Vaša ocena: 
Ocena 3,7 od 19 glasov
Ocenite to novico!
Svizovi pogajalci se lahko pogajajo o začasni odpovedi določenim pravicam, a mora vlada hkrati umakniti ultimat glede znižanja plač v javnem sektorju, je sklenil glavni odbor Sviza. Posedijeva skupina napoveduje stavko.
Stavkovni odbor, ki ga je oblikovala pogajalska skupina sindikatov javnega sektorja, ki jo vodi Janez Posedi je sklenil, da bo datum stavke delavcev javnega sektorja določen 1. septembra, do 10. septembra pa bodo dokončno oblikovali stavkovne zahteve. Kljub vsemu pogajanj z vladno stranjo, če bo ta izpolnila njihove zahteve, ne izključujejo.
Posedijeva skupina 22 sindikatov se pripravlja na stavko
Posedijeva skupina, v kateri je 22 sindikatov, je v vladi postavila tri pogoje za morebiten začetek pogajanj. To so: sklep vlade, ki bo ministrici za javno upravo omogočal, da se pogaja tudi o vsoti, ki naj bi jo privarčevali, umik oznake interno z vladnih izhodišč in umik dopolnila k 9. členu novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki se nanaša na položajni dodatek.
Sindikati bodo, "glede na različna pravila igre", o sklepu stavkovnega odbora obvestili člane in povprašali za njihovo stališče, je povedal Dušan Miščević, vodja stavkovnega odbora.
Sviz še vedno zadržan
Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije odpoved nekaterim pravicam pogojujejo z vladnim zagotovilom, da bodo te, ko bo to omogočala gospodarska rast, povrnjene. Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sviza, pa podrobnosti o tem, katerim pravicam bi se sindikat odpovedal in kako bi potekala njihova vrnitev, ni želel izdati. Gre namreč za del strategije pred pogajanji z vlado.
Stavka: Da, ko odpove vse drugo
Sviz je sicer podprl stališče Konfederacije sindikatov javnega sektorja, da mora vlada umakniti ultimat o znižanju plač, a o stavki še ne razmišlja. To bo prišlo na vrsto šele, če bodo pogajanja neuspešna, odločitev pa mora biti sprejeta na tajnem glasovanju celotnega članstva. Sindikat ima 40 tisoč članov. Sviz stavko razume kot najmočnejše orožje delavcev, ki pa ga gre uporabiti šele takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti in so ogroženi "vitalni interesi zaposlenih".
"Naj prispevajo tudi drugi"
Štrukelj od vlade pričakuje odgovor glede porazdelitve bremen za reševanje krize, saj "zaenkrat vidim samo, da hoče znižati plače javnim uslužbencem". Med drugimi možnostmi našteva višjo obdavčitev bogatih slojev, gospodarnejše ravnanje z javnimi sredstvi v javnih razpisih, dodatne obdavčitve bank in odpoved nakupu "vojaškega železja".
Tajniku Sviza prav tako ni všeč, da vlada molči o tem, kako bodo k reševanju krize prispevali državni funkcionarji, saj naj bi dobil namig, da naj bi "najodgovornejši v tej družbi že pravzaprav dovolj prispevali z lanskoletnim znižanjem plač za štiri odstotke" in dodaja, da "če je tako, potem seveda tu kakšne pravične razporeditve bremen ne bo mogoče vsiliti zaposlenim v javnem sektorju".
Štrukelj je še dejal, da izjavo ministra Križaniča, da nekaj maneverskega prosotra še ostaja vidi, kot napoved, da bo vlada ultimat o plačah umaknila.
Graying of population will alter dramatically future aged
dependency ratios in the industrial countries. An aged
dependency ratio refers to the ratio of those over 65
compared to those of working age (15-65).
In the United States the ratio now stands at about .20
meaning that one elderly person is theoretically supported
by about five people in the labor force.
But not nearly all people age 15-65 are employed. By the
year 2030 this ratio rapidly increases to .32, meaning that
each person over 65 could theoretically be supported by
only three active workers.
In Switzerland the ratio rises from .21 to
.47 and in Germany from .22 to .44.37 In both of these
countries in the year 2030, there will be only about two
potentially active workers for each retiree. These figures
conjure up visions of a new proletariat toiling long
hours in order to pay taxes necessary to keep politically
organized retirees in the style to which they have
become accustomed. Since most of these future obligations
are woefully underfunded, the two or three
workers supporting each retiree will have to provide
the bulk of entitlement funding, clearly a politically
explosive situation.
