradnji sodobnega razstavnega paviljona, a se ni uresničila. Slikar je rodnemu Novemu mestu podaril 828 svojih likovnih del. Stalna zbirka del Božidarja Jakca je leta 1984 dobila mesto v njegovem domu, stavbi, ki jo je na začetku 20. stoletja dal zgraditi slikarjev oče. Galerijska zbirka je sprva obsegala predstavitev samo Jakčevih del, danes pa je dopolnjena z likovno zbirko dolenjskih in drugih slovenskih avtorjev. Poudarek na predstavitvi Jakčevih del je na slikarskih delih iz zgodnjih let in s svetovnih poti ter na novomeških motivih. Pogledi na celotno veduto ali posamezne dele starega mestnega jedra – na Breg, Glavni trg, kompleks frančiškanske cerkve in samostana ter na Kapitelj – so poklon domačemu mestu in so se zapisali v kanon slovenske vedutne motivike. Po slikarju pa so poimenovali Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, kjer so v prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana po drugi svetovni vojni postopoma uredili umetnostno-kulturni center, del stalnih zbirk, ki so danes na ogled, pa je posvečen tudi Jakcu.

B. Jakac, Ljubljana s stolnico (1938, pastel / papir), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Dokumentacija Narodna galerija
B. Jakac, Ljubljana s stolnico (1938, pastel / papir), © Primož Pablo Miklavc Turnher. Foto: Dokumentacija Narodna galerija

Ogledamo si lahko slike večjih formatov in pa zaokrožen pregled njegovega grafičnega opusa. Jakčeva likovna dela so danes v lasti različnih slovenskih in tujih kulturnih institucij, številne grafike pa so v zasebni lasti, saj so bile njegove vedute slovenskih mest in domače pokrajine vedno zelo priljubljene, grafike pa v obdobju po drugi svetovni vojni dostopne najširšemu krogu kupcev. Jakčeva dela imajo letošnje poletje tudi pomembno mesto na dveh razstavah na Češkem – Narodna galerija v grajskem kompleksu na Hradčanih v Pragi predstavlja slovenski impresionizem, njegove predhodnike in naslednike, Galerija Božidarja Jakca pa v galeriji GASK (Galerija osrednje češke regije) v Kutni Gori razstavo slovenskega, nemškega in češkega ekspresionizma. Božidar Jakac je v zrelih letih živel v Ljubljani, kjer je umrl leta 1989, v letošnjem jubilejnem letu pa se je simbolno vrnil v svojo Prago in v češki kulturni prostor.