MMC se je pogovarjal z Vladimirjem Banom, namestnikom poveljnika podvodnih reševalcev, ki nam je povedal, da so na kraju nesreče na Savi trenutno umirjene razmere, saj so potapljači na delovnih mestih ali pa na bolniškem dopustu, ker so nekateri dobili infekcije ušesa oziroma so se lažje poškodovali.

Potapljači na Savi uporabljajo različne tehnike reševanja, pravi Ban, kjer izkušen reševalec na obrežju po drogu vodi potapljače in jih vleče proti obrežju, potapljače na drogu vodijo iz čolna ali pa so privezani na vrvi in polkrožno pregledujejo rečno dno.

Težave so podvodne jame
Potapljači se pri samih potopih srečujejo z različnimi težavami. Ban pojasnjuje, da so gradbinci za gradnjo elektrarne izkopali material iz reke in tako so nastale 6 ali več metrov globoke jame, prek katerih reka na videz teče brez težav, pod vodo pa se ustvarjajo vrtinci in različni močni tokovi. Potapljačem se bi tako lahko zgodilo enako kot ponesrečencem v kanujih, je dejal Ban. Potopi po njegovih besedah lahko trajajo različno dolgo, odvisno od globine, so pa "bili fantje v soboto v vodi tudi po šest ali sedem ur, kar si lahko predstavljate, da so nečloveški napori".

Potapljači rešujejo tudi v času dopusta
Vsi potapljači so prostovoljci, kar pomeni, da imajo tudi redne službe. Ban nam je povedal, da delodajalci na njihovo dodatno dejavnost gledajo različno, nekateri imajo posluh in razumejo, zakaj zaposlenega kakšen dan ne bo v službo, drugi pač ne, in zato morajo marsikdaj potapljači jemati svoj dopust. V iskalni akciji pri Blanci je sodelovalo več kot 145 potapljačev reševalcev iz vse Slovenije, kar Ban presoja kot izjemno srčnost vseh prostovoljcev, saj se je nesreča zgodila v času letnih dopustov, tako da so fantje in dekleta za reševanje namenili svoj prosti čas.

Nenehne težave so stalnica slovenskih potapljačev
Reševalne akcije v vodah so v Sloveniji dokaj pogoste, a prostovoljne podvodne reševalne službe se kljub temu po besedah Bana srečujejo z vsakodnevnimi težavami. Ustanoviteljica podvodne reševalne službe je Potapljaška zveza Slovenije in ta na leto vsaki izmed 15 področnih reševalnih služb razdeli 1.000 evrov in dodatnih 7.500 evrov na pet let. Ban poudarja, da podvodna reševalna postaja s tem lahko "obstoji", ne more pa kupiti nove potrebne opreme. Za njih bi morale poskrbeti tudi občine, ki pa največkrat za potapljače nimajo posluha, in vedno poudarjajo, da imajo za take intervencije na voljo gasilce, pravi Ban. Dodaja, da so prevečkrat odvisni od prostovoljnih donacij.

Izpostavil je "primer Antonijevič", ko so potapljači priskočili na pomoč očetu, prepričanemu, da se je njegov sin utopil. Nobena druga služba mu ni želela pomagati, potapljači pa so se na klic očeta odzvali takoj. Ker je bil primer medijsko odmeven, so ljudje ljubljanski potapljaški reševalni postaji donirali sredstva in tako so si končno po vseh teh letih lahko kupili svoj čoln. Zdaj imajo težavo, kje ta čoln hraniti, saj Ban poudarja, da nimajo svojih prostorov. Žalostno se mu zdi, da se stvari premaknejo le po medijsko odmevnih tragedijah, ker sami z istim številom potapljačev sodelujejo pri vseh iskanjih - pa naj gre za več pogrešanih ali samo za enega utopljenca.

Tudi za malico večkrat nimajo
Poudaril je, da prostovoljci za svoje delo niso plačani, večkrat si morajo sami priskrbeti tudi malico, vsi pri potopih sodelujejo le iz lastnega čuta do sočloveka, kar je za prostovoljce, ki niso vajeni vsakodnevno videvati mrtvih, lahko večkrat tudi zelo stresno.

Ban tako upa, da bodo pristojni na lokalnem področju spoznali, da brez te službe Slovenija ne more in da je za dobro in učinkovito delovanje potrebno tudi financiranje potapljaške opreme. Ena potapljaška postaja ima opremo povprečno v vrednosti 50.000 evrov, je dodal.

Ana Svenšek