Nasilje, ki se dogaja v dobro izobraženih in ekonomsko dobro stoječih družinah ostaja velikokrat spregledano. Foto: BoBo
Nasilje, ki se dogaja v dobro izobraženih in ekonomsko dobro stoječih družinah ostaja velikokrat spregledano. Foto: BoBo

Staršem so lani odvzeli 158 mladoletnih otrok. Strokovnjaki pa ocenjujejo, da so podatki policije zgolj vrh ledene gore.

Oče me je kot dojenčka zapiral v predal

"Veš, da boš moral dati to čez, in nimaš izbire. Greš s strahom domov, ampak ko si star 10 let, nimaš opcije B. Saj ne boli toliko batina kot beseda. Problem je v tem, da ko se začnejo te stvari dogajati tako zgodaj in ko gledaš kasneje, ne veš več, kdo si," je opisal svoje občutke iz otroštva Miha. Miha je izmišljeno ime, saj je v Sloveniji prepoznaven umetnik, in ker zavrača pomilovanje, si želi svojo identiteto zakriti. O svojem otroštvu je spregovoril, ker se danes pri 40 letih, vsak dan spopada z napadi tesnobe, panike in depresije.

"Ko sem bil še dojenček, me je oče zapiral v predal, ko sem jokal, saj ni imel časa in se je moral učiti. Pri petih letih, ko nisem hotel pospraviti kock, sem jih dobil z železno zajlo po hrbtu." Besede so bile takšne : "Zadavil te bom kot mačko.""V bistvu je bil to kot nekakšen vzgojni prijem vsakič, ko je bilo kaj, kar po njegovo ni bilo v redu in kadar se on ni dobro počutil, predvsem sem jaz v efektu neke njegove jeze napad doživljal skozi. Pričakovano ali nepričakovano."

Tišina, ki ubija

Miha je odraščal v družini srednjega razreda, starši so visoko izobraženi, oba sta bila zaposlena v poklicih, katerih osnovno poslanstvo je pomagati ljudem. Zato je bil večkrat zmeden, saj so starši po eni strani lepo skrbeli zanj, hodili so na prireditve in razstave, doma pa je oče z njim kruto obračunaval.

"Nasilje ni posledica revščine, bede ali pomanjkanja denarja, pri nasilju gre za zlorabo moči, ki jo imaš. Želiš dominirati nad drugimi, to pa ni stvar enega samega družbenega sloja," poudarja Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo v Ljubljani.

Večji odstotek zanemarjenih, s psihičnim ali fizičnim trpinčenjem zaznamovanih otrok sicer res prihaja iz socialno šibkih okolij. A nasilje, ki se dogaja v dobro izobraženih in ekonomsko dobro stoječih družinah, ostaja velikokrat spregledano, poudarja Leskoškova, ki je ena od 13 avtoric prve poglobljene raziskave o zaščiti otrok pred nasiljem in zanemarjanjem v Sloveniji.

"Veliko lažje institucije ravnajo, ko gre za zlorabe v delavskih družinah ali pa v družinah, ki imajo nizke dohodke, ki so bolj izpostavljene. Takšne družine so tudi bolj izpostavljene nadzoru javnosti."

Problem je v tem, da okolica težje posumi, da se v družini, ki deluje urejena, ekonomsko dobro preskrbljena, starši pa so visoko izobraženi, dogaja nasilje. Zaradi družbene moči, ki jo imajo takšni starši, se njihovega družbenega vpliva večkrat ustrašijo tudi pristojni delavci.

"Je večje tveganje, da se to ne bo odkrilo ali da se otroku ne bo verjelo. Ali pa po naših izkušnjah, tudi če bi otrok to komu zaupal in bi kakšna oseba to prijavila, bi se pozneje postopki ustavili," pojasnjuje specialistka otroške in mladinske psihiatrije Maja Drobnič Radobuljac.

"Travma pa dostikrat ostaja neobravnavana. Otroka umaknejo iz nevarnega okolja in ga zaščitijo, nima pa sogovornika, ki bi obravnaval travmo ali stisko, da je moral oditi," pravi terapevtka in docentka na Fakulteti za socialno delo doktorica Nina Mešl.

