Ko gre za zdravje, bi morali biti vsi enaki, a že lep čas ni tako. V zadnjem obdobju se krepi zasebno zdravstvo, zdravstvene zavarovalnice pa kupujejo zasebne zdravstvene centre. Medtem je v zdravstvenih domovih zaposlenih čedalje manj zdravnikov, saj pospešeno odhajajo med zasebnike in koncesionarje, kjer so plače višje, delo pa manj obremenjujoče. Zgodbe ljudi, ki so v teh časih ostali brez osebnega zdravnika, so pretresljive, zdravje nekaterih se je nepopravljivo poslabšalo.

O problematiki (ne)dostopnosti osebnih zdravnikov in stanju v primarnem zdravstvu se je voditeljica Erika Žnidaršič v oddaji Tarča pogovarjala z državno sekretarko na ministrstvu za zdravje Alenko Forte, direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana Antonijo Poplas Susič, poslancem Levice Miho Kordišem, družinskim zdravnikom in predsednikom sindikata Praktik.um Igorjem Muževičem ter psihiatrinjo in pediatrinjo Anico Mikuš Kos, upokojeno zdravnico.

Forte: Govorjenje o razpadu je zavajanje

"Mislim, da se z vami ne morem strinjati, da gre za razpad. Vendar ima slovenski zdravstveni sistem in primarno zdravstvo določeno količino zdravnikov. Pomembno je, da zdravniki delajo za pacienta, da je pacient fokus, na katerega se mora sistem osredotočiti. In ni pomembno, kakšen je status izvajalca, važno je, da opredeljuje število pacientov in zanje poskrbi tako, kot veleva stroka," je v uvodu dejala državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Alenka Forte.

Primarno zdravstvo je sicer po njenih navedbah v zadnjih dveh letih zelo obremenjeno zaradi covida-19, "a Slovenija razvija zdravstveni sistem skozi 30 let". Kot je dejala, se je število zdravnikov v zadnjih 10 letih povečalo za okoli 46 odstotkov, a se je populacija postarala, zato je potreba po zdravnikih čedalje večja. Priznala je, da bodo potrebne spremembe, a da je "govorjenje o razpadu zavajanje".

Kordiš: 30 let otepanja ambicij in apetitov pred privatizacijo

Slovenski zdravstveni sistem je po besedah poslanca Levice Mihe Kordiša že "30 let postavljen v položaj, da se mora otepati ambicij in apetitov, da se ga razreže in privatizira". Kot najbolj znani obliki privatizacije javnega zdravstva je navedel dopolnilno zdravstveno zavarovanje in "fenomen zdravnikov dvoživk", ki hkrati delajo v javnih in zasebnih ambulantah.

"Absolutno se ne bi smelo dogoditi, da imamo 130 tisoč ljudi v tej državi, ki nimajo osebnega zdravnika," je dejal in poudaril, da imamo zdravstvo in zdravnike zaradi pacientov in ne nasprotno. "Tudi v prejšnji vladi smo v Levici opozarjali na to, da se je področju družinske medicine treba posvetiti, preprosto ni dovolj, da zgolj razpišemo več specializacij in upamo na najboljše. Ljudi je treba aktivno spodbuditi k temu, da se bodo oprijeli družinske medicine, lahko tudi na način, da se razpišejo posebni programi na medicinski fakulteti," je dejal.

"Količniki, kot opozarja tudi Računsko sodišče, niso resnična merska enota tega, koliko so družinski zdravniki res obremenjeni, ampak so zelo slab približek," je opozoril in dodal, da bi bilo treba na novo določiti tudi glavarinske količnike in od primera do primera preveriti dejansko obremenjenost osebnih zdravnikov.

Muževič: Že leta 2012 smo napovedovali, kaj se bo dogajalo

Družinski zdravnik in predsednik zdravniškega sindikata Praktik.um Igor Muževič, ki je pred tremi leti kot sindikalist sodeloval pri postopku določanja meje, po prekoračitvi katere lahko zdravnik zavrne bolnika, je opozoril, da je že takrat napovedoval to, da bodo bolniki ostali brez zdravnika. "Že leta 2012 smo napovedovali, kaj se bo dogajalo," je dejal. "Po navadi smo bili deležni odgovorov, denimo od takratnega direktorja ZZZS-ja, da če vam kaj ni všeč, dajte odpoved, naj se nehamo pritoževati, ker je v Indiji še huje, ali naj si kupimo knjigo o iskanju sreče," je dejal. Dodal je, da je tudi takšen odnos na strani političnih odločevalcev vplival na to, da so se mladi začeli odtujevati od specializacij družinske medicine.

