Direktor Arhiva odgovarja nekdanjemu pravosodnemu ministru Lovru Šturmu. Foto: MMC RTV SLO
Direktor Arhiva odgovarja nekdanjemu pravosodnemu ministru Lovru Šturmu. Foto: MMC RTV SLO

Popravek objavljamo v celoti:

Dr. Lovro Šturm, predsednik Odbora za pravosodje pri Strokovnem svetu SDS in nekdanji pravosodni minister, je na tiskovni konferenci stranke SDS o stališču stranke do referenduma o noveli arhivskega zakona – videoposnetek in povzetek konference sta dostopna na spletni strani SDS, http://www.sds.si/news/9047, konferenca je bila izčrpno povzeta tudi na spletni strani TV Slovenija, http://www.rtvslo.si/slovenija/sturm-da-je-janseva-vlada-omejila-dostop-do-arhivov-je-lazna-trditev/258331, oboje objavljeno 25. 5. 2011 – citiral pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika dr. Mitje Deisingerja, ki sta se mu pridružila tudi ustavna sodnika mag. Miroslav Mozetič in Jan Zobec.
Direktorju Arhiva Republike Slovenije (dalje ARS) Draganu Matiću očita, »da bodisi ne pozna odločitve ustavnega sodišča in argumentacije ustavnih sodnikov, kar je gotovo škandalozno, ali pa jo pozna in zavestno molči, kar je pa seveda še bolj škandalozno«.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-II-2/11 z dne 14. 4. 2011 razsodilo, da z zavrnitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (EPA 1535-V) na referendumu ne bodo nastale protiustavne posledice. V odločbah sodišč pravno veže izrek odločbe. Ločena mnenja ne morejo predstavljati pravnega vira, so pa zanimiva za potrebe pravne znanosti in raziskav. Ker se dr. Šturm sklicuje na ločena mnenja ustavnih sodnikov, bi pričakovali, da vsaj omeni tudi tri odklonilna ločena mnenja v isti zadevi.

ARS se dobro zaveda svojega poslanstva, to je zagotavljanja dostopa do pomembnih informacij v arhivskem gradivu. Poudariti pa moramo, da v vseh evropskih državah s socialistično preteklostjo obstajajo postopki, s katerimi se lahko omeji dostop do dela gradiva, tako iz razlogov nacionalne varnosti kot tudi zaradi varstva različnih interesov posameznikov, navadno pravice do zasebnosti. Glej link na odgovore nacionalnih arhivov. Z novelo ZVDAGA-A smo dosegli, da bi se za omejitev dostopa do manjšega dela gradiva vzpostavil postopek demokratične kontrole, ki bi se izvajal prek predstavnikov stroke in parlamenta ter bi poskrbel za to, da bi se za nedostopen razglasil samo tisti del gradiva, katerega razkritje bi lahko imelo resne posledice za varnost države. Z odločanjem o tem v okviru posebne komisije smo postavili precej višje standarde, kot so v primerljivih državah, saj tam o tem odločajo na primer zvezni minister za notranje zadeve, vodja obveščevalne službe in podobni uslužbenci, torej ponavadi predstavniki izvršilne veje oblasti.
ARS (ali katerikoli drugi javni arhiv) po 6. odstavku 40. člena ZVDAGA ni pristojen za določanje rokov nedostopnosti (tajnosti), ampak je to dolžna storiti javnopravna oseba, ki je arhivsko gradivo ustvarila in ga predala arhivu.

V zvezi z očitki dr. Šturma želimo poudariti, da ravnanje direktorja slovenskega nacionalnega arhiva ni vezano na ločena pravna mnenja posameznih ustavnih sodnikov, ampak na veljavno zakonodajo in poklicni kodeks arhivske etike. Prav na področju arhivske zakonodaje pa je v preteklih letih prišlo do nekaterih kontradiktornih odločitev, ki so Vlado RS spodbudile k pripravi novele arhivskega zakona.
Kot je razvidno iz podrobne kronologije, ki so pripeljali do neljubega stanja glede dostopa do dela arhivskega gradiva nekdanje SDV, je prav dr. Lovro Šturm sodeloval pri vseh pomembnih odločitvah. Kot tedanji minister za pravosodje je pripravil Uredbo o izročanju gradiva iz nekdanje SDV (Ur. l. RS št. 50/2007). V njej vlada neposredno in eksplicitno sicer ni regulirala dostopnosti do dokumentov oziroma določala njihove tajnosti, je pa izrecno dopustila možnost posebne hrambe in dostopnosti gradiva nekdanje SDV, nastalega pred 17.05.1990, in sicer zaradi njegovega pomena za nacionalno varnost. Določila uredbe z dne 06.06.2007 so v nasprotju s tretjim odstavkom 65. člena ZVDAGA, ki določa, da je arhivsko gradivo represivnih, pravosodnih in nekdanjih družbeno-političnih organov, ki je nastalo pred 17.05.1990, prosto dostopno brez omejitev (z izjemo arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij).
Komisija za izločanje in odbiranje gradiva iz arhiva nekdanje SDV je o svojem delu poročala dr. Lovru Šturmu, ministru za pravosodje in predsedniku Delovne skupine za oceno dela SOVA. Iz vmesnih poročil je jasno razvidno, da se bo del gradiva tudi po prevzemu s strani ARS fizično hranil na sedežu agencije, in bo lahko označen s stopnjo tajnosti. Poleg tega se v poročilu iz decembra 2007 predlaga tudi že spremembo spornega 65. člena.
Zaključno poročilo delovne skupine za oceno dela SOVA z dne 30.09.2008, ki ga je podpisal njen predsednik, dr. Lovro Šturm, navaja, da se je skupina seznanila s poročilom komisije (tega je celo uvrstila med priloge svojega zaključnega poročila) in tudi ugotavlja, da ARS del prevzetega gradiva z različnimi stopnjami tajnosti še hrani v prostorih SOVA. Dr. Šturm je bil torej seznanjen s posebnim režimom hrambe in dostopnosti dela gradiva nekdanje SDV, ki se nanaša na njeno obveščevalno in protiobveščevalno dejavnost, vendar na to protizakonitost (nasprotje s 3. odstavkom 65. člena ZVDAGA) ni reagiral.

Jasno želimo sporočiti tudi, da tako ARS kot njegov direktor ne sodita med tiste, ki bi (po mnenju dr. Lovra Šturma) trdili, da gre za pravno kontinuiteto med nekdanjo SDV kot tajno politično policijo nekdanjega režima in SOVA. Skladno z mednarodnimi načeli sodobne arhivske stroke pa zagovarjamo nedeljivost (celovitost) osnovnih enot združevanja arhivskega gradiva, v konkretnem primeru posameznih obveščevalnih in protiobveščevalnih zadev, četudi posamezna zadeva sega v osemdeseta ali sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in se nadaljuje po 17. maju 1990. To arhivsko gradivo oziroma posamezne zadeve (dosjeji) predstavljajo zaključeno celoto, saj so nastajale neprekinjeno in zanje demokratizacija oz. datum 17. 5. 1990 po načelih arhivistične stroke ne pomeni preloma. Če je po ZVDAGA to gradivo nedostopno za obdobje po 17. 5. 1990, je smiselno, da se primerljiv režim določi tudi za del arhivskega gradiva, ki je nastal pred tem datumom.

dr. Dragan Matić
direktor Arhiva Republike Slovenije