Publicist Igor Omerza je trenutno eden najbolj plodnih slovenskih piscev, saj je v dobrih dveh letih izdal kar pet knjig ( Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584, 88 stopnic do pekla - Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, Bombenattentate ter najnovejša JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje), ki po večini temeljijo na podlagi arhivskih dokumentov nekdanje »Udbe« oziroma nekdanje državne tajne službe, Službe državne varnosti (SDV).

V svoji novi knjigi JBTZ - Čas poprej in dnevi pozneje Omerza popisuje nastanek tajnega vojaškega dokumenta, ki je med drugim predvideval posredovanje vojske v primeru civilnih nemirov, pot tega dokumenta do Janeza Janše, njegovo poznejšo aretacijo in poznejše oblikovanje Odbora za varstvo človekovih pravic, v katerem je bil član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic. Knjigi pa je tudi priložena zgoščenka s 110.00 izvirnimi podpisi članov odbora.

Omerza pripravlja tudi dve novi knjigi, in sicer knjigo Gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic, kjer bo obdelal vse segmente, ki so pripeljali do političnih sprememb, vse od leta 1979, od punka, Mladine, Nove Revije ter knjigo o Udbi.

Ob 25-letnici začetka afere JBTZ ste izdali novo knjigo o ozadju dogodkov, ki so bistveno pospešili osamosvojitev Slovenije. Ali ste se pri vašem raziskovanju arhivskih dokumentov dokopali do kakšnih novih dejstev, ki še niso bila javna znana?
V knjigi so objavljeni številni novi dokumenti in argumenti, čeprav je osnovni tok zgodbe takšen, kot je že poznan javnosti. V prvem delu razkrivam določena neznana politična in „udbovska“ ozadja dogodkov. V drugem delu pa predstavljam ogromno novih dokumentov Odbora za varstvo človekovih pravic, ki še niso bili javno predstavljeni. Zbral sem tudi do zdaj znane zadeve in zgodbo osvetlil na neki nov način. Skozi celo knjigo tako dokazujem, da vojaški dokument Janezu Janši ni bil podtaknjen. SDV je dobro vedela, kaj išče in o vsem je bilo obveščeno politično vodstvo, ki je med drugim odločalo tudi o datumu aretacije. Prav tako argumentiram, zakaj je bil Janša glavna žrtev tega procesa.

Dokumente za vaših pet knjig ste iskali tudi v arhivih v tujini, med drugim v Beogradu. Ste morda odkrili kakšne zanimive podrobnosti v ozadju aretacij?
V Beogradu sem našel le nekaj dokumentov, povezanih z prejšnjo knjigo o Bati Todoroviću, o aferi JBTZ pa tam nisem pridobil nobenih dokumentov, saj so še vedno nedostopni.

Večina novih dokumentov in dejstev torej izvira iz vašega preiskovanja slovenskih arhivov?
Našel sem številne dokumente SDV-ja, ki so med drugim razkrili, kdo je bil njihov sodelavec, ki je deloval v neposredni bližini Janeza Janše in je on tudi verjetno SDV-ju sporočil, da ima Janša pri sebi neke vojaške ukaze. Njegovo kodno ime je bilo Janičar, sicer pa gre za Janeza Juvana, ki je tedaj deloval v mirovniškem gibanju.

Med letoma 1986/87 sta z Janšo vodila družbeno podjetje Mikro Ada, katere prostore je SDV tajno preiskala še pred aretacijo Janše. Ali ste se našli kakšne indice, da se je zadeva pripravljala že dlje časa, prav pod pokroviteljstvom tedanjega političnega vodstva?
Prva tajna preiskava Mikro Ade je bila 27. aprila 1988, vendar je njeno delovanje, Janšo, Mladino, Novo revijo in tedanja alternativna gibanja SDV spremljala že dlje časa. Tedanjo oporečniško sceno je imel SDV zelo dobro pokrito, tako s prisluškovalnim napravami kot s sodelavci. Mladino je spremljala pod obdelavo Deviacija, Janšo pa pod obdelavo Kaplar. Še pred preiskavo Mikro Ade so vedeli, da ima Janša tajni vojaški ukaz, pozneje pa so bile izvedene še štiri tajne preiskave na njegovem delovnem mestu v Mikro Adi. Aretacija se je zgodila 31. maja, tako da je celotna zadeva pripravljala kar 34 dni.