"Glavarinski količnik 1895 je bil nujen predpogoj, da sistem ni razpadel že takrat. S tem se je stabilizirala situacija, da ni razpadla, ko so grozile množične odpovedi po celotni Sloveniji," je dejal. Dejal je, da sindikat vseskozi ponuja rešitve, ponudil jih je tudi prejšnjima zdravstvenima ministroma Alešu Šabedru in Tomažu Gantarju. "Vendar spet ni bilo posluha. Predlagali smo, da se akutno omogoči, da se lahko bolniki opredelijo na zavod, vendar je ZZZS proti. Ker če bi se zdravniki lahko opredelili na zavod in ne na osebo, bi lahko zanj poskrbel vedno drugi zdravnik," je dejal. Priznal je, da to ni optimalno in ne zagotavlja kontinuitete, a je v trenutnem položaju to sprejemljiva rešitev.

"Če zdravnik nad določeno mejo začne sprejemati bolnike, krši zakon, ker ne more več po definiciji strokovno delati," je opozoril Muževič. Očitke Računskega sodišča, ki je opozarjalo, da ni jasno, kako je bila določena meja, je zavrnil z navedbo, da si "ni vzelo pet minut časa, da bi vprašalo relevantne ljudi, ki so delali (analize)".

Direktorica ZD-ja Ljubljana, tudi sama dela še v koncesijski ambulanti

"To stanje ni od danes, ga je pa epidemija razkrila," je glede težav v primarnem zdravstvu dejala direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana Antonija Poplas Susič. Na padanje števila družinskih zdravnikov so po njenih navedbah začeli opozarjati pred več kot 10 leti. Osebnega zdravnika sicer po njenih navedbah definira dolgotrajni odnos spoznavanja s pacientom.

"Lepo, da ste pokazali, da imam 1000 in še nekaj glavarine, kjer delam kot družinska zdravnica. V družinski medicini sem 33 let in z mano so šli pacienti, ki so z mano od vsega začetka," je komentirala začetni prispevek, v katerem je bilo navedeno, da ima tudi sama zasebno ambulanto s koncesijo, Zdravstveni zavod Multimedicus, v katerem ponuja nekatere samoplačniške storitve. V ljubljanskem zdravstvenem domu je sicer zaposlena za polni delovni čas.

"Zakonodaja jasno definira, da imajo pacienti pravico izbire osebnega zdravnika. Osebni zdravnik ima dolžnost predpisovati recepte, napotovati, dajati bolniški stalež in voditi medicinsko dokumentacijo," je naštela. "Imeti izbranega zdravnika ne pomeni hkrati imeti tudi ustrezne zdravstvene oskrbe," je opozorila.

Mikuš Kos: Prisiljena sem bila prosjačiti, da bi me kateri zdravnik vzel

V oddaji je spregovorila tudi nekdanja psihiatrinja in pediatrinja ter predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos, ki je tudi sama pri 86 letih ostala brez osebnega zdravnika. "To je tudi neke vrste razočaranje in ponižanje," je povedala. "Zdravstveno zavarovanje sem plačevala 62 let in potem sem bila dobesedno prisiljena prosjačiti od vrat do vrat, da bi me kateri zdravnik vzel," je dejala in poudarila, da z visoko starostjo pride vrsta zdravstvenih tegob, zaradi katerih pa ni primerno hoditi na urgenco.

"Ne gre samo za strokovno pomoč za telesne tegobe in administrativne reči, gre še za eno razsežnost – neki občutek varnosti, ki ti jo daje tvoj zdravnik. Človek, ki pozna tvoje težave in tegobe, imaš občutek, da imaš nekoga, kamor se lahko zatečeš. Če tega nimaš, oblebdiš v nekem praznem prostoru in ne veš, na koga bi se obrnil," je dejala in dodala, da je občutek neprijeten in da se v zdravstvu sicer venomer poudarja odnos med pacientom in zdravnikom. Ob tem se ji zdi popolnoma neekonomično, da se ljudi zaradi težav, ki bi jih morali reševati pri osebnih zdravnikih, usmerja na urgenco.

Vabljeni k ogledu celotne oddaje Tarča.