In prav tišina, ki se zgosti okoli otroka, je najnevarnejša za njegov razvoj. Novejše raziskave so pokazale, da je ključnega pomena prav podpora okolice oziroma vsaj ene odrasle osebe, ki otroku prisluhne. S sprejetjem Družinskega zakonika leta 2017 so se pristojnosti za pravno ukrepanje, za zaščito otrok v družini s centrov za socialno delo prenesle na sodišča. S tem je Slovenija izboljšala pravno zaščito otroka. Strokovnjakinje večji problem vidijo v razpršenosti te zaščite po različnih predpisih.

Otroštvo v peklu nasilja

Zakon o preprečevanju nasilja v družini jasno določa, da je kaznivo, če se prepoznano nasilje ne prijavi. V zdravstvenih in vzgojno izobraževalnih ustanovah, kot so vrtci, šole in zavodi, so direktorji oziroma ravnatelji obvezani obvestiti policijo. Pa tega ne storijo vedno.

"Odgovornost gre po hierarhiji navzgor. Torej na primer, vzgojiteljica mora povedati ravnateljici ali ravnatelju, in ta je tisti, ki mora po uradni dolžnosti podati prijavo na policijo. A to se velikokrat ne zgodi, saj je, kot da bi se bali, da bo takšna prijava pustila madež na instituciji ali da bodo zlorabili zaupanje staršev," pojasni doktorica Vesna Leskošek.

Žrtev kolektivnega zatiskanja oči in zmanjševanja pomena nasilja je bil tudi Miha. O odnosu okolice do očetovega brutalnega izživljanja pripoveduje: "Mama je bila zraven. Na vsake toliko časa je kakšen sorodnik rekel: Ma daj, pusti ga. Je bilo vse skupaj, tudi verbalno tako nastrojeno, da kot oseba izgubiš vrednost, izgubiš ena tla v sebi. Ne znaš "delati" s tem, da so ti ljudje, ki so ti najbližje, največji sovražniki."

"Za otroka je hudo, če v življenju ne sreča neke zaupne osebe, s katero bi lahko spregovoril o tem, kar se mu dogaja. Lahko je babica, učiteljica ali trener. Ampak da je oseba, ki je priča njemu kot človeku. Drugače ostane ta otrok sam v svojem svetu," pojasni Nina Mešl.

Telo je vedno "na preži"

Posledica zlorabe v otroštvu so lahko telesne in duševne bolezni v odraslosti, saj nenehna napetost, v kateri otrok odrašča, povzroča kroničen stres. Psihiatrinja Maja Drobnič Radobuljac nam pojasni povezavo med telesnim odzivom na notranje strahove, ki jih povzroča odraščanje v nenehni napetosti.

"Če je otrok izkusil, da je okolje okoli njega nepredvidljivo in nevarno, da nikoli ni vedel, ali se bo kaj hudega zgodilo, se bo njegov razvoj, tudi čisto nevrobiološki, naredil v tej smeri. Ves čas bo pričakoval nevarnost. Tudi tiste stvari ali dogodke, ki ne bodo nobenemu drugemu človeku predstavljale nevarnosti ali strahu, jih bo človek s takšno izkušnjo iz otroštva zaznal kot nevarne in bo na tak način tudi reagiral. Se pravi, da mu bo srce začelo hitreje biti, da bo hitreje dihal, da se mu bo dvignil krvni pritisk. Bo imel več stresnih hormonov v telesu, se mu bo to večkrat ponovilo, dalj časa in to seveda lahko vodi do teh telesnih sprememb in bolezni, ki so s kroničnim stresom povezane."

Miha je zvilo pri 27 letih. Med predavanjem na fakulteti je bilo, kot bi mu iz telesa izklopili elektriko. Stisnil se je v kot učilnice in podrli so se mu načrti za prihodnost. Pomagali so mu na psihiatrični kliniki v Ljubljani, ob podpori psihoterapevtke je začenjal prepoznavati posledice nasilnega otroštva. Predpisanih ima cel kup psihoaktivnih zdravil, ki mu lajšajo preživetje, pove Miha.

"Uničene imam zobe, saj trpim za nočnim brunksizmom, to pomeni, da grizem svoje zobe. Ti očetovi glasovi so se mi vgravirali v glavo in jih poslušam še danes. Tiste grožnje," opisuje Miha, ki si je ustvaril družino, v kateri ni prostora za nikakršno nasilje. Z očetom se nista nikoli odkrito pogovorila.

"To je zdaj en prijeten starček, človek, s katerim grem lahko na kavo. Seveda v meni kuha. Nočem pa vračati milo za drago. On ni več moj sovražnik. Jaz moram sovražnika v sebi ukrotiti."