Toda ali je bila res zgolj posest vojaškega dokumenta povod za aretacijo Janše ali je to bilo bolj kot nekakšno slepilo ali izgovor?
V knjigi dokazujem, da so Janšo aretirali, ker je marca 1988 javno napovedal boj za oblast. Kandidiral je za predsednika ZSMS-ja, in če bi bil izvoljen, bi to pomenilo, da bi vodil izjemno močno politično organizacijo z zelo močno razpredeno infrastrukturo. Predsednikov družbenopolitičnih organizacij, kamor je sodila ZSMS, SDV ni smel več spremljati. Zato so Janšo zaprli zaradi njegove politične dejavnosti. Odkrit vojaški dokument pa je bil dober povod za to, da so ga lahko predali JLA, ker naj bi izdal vojaško tajnost.

Ali vseeno obstaja možnost, da je bil omenjeni dokument morda celo načrtno podtaknjen?
Ne, ker je SDV vedel, da ima dokument in so ga zato tudi iskali. V knjigi tudi opisujem, kako je ta dokument nastal v Beogradu decembra 1987 in kako je bil na ljubljanskem vojaškem poveljstvu prilagojen slovenskim razmeram ter poslan na številne vojaške naslove. Zastavnik Ivan Borštner se je za izročitev dokumenta odločil, ker je v njem videl nevarnost za slovenski narod. Gre za njegovo samoiniciativno akcijo, in ne za podtikanje dokumenta. Zaradi tega se je vpisal v slovensko zgodovino, sicer bi ostal anonimen.

Dva izmed aretiranih in obsojenih, sodelavca Mladine David Tasič in Franci Zavrl, sta bila v aferi JBTZ torej zgolj kolateralna škoda?
SDV je imel podatke, da je Janša dobil ukaz od Zavrla. Marca so dobili telefonski prisluh, kjer je Zavrl Janši dejal, da ima nekaj zanimivega, kar je prinesel nekdo v vojaški uniformi. Tako so prišli do povezave med vojaškimi dokumentom in Mladino. Ob aretaciji Janše in izročitvi JLA so vedeli, da bo vojska prej ali slej prišla tudi do Mladine. SDV sicer JLA ni sporočil podatka, da je dokument prišel z Mladine, vendar je JLA sama prišla do ugotovitve med preiskovalnim postopkom v zaporu, da je Janša dobil dokument od Zavrla in da ga je Borštner predal Tasiču, ta pa Zavrlu. Krog je bil tako sklenjen. Vendar je bil glavna tarča Janez Janša. Lahko bi mu sodili zaradi izdaje državne skrivnosti, ker je posedoval tudi tajni partijski dokument, vendar mislim, da niso želeli, da se mu sodi na civilnem sodišču, temveč so ga raje elegantno predali vojaškim oblastem, naj se oni ukvarjajo z njim.

Koliko je bilo v to vpleteno tedanje republiško vodstvo. Navsezadnje naj bi bili z vsem dobro seznanjeni?
Slovensko vodstvo je bilo z vsem seznanjeno. V knjigi dokazujem, da so se s tedanjim republiškim sekretarjem za notranje zadeve Tomažem Ertlom celo dogovarjali o datumu aretacije in da so ukazali, da Janšo po preiskavi izpustijo ali predajo vojski. Politično vodstvo je moralo biti v prejšnjem režimu o vsem obveščeno, saj je bil SDV zgolj podaljšana roka vodstva zveze komunistov. Nekdanji predsednik CK ZKS Milan Kučan in predsednik predsedstva SR Slovenije Janez Stanovnik sta vsekakor vedela, kaj se pripravlja. Dokumentov, da sta ukazala aretacijo Janše, nisem našel, ker najbrž niti ne obstajajo. Vendar sta vedela bistveno več, kot sta javno povedala. Pravzaprav javno nista nikoli povedala resnice. Stanovnik je celo krivo pričal pred preiskovalno komisijo DZ.

Ali je torej šlo pri izročitvi Janše JLA za taktično napako tedanjega slovenskega političnega vodstva, ki si ni predstavljalo, kako se bo zadeva razvila, s poznejšimi množičnimi demonstracijami na Roški. Sojenje na civilnem sodišču bi najbrž imelo precej manj odziva.
Vsekakor niso pričakovali takšnega odpora. Na sedež Odbora za varstvo človekovih pravic so ljudje dnevno pošiljali na tisoče podpisov podpore. Na koncu smo prišli do številke 110.000 individualnih podpisov in še 1000 kolektivnih podpisov. To je bila strašna sila, ki jo je vodil kolegij, na vrhu katerega je bil Igor Bavčar. Podporniki so bili zelo dejavni in priredili smo številna množična zborovanja. Neprestano smo se pogovarjali s političnim vodstvom in izdajali sporočila za javnost ter skušali rešiti te fante, najprej iz pripora in potem, ko so bili obsojeni, še, da ne bi šli v zapor.

Kako se je tedanja vladajoča politika vedla do Odbora za varstvo človekovih pravic?
Ko so videli, kako je aretacija Janše razburila slovenski narod in kako množično podporo ima odbor, so začeli komunicirati z njim. Vzpostavil se je dialog in tudi sami so začeli težiti k temu, da bi se situacija za četverico čim bolje razpletla. Ni jim preostalo drugega, kot da se tudi sami pridružijo množičnemu toku, ki so ga sicer sami povzročili.

Poleg Odbora za varstvo človekovih pravic je deloval tudi Svet za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil pravnik Ljubo Bavcon. Kakšna je bil njegova vloga pri Aferi JBTZ?
Bavconov odbor je bil bolj režimsko delegiran. Ob protestih pa je odigral pozitivno vlogo. Njegova vloga je bila sicer neprimerno manjša od vloge odbora. Imel pa je neko težo in se je vključil v splošni krog obrambe četverice.

Ali ste pri raziskovanju dokumentov SDV-ja naleteli na kakšne njihove sodelavce v vrhu vašega odbora?
Nekdanji uslužbenec SDV-ja Miran Frumen (sodeloval je pri aretaciji Janše o. p.) je 1998 v intervjuju za Mladino povedal, da so imeli sodelavca v odboru. Tega nisem mogel razkriti, ker je večina dokumentov iz časa SDV-jevega pokrivanja Janše, odbora, Mladine, Tribune, Katedre, Radia Študent, Nove revije … in še mnogo drugih zadev uničena.

Ali obstaja kakšna ocena, koliko dokumentov nekdanje tajne službe je bilo uničenih?
Po nekaterih podatkih je bilo ob propadu prejšnjega režima ali pa že prej uničenega od 70 do 90 odstotkov celotnega arhiva SDV-ja. Povsem je, denimo, izginilo pokrivanje študentskega gibanja. Na drugi strani pa so še precej dobro ohranjene nekatere zgodbe iz sedemdesetih let. Našel sem veliko dokumentov o Edvardu Kocbeku, o ugrabitvi Bate Todorovića, o nekaterih zadevah pa ni niti stavka. Res pa je, da nisem pregledal celotnega arhiva, saj tega en sam človek ne zmore.

Material za svoje knjige ste iskali tudi v beograjskih arhivih. Koliko dokumentov SDV-ja, ki so povezani s Slovenijo in tudi afero JBTZ, je ohranjenih tam?
SDV-jevi arhivi so v drugih jugoslovanskih republikah, denimo na Hrvaškem in v Srbiji, zaprti. Za afero JBTZ bi bil zanimiv tudi vojaški arhiv, saj je JLA ob umiku iz Slovenije odnesla vse dokumente s seboj. Vendar je tudi ta arhiv zaprt. Z odpiranjem arhivov tajnih služb so vedno težave, saj obstajajo močna omrežja ljudi, ki jim ni do razkrivanja njihove nečedne zgodovine.