The population of Japan is aging faster than that
of the United States, and the Japanese Economic Planning
Agency is concerned about the future impact of
graying on the savings rate and related economic
growth. The portion of Japan’s gross domestic product
devoted to social expenditures is projected to mushroom
from 14 to 27 percent between 1983 and 2025.38
This is a consequence of the extraordinary portion of
the population that will be over 75 in 2025. In that year
over half of Japan’s elderly will be 75 or over, and
among them there will be 100 women for every 75
men. The Japanese are particularly concerned about
the impact of these changes on the nature of the future
labor force, particularly given the existing stringent
regulations governing immigration. Thus, robots are
being developed to supply a significant portion of future
labor.
The insecurities associated with aging are not limited
to the industrially advanced nations. In China a
vigorous family planning policy stressing one-child
families has led to more rapid graying than is taking
place in many other countries. Estimates indicate that
by the year 2040, fully 35 percent of the population
could be over the age of sixty. This is five times the
present ratio.41 The dilemma facing Chinese leaders is
that the one child per family policy, made necessary in
order to preserve some semblance of equilibrium with
nature, has resulted in an aging population long before
enough economic growth has taken place to support
extensive social programs. Similar long-term problems
likely will be faced by the former socialist coun-tries of
Central Europe where a demographic transition
has been completed without an accompanying
period of rapid economic growth.
Adding future retirement and medical burdens
associated with graying together, it is very likely that
the generous systems of social protection that evolved
in an era of expansion and exuberance are going to increasingly
be the cause of social insecurity and the subject
of political controversy. Unfunded and
underfunded pension systems and growing medical
care costs will place heavy demands on smaller
workforces in more slowly growing economies. Since
future generations do not vote, one of the first casualties
may well be education and other programs for the
dwindling number of politically unprotected young
people. It is somewhat ironic that on the southern side
of the demographic divide it is the large and growing
number of young people that poses a threat to stability
while on the northern side it is the growing number of
retired persons that presents a similar challenge.
To summarize, aging patterns are likely to affect
future ecological security in a number of ways. Already,
it could be argued, graying countries are less enthused
about getting into military adventures requiring significant
manpower. In the future there is the prospect
of social conflict over generous entitlement programs.
And graying countries are likely to be at a competitive
disadvantage in international economic competition.
Sem s.p. z osmimi zaposlenimi.Kot davčni zavezanec se mi ne " splača" delati brez računa.
Drugo,poznam ljudi -občina,davčna- prav oni zahtevajo dela brez računa.Ravno danes mi pomočnik pove,da kako nekdo,ki dela dopoldan v nekem podjetju popoldan hodi "fušat" in nam jemlje delo.Če ga prijavim,imam takojšen pregled,češ,kako imam še čas za kaj takega.
Dokler imamo takšne ljudi,se nam ne obeta nič dobrega.Tega mi ne bomo mogli izkoreniniti,ker se eni zgovarjajo,ja,imam premalo plačo,drugi pozna tega in krog je že zaključen.
Če torej v javnem sektorju nimamo klasičnega trga, pa se tržne zakonitosti kaj hitro pokažejo pri kvaliteti javnega sektorja. In zato tisti, ki se hkrati pritožujejo nad nekvalitetnim javnim sektorjem in previsokimi plačami v njem, pravzaprav ne razmišljajo racionalno in logično, ampak populistično, ali pa imajo zadaj nek lastni interes (npr. kapitalisti že ne želijo plačevati visokih davkov, za kvaliteto javnega sektorja pa jim je precej bolj vseeno kot navadnim državljanom, ki nujno potrebujejo varnost, šole, zdravnike in vrsto drugih storitev javnega sektorja. Kapitalisti pa si vse to preprosto kupijo.
Nižanje plač v javnem sektorju bo zato nazadnje najbolj prizadelo prav navadne ljudi. Zato bi bilo modro, če zaposleni iz gospodarstva in iz javnega sektorja stopimo skupaj in si ne dovolimo zmanjševati plač. Pač pa bi bilo mogoče narediti državo bolj vitko tako, da bi kakšnih 15% zaposlenih odpustili in zaposlili vsaj 5% drugih, seveda, če bi to naredili premišljeno, nelinearno, v tistih delih javnega sektorja, ki jih ne potrebujemo tako nujno in bi jih lahko združevali in nekatere tudi preprosto ukinili. To bi najbrž precej dobro vplivalo tudi na motiviranost zaposlenih, ki ne bi želeli biti odpuščeni, hkrati pa tistim, ki bi ostali, ne bi posegli v plače, tako da tudi ti ne bi bili tako motivirani za nedelo, kot ob zniževanju plač.
Seveda pa se je treba zavedati, da je naš javni sektor glede na število prebivalcev danes primerljiv s slabše razvitimi državami, da ga torej primerjalno gledano ni tako zelo veliko, kot bi kdo mislil. Ravno zaradi tega nam država na mnogih segmentih funkcionira kot kakšna "ižanska pažarna abramba", namesto kot profesionalna gasilska brigada, sposobna pogasiti vse probleme v družbi in zagotoviti izvajanje zakonov in s tem tudi davčno razbremenitev. Že samo, če bi pobrali davke od vseh utajevalcev, najbrž ne bi bilo potrebno uvajati kakšnih večjih varčevalnih ukrepov, če bi pozaprli kršilce zakonov in poskrbeli za dobro delovanje inšpekcij, če bi sprejemali predpise počasi in premišljeno, da jih ne bi bilo potrebno ves čas spreminjati, če bi bilo poštenje spet vrednota – in vse to lahko zagotovi samo dobro delujoča država, ki je sposobna odreagirati na kršitve pravil, bi bilo življenje v naši lepi Sloveniji čisto drugačno. Ampak mi nočemo Avstrije ali Švice. Nočemo je vsakič, ko dovolimo, da nam obrtnik (ki praviloma zasluži več kot predsednik vlade) opravi storitev brez računa, nočemo je, kadar ne privoščimo drugim ljudem, da bi pošteno zaslužili več od nas, nočemo je, ko se izmikamo delu in iščemo pomoč od države, nočemo je, ko nismo podjetni, ko si ne upamo, ko nimamo znanja, idej, ko se ne znamo prodati za kaj več kot tistih bornih 500 ali 1000 Evrov. In nočemo je, ko govorimo, da je potrebno javni sektor prepoloviti, ko ne spoštujemo dela zaposlenih v njem. Država je pač samo tako dobra, kot je kvaliteten njen javni sektor. In mi je pravzaprav nočemo, nočemo te naše Slovenije, nočemo države, nočemo plačati cene zanjo, z eno nogo smo še vedno v socializmu in na Balkanu. In zato je naša državica takšna kot je. Na veliko veselje vseh mogočih lumpov, ki jim je v taki državi najlepše.
Dol s plačami.Pa naj dajo referendum : kdo je za in kdo proti za znižanje plač v javn. sektorju,pa da vidmo?
motiš se, ne privoščim jim nižanja plač. samo če so jo meni znižali, odškrnili del potnih stroškov-in pri 250km dnevno se mi krepko pozna ne vem, zakaj ne bi tudi oni zategnili pasov. ne vem, zakaj se moram jaz odpovedati delu plače, če bi drugi, ki se napajajo iz mojega dela, dobili še več? veš, vwsakemu enkrat prekipi. in če je moje delovno mesto ogroženo,ker si država ne upa odpustiti par % javnih uslužbencev-hja, kdo pa ej koga vprašal, ko so odpuščali v gospodarstvu?
če so potrebni drastični ukrepi, jih naj nosimo vsi. vsi smo v enakem loncu, in če bo zavrel, nam ne bo nič pomagalo. ker zunaj naših meja preži kapital, da nas poceni pokupi.
Sam ko nam dvignejo davke, pa cene za osnovna živila, bomo najeb....vsi.
Moj direktor v nekem uradu JS dobi 4000€ bruto plače....zanimivo, menežerji v gospodarstvu pa 10-15.000 €, pa vsi pravte kako je šlo gospodarstvo v maloro....je, ja,tudi zarad takih plač med drugim ,ki jih nesposobni menežerji dobivajo.
