Predsodki! Afričan

Ko je prišel v Slovenijo, ki je bila takrat, pred skoraj 40 leti, še del Jugoslavije, je prišel kot Zimbabvejec, ampak je hitro ugotovil, da ljudje Afričane pogosto mečejo v isti koš. To je narobe, saj v Afriki živi več kot 2500 različnih ljudstev, in to v državah, ki se med seboj prav tako razlikujejo. "Tukaj sem spoznal druge Afričane in ugotovil, da imamo veliko skupnih izzivov, ampak da smo si med sabo, glede na državo, iz katere prihajamo, hkrati različni. Prav tako sem, ko sem obiskal Gano, Nigerijo ... sam opazil veliko razlik, ki so celo mene presenetile," pojasni in doda, da so razlike takšne, kot so "med Slovenci in Rusi ali pa Slovenci in Madžari".

Max Zimani. Foto: MMC RTV SLO
Max Zimani. Foto: MMC RTV SLO

"Mi živimo z rasizmom. To je naša realnost"

Biti temnopolti Afričan zagotovo pomeni biti izpostavljen rasizmu. "V bistvu je rasizem naša strukturna realnost. Mi živimo s tem. Če kateri koli Afričan reče, da nima te izkušnje, ne govori resnice. To je nemogoče," pove. Ena izmed njegovih "slovenskih" izkušenj je poskus najetja stanovanja v Grosuplju, kjer se je lastnik, ko je videl Maxa Zimanija, enostavno obrnil stran, češ da temnopoltemu človeku stanovanja ne more oddati. Tudi na policiji mu niso mogli pomagati, ker ima pač "vsak pravico prodati ali ne prodati stanovanja".

"Ampak," zamahne z roko sogovornik in nadaljuje: "s tem želim samo povedati, da lahko govorim o takšnih zgodbicah in seveda, če se najde rešitev, je to super. Ampak tudi če se ta moj problemček razreši, ostaja dejstvo, da je položaj temnopoltih Afričanov še vedno občutno slabši. Ni važno, v kateri državi na svetu si. Mislim, da je to tisto, kar je bistveno, in da so te zadeve strukturne." Zato je prepričan, da se o rasizmu kot družba še vedno premalo pogovarjamo, saj ima rasizem dolgo zgodovino in je trdno zakoreninjen v družbenih strukturah. To so dejstva, od katerih ne smemo bežati.

Ko te policist vpraša, kdo si, kaj delaš tukaj in kam greš

Maxu Zimaniju se je sicer pred kratkim pripetila še ena taka "zgodbica", ki se je spomni v odgovoru na vprašanje, ali so ga kdaj – zaradi t. i. migrantske krize, zaradi barve kože – zamenjali za migranta. "Sicer ne vem, kako je, če te zamenjajo za migranta, ker sem tudi sam migrant, a pred nekaj tedni sem šel na sprehod. To z ženo vsak dan počneva, ampak takrat sem bil sam. Ko sem bil res le še kakih 500 metