V Sloveniji med naravna kopališča, ki imajo upravljavca, kar pomeni, da je poskrbljeno tudi za vzdrževanje reda, reševanje iz vode in nudenje prve pomoči, sodijo kopališča na morju, Bledu in na območju Šobčevega bajerja. Na vseh drugih kopalnih območjih je kopanje na lastno odgovornost, kakovost vode pa nadzoruje Agencija RS za okolje in podatke objavlja na informacijski tabli na samem kopališču ter na svoji spletni strani. Ti rezultati morajo biti na informacijskem mestu objavljeni tudi v bazenskih kopališčih, je za MMC povedala Ivanka Gale z Inštituta za varovanje zdravja.

Pomembna predvsem dobra vidljivost
Na kaj pa moramo biti na kopalnih območjih, kjer se kopamo na lastno odgovornost, še posebej pozorni? Kot poudarja Galetova, je predvsem pomembna vidljivost v vodi: voda mora biti bistra, čista, tako da se vidi dno. Na površini vode ne sme biti različnih smeti, oljnih madežev, pene, ne sme biti opaznega razraščanja cianobakterij, zlasti ne že razraščene gošče, kot tudi ne drugih alg. Na dnu pa seveda ne sme biti raznih predmetov, zlasti ne ostrih (steklo, črepinje in podobno). Poleg tega mora kopalec pravilno oceniti globino vode in hitrost toka vode, še opozarja naša sogovornica. Tudi temperatura vode pri tem ni nepomembna.

Po njenih besedah praviloma ne smemo plavati sami, še posebej pa moramo biti pozorni na otroke. Otroci do sedmega leta starosti smejo na kopališče le v spremstvu staršev oziroma polnoletne osebe, ki ji je otrok zaupan v varstvo.

Zakaj se zgodijo utopitve?
Kot nam je še pojasnila Ivanka Gale, do utopitev pride, ker kopalci preslabo ocenijo globino vode ali hitrost toka. Prav tako je nevarno kopanje v motni vodi, kjer je težko ugotoviti globino ali prisotnost morebitnih predmetov v vodi. Poleg tega je lahko utopitev povezana s trenutno slabostjo, krči, šokom zaradi nenadnega skoka pregrete osebe v mrzlo vodo in podobno.

Pozor tudi na okužbe
Na kopanju pa lahko staknemo tudi okužbe, predvsem prebavil, sluhovoda, očesne veznice in kože. Po besedah naše sogovornice nevarnost za zdravje v kopalni vodi predstavlja predvsem fekalna onesnaženost, na kopalnih površinah pa so najpogostejše okužbe kože z glivicami in bradavicami. Okužimo pa se lahko tudi po zraku, pri čemer gre zlasti za okužbe z bakterijo legionelo in mikrobakterijami. V vdihanem zraku so lahko raztopljene kemijske snovi (pomembni so zlasti stranski produkti kloriranja) ali razpršene kapljice vode – aerosol, ki imajo raztopljene kemijske snovi ali vsebujejo mikroorganizme, zaradi česar lahko pride do okužb dihal, še pojasnuje Galetova.

Možnost okužbe je na splošno večja, če smo podhlajeni ali preutrujeni ali imamo zmanjšano imunsko odpornost ter pri starejših od 65 in mlajših od 10 let.

Vsaj teden dni po preboleli driski še ne smemo obiskati kopališča. Prav tako moramo biti brez akutne okužbe dihal in imeti zdravo kožo brez akutnih vnetij, poškodb in vreznin. Če smo se podali na bazen, se moramo, preden gremo v vodo, obvezno stuširati.