O disleksiji – gre za poseben način odzivanja in delovanja živčnega sistema na zunanji svet, pri čemer se pojavljajo težave pri branju, pisanju in črkovanju – smo se pogovarjali s predsednico društva Bravo (društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami), dr. Marijo Kavkler in sodelavko mag. Mileno Košak Babuder. Nekaj o lastnih izkušnjah z disleksijo pa je za MMC povedal igralec Gojimir Lešnjak - Gojc.

Znaki in prepoznava disleksije ali legastenije
Da ima otrok disleksijo, lahko po besedah sogovornic govorimo šele, ko je podvržen procesu opismenjevanja in se ob tem kljub veliko vajam srečuje s težavami pri učenju branja, pisanja in računanja. V predšolskem obdobju pa se znaki kažejo na področju fonološkega zavedanja (npr. prepoznavanje glasov v besedi), v slabši izgovarjavi posameznih glasov in skromneje razviti sposobnosti jezikovnega izražanja.

"Pogosto pri predšolskem otroku opazimo tudi slabšo pozornost, težave na področju motoričnih spretnosti, zaznavanja ritma ter tudi težave pri stikih z vrstniki. V obdobju opismenjevanja pa starši in učitelji opažajo, da napreduje pri učenju branja in pisanja zelo počasi, ne zna povezati črk v besedo, besede črkuje, dela veliko napak pri branju in pisanju, si težko zapomni abecedo, poštevanko, dneve v tednu, mesece v letu, ima težave pri razumevanju prebranega, pri pisanju je pogosto neroden in počasen, slabo loči in obvladuje časovne in prostorske pojme levo/desno, zgoraj/spodaj, spredaj/zadaj …"sta o znakih disleksije povedali Kavklerjeva in Babudrova.

Čeprav se o disleksiji še vedno premalo govori, pa imamo v Sloveniji vse več osnovnih šol s specialnimi pedagogi - defektologi, ki z ocenjevanjem otrokovih veščin branja, pisanja, računanja in gibalne spretnosti ugotavljajo specifične učne težave in težave, ki so posledica disleksije. "Ključno vlogo pri delu z otroki z disleksijo pa ima učitelj v razredu, ki skupaj s specialnim pedagogom ali svetovalnim delavcem načrtuje oblike pomoči, načine poučevanja in prilagoditev, ki jih izvaja pri delu z otrokom z disleksijo v razredu," sta povedali sogovornici. Ustrezna pomoč s prilagoditvami metod in oblik poučevanja, dopolnilnim poukom ter individualnim in skupinskim delom je tudi uzakonjena v zakonu o osnovni šoli iz leta 1996. Kot opozarjata sogovornici, lahko otroci in mladostniki z disleksijo "s pravočasno, ustrezno in dovolj intenzivno pomočjo v veliki meri nadomestijo svoje primanjkljaje, ustrezno učno napredujejo, razvijejo svoje zmožnosti in uspejo pozneje v življenju."

O disleksiji, ki spada med tako imenovane "skrite primanjkljaje" (otrok, mladostnik ali odrasla oseba z disleksijo se na pogled ne razlikuje od vrstnikov), se po mnenju sogovornic v medijih govori premalo. "Še vedno srečamo veliko staršev otrok z disleksijo, ki sicer opažajo težave pri učenju branja, pisanja in pravopisa pri svojem otroku ali mladostniku, vendar te težave prepogosto in prehitro pripišejo premajhnemu trudu, nemotiviranosti otroka ali mladostnika," pravita Kavklerjeva in Babudrova ter pri tem opozarjata, da imamo še vedno preveč učiteljev, predvsem v zadnjih triadah osnovnih šol, v srednjih šolah ter na fakultetah, ki zelo malo vedo o primanjkljajih populacije otrok in mladostnikov z disleksijo.

Kako se učijo otroci z disleksijo?
Čeprav otroci in mladostniki z disleksijo tehniko branja ob različnih pristopih dokaj dobro usvojijo, se pojavijo težave pri organizaciji in pomnjenju novih pojmov, za kar porabijo zelo veliko časa. "Pomembno je, da njihovo učenje ne poteka le s poslušanjem in z branjem, temveč z vsemi čutili - vidno, gibalno, kinestetično …" sta povedali sogovornici in dodali, da bi bilo zato dobro prilagoditi in spremeniti način poučevanja z veččutnim (multisenzornim) poučevanjem in tudi preverjanje znanja (večji poudarek na ustnem preverjanju znanja), pri čemer pa je nujno, da je okolje do otroka z disleksijo razumevajoče in spodbudno.

Po besedah naših sogovornic so učitelji in drugi šolski strokovni delavci zelo različno ozaveščeni o disleksiji. V društvu Bravo pripravljajo letos drugo akcijo Bravo, učitelj, s katero izbirajo učitelja, ki je prijazen do otrok in mladostnikov z disleksijo. Akcija je namenjena predvsem ozaveščanje javnosti o disleksiji. V društvu, ki sicer organizira različna srečanja, seminarje, predavanja in delavnice, pripravljajo še akcijo BRAVOMI. V sodelovanju s projektno skupino ESS bodo razvili model pomoči učencem s specifičnimi učnimi težavami.

Gojc je za disleksijo izvedel šele na fakulteti
V akciji Bravo, učitelj sodeluje tudi igralec Gojimir Lešnjak - Gojc, ki je "odkril", da ima disleksijo med študijem na Pedagoški akademiji, kjer so jo obravnavali pri predmetu psihologija. "Soočenje z vedenjem o znakih disleksije mi je razrešilo uganko moje osnovnošolske muke in krivic, stigmatizacije in posmeha, ki sem ga bil deležen pri pouku slovenskega jezika," je za MMC dejal Gojc, ki meni da je ozaveščanje o disleksiji zelo pomembno in potrebno.

"Treba je ozaveščati tako pedagoge kot starše. Disleksija je dedna, zato iz izkušenj lahko rečem, da mnogi starši skozi učne težave svojih otrok prepoznavajo svoje težave in s tem lažje prisluhnejo stroki. Večje težave so med starejšo generacijo pedagoškega kadra, zlasti v tisti skupini, ki ima 'svoj prav' in le temu verjame. Učenci so pa tako ali tako lenuhi, zabušanti, ignoranti, ki preprosto premalo delajo," je dejal Gojc, ki se je z disleksijo uspešno "spopadel". Kot igralec se mora namreč naučiti veliko besedil, zato si jih posname in se jih uči s poslušanjem, "kadar gre za krajše stvari, pa mi jih prebere kdo drug ..."

Ana Medved