ZNižat njim plačo za 50%....al pa nej grejo delat v tujino, kot sami pravjo, samo ne vem, kdo jih bo tam vzel take nesposobneže v službo. Še za vrataja niso dobri. Vsaka čast izjemem, samo kja, ko je takih prekleto malo v tej državi, ampak so sami voluharji, ki gledajo na svojo rit. Kot pravi predhodnik, vse nas na minimalce, brez izjeme....da vas potem vidim in slišim, kaj boste potem rekli?????????
saj ne trdim, da dobijo preveč. samo naj najprej dvignejo plače v gospodarstvu. ker iz njega se država napaja. ne pa, da mi životarimo, del javnega sektorja pa dobi za dežurstvo več kot nekateri za cel mesec dela. če sploh na koncu denar pride do njihvih TRR.
- inžinir strojništva v funkciji direktorja socialnovarstvenega zavoda - privat sektor (20 let delovne dobe): 8000 EUR neto
... pol pa povejte, kje je v naši državi treba varčevat!!!!!!!!!
Občutek pa imam, da se to ne bo zgodilo,...
...ne to pomeni, da ima tisti v gospodarstvu preveč pozrešnega šefa, ki daje svojim zaposlenim drobtinice...
prav neverjetno je, kako dobro so uspeli skregat ljudi iz javnega sektorja in gospodarstva...iz tega bo nastalo samo to, da bomo na koncu vsi na minimalcu...pa potem bo verjetno vsem prav
če dobi gradbenik, strojnik, ekonomist v gospodarstvu 750€ mesečno, je 700€ preveč za javni sektor. javni sektor bo pač moral dojeti, da ga napaja gospodarstvo-torej bo imel tisti, ki mora poleg svoje plače zaslužiti še za plačo nekoga drugega, višjo plačo od njega. in dokler JS ne bo dojel, da je edino pravilno, da je plačan manj kot gospodarstvo, do takrat bodo njihove plače prevelike.
se pa strinjam, da je 630€ sramotno nizka plača. še posebej, če ugotoviš, da dobi delavec brez izobrazbe 560 €. ti pa se za teh 70€ mučiš najprej z gimnazijo, potem s faksom....
Černigoj, npr. v l. 2008 kar 750.000 EUR!
zakaj moti, da
bivši dijak - faliran študent - prevoznik s kombijem v privatni firmi preko 2000 EUR neto -
bi še vprašal, koliko ur in v kakšnih razmerah prebije čas na vožnjah ... s kakšnimi tveganji
Človek bi se kar strinjal, da prosvetarji zahtevajo pravice, toda ko ugotoviš, da nimajo nobenega občutka za noben drug poklic kot le za svojega in morda še za zdravnika...
Toliko vabijo k vpisu v razne strokovne šole, dela teh diplomantov pa nikakor ne cenijo, v primerjavi z njimi plačah daleč zadaj
glede na to da ljudje d 500€ ne morajo varčevati za penzijo
ker sem preblra da odvetniki dobijo plače 650€ neto pogledamo lastniki teh podjetij pa se vozijo s poršeji mercedesi, imajo jahtre
tudi gospodarstvo izkorišča delavce kar tudi ni pravično in sindikati samo lajajo v luno ker dobijo podmazano od države in delodajalcev
se pravi požrešnost vlada v deželi tej vsi bi bili radi čez noč bogati, kam to vodi
v zlom
da moram inšpektorje po različnih inšpektoraith prosit naj pridejo preveriti neskladja, pa jih sploh ni blizu sploh ni me odgovorijo pol ne rabijo imati plčae niti 100€
učitli pa so razred zase
če vse to povežeš (varčevanjem, plače javnih uslužbencev, gopodarstva je vse tako razgibano kot je slovenija ) je to deželo načela stara gniloba
če si privatnik je to tovoj problem koliko zaslužiš in si primerno obadvčen
če ima imaš podjetje k katerem dela 200 ljudi in za te ljudi moraš data plačo pol je pesem drugačna,
državi ni problme ker ima vedno prihodke od podjetij, davkov, če pa je premalo pa vzame iz pokojninskega sklada pa se vse poravna
- Bivši dijak - faliran študent - prevoznik s kombijem v privatni firmi preko 2000 EUR neto
Pa študiraj v tej državi, če se ti splača
In niso v gospodarstvu vsi delavci reveži; če imajo sposobno vodstvo jim gre precej bolje, kot si večina misli, samo svojih plač ne obešajo na veliki zvon
Koliko je že minimalna plača v Sloveniji?
- univerztetni diplomirani inženir gradbeništva 600€, gradbišče
Javni sektor ne izzivajte pregretega gospodarstva in žuljavih rok delavcev na trgu dela!