V tednu Karitas, njegov tradicionalni vrhunec je vsakoletni koncert Klic dobrote, smo se pogovarjali z Vero Horjak Kravos, ki je na celjski Karitas svetovalka in skrbi za osebno spremljanje posameznikov, in Markom Antonom Ramšakom, mladim prostovoljcem, ki pri Karitas, kot pravi, pomaga, kjer je potreba in kjer lahko.

Sogovornika opažata, da se je v zadnjem, "pandemičnem" obdobju občutno povečala potreba po nematerialni pomoči. Čeprav je prosilcev še vedno veliko – Karitas s sredstvi, zbranimi na koncertu (lani se je nabralo dobrih 200.000 evrov), pomaga okoli 20.000 družinam, pa nematerialna pomoč posamezniku, ki se znajde v stiski, pomeni vsaj toliko kot materialna, opozarja Vera Horjak Kravos: "Posebno v tem covidnem času smo zaznali, da je bistveno več potrebe po nematerialni pomoči oz. pogovoru."

"To pomeni, da smo jim lahko prisluhnili v njihovih različnih stiskah, osamljenosti, negotovosti, velikokrat je to povezano tudi z nedostopnostjo različnih zdravstvenih storitev, centrov za socialno delo, pa tudi odsotnostjo čisto teh neformalnih stikov, ki so jih prej imeli, recimo neka druženja ob kavicah," razlaga Vera Horjak Kravos in poudarja, da velik del njenega dela obsegajo ravno svetovanja – naj bo to na domu, po telefonu, z rednimi uporabniki ali novimi prosilci za pomoč.

Posamezniki, ki potrebujejo materialno pomoč in zanjo zaprosijo, lahko dobijo različne pakete v različnih časovnih obdobjih, pomagajo tudi z donacijami. Del t. i. nematerialne pomoči pa obsega tudi njihov program prostovoljskega dela, v okviru katerega posamezniki prihajajo delat, se vključujejo v različne delavnice (kuharsko, ročna dela, umetniško delavnico) ali pa pomagajo pri urejanju okolice, pomagajo hišniku … "Dejansko so v neki skupini, kar pomeni, da si ustvarijo socialno mrežo, dobijo tudi topel obrok, kar marsikomu veliko pomeni," še poudarja.

"Poprimem, kjer koli je potreba in kjer vidim, da zmorem pomagati"

Tudi prostovoljec Mark Anton Ramšak opaža podobno: "Zagotovo je več ljudi potrebnih pomoči zaradi situacije, v kateri smo, ampak veliko ljudi potrebuje le socialni stik, pogovor, pozornost." Kot pravi, je mnogo ljudi, ki na primer nimajo gmotnih težav, imajo pa drugačne stiske. In takšni so pred pandemijo nekako še reševali svoje težave, zdaj pa ne zmorejo več.

Sam kot prostovoljec pomaga pri različnih nalogah, na področjih, kjer je to v danem trenutku potrebno, pravi – od razporejanja hrane, ko jo pripeljejo z evropskim tovornjakom, do pakiranja čajev za starostnike, pomagal je tudi pobirati pridelke na njivah, ki so jih potem razdeljevali v okviru pomoči, pomagal pri urejanju prostorov v hiši za brezdomce. "Poprimem, kjer koli je potreba in kjer vidim, da zmorem pomagati."

Na celjski Karitas so ravno v covidnem času zagnali pilotni projekt Vključeni in okrepljeni, v katerega so vključili 20 posameznikov, ki jim svetujejo in se z njimi srečujejo dvakrat na mesec, ko imajo priložnost, da se pogovorijo o svojih stiskah. "Gre za dolgotrajno brezposelne osebe, ki smo jim dali možnost, da so dobile neke dodatne kompetence, da se lažje zaposlijo ali vključijo v širši krog neke socialne mreže in zraven pridobijo še določena znanja," pojasnjuje Vera Horjak Kravos in dodaja, da so to najpogosteje ljudje, ki so brezposelni, ljudje, ki imajo nizko pokojnino, ljudje, ki živijo sami, ki imajo težave z različnimi zasvojenostmi, matere samohranilke ...

Geslo "SRCE, ki sprejema" opozarja na osnovno človeško potrebo po bližini

Nocojšnji Klic dobrote je potekal pod geslom "SRCE, ki sprejema" in opozarja na osnovno človeško potrebo po bližini, ki nas želi spodbuditi, da se ustavimo in si vzamemo čas za drugega človeka, da mu prisluhnemo. A kako ohranjati bližino v času, ko moramo za premagovanje novega koronavirusa vzdrževati razdaljo? "Na tem področju je pomanjkanje zelo veliko. Včasih, ko se s kom pogovarjaš, pride do situacije, ko bi nekoga objel, da občutiš fizični stik, stisk človeka, telo ob telo. In tega zdaj zelo manjka. Včasih mi že starši potožijo, da ne upajo objeti otrok, da jih ne bi morebiti okužili ali da se ne bi okužili sami," razlaga Vera Horjak Kravos, ki je prepričana, da je potreba po bližini nekaj, brez česar ne bomo zmogli.

Velik izziv tako vidi v vnovični vzpostavitvi stikov, ki smo jih v času, ko smo se umikali vsak v svoje mehurčke, izgubili: "To je izziv za naslednji dve ali tri leta, zelo težko bo … "Sploh ne vem, kako k temu pristopiti," iskreno pove. "Mislim, da bomo veliko morali delati na pristopu eden na enega, da spet pridobimo neko zaupanje – že med seboj," poudarja in dodaja, da se bo najbrž šele v naslednjih letih pokazalo, kako velika težava oz. izziv je to.

Mark Anton Ramšak pa verjame, da je "ohranjanje bližine več kot samo fizični stik". "Že prej smo ugotavljali, da je včasih dovolj drobna pozornost, kot je nasmeh, dobro delo, to, da odpreš nekomu vrata, da mu z malim pomagaš. Zdi se mi, da lahko tudi danes – z nasmehom, tudi če je za masko, ali z lepo besedo, četudi je izrečena za steklom – dosežemo sočloveka," je optimističen.

Stik prek telefona ali Zooma za nekatere prosilce lažji kot v živo

Pandemija pa je po izkušnjah Vere Horjak Kravos prinesla tudi eno pozitivno stvar: "Mnoge osebe, ki so prej mislile, da lahko do nas pridejo le fizično, osebno, so zato imele neko 'zavoro'. Možnost, da lahko stik z nami navežejo prek Zooma ali telefona, je za nekatere pomenila, da se lažje in bolj odprejo," opaža.

V prvem valu je strmo naraslo število ljudi, prostovoljcev, ki so bili pripravljeni poprijeti za kakršno koli delo, zdaj pa se v družbi razširja apatija. "Vsi smo utrujeni. Tisti, ki smo zaposleni, tisti, ki nismo zaposleni. Vsi imamo dovolj tega," priznava Vera Horjak Kravos. Ampak kljub vsemu v njenem okolju še vlada optimizem. "Ni več tako, kot je bilo v tistem prvem valu, ko je bil popoln lockdown, ko so se nam oglašali ljudje s ponudbami: kje in kako lahko pomagamo. Tega res ni več. Ampak če nekoga povabiš in mu pokažeš, na katerem področju pa lahko pomagajo, se ljudje odzovejo," razlaga in v smehu doda, da pa še kakšen dodaten par rok nikoli ne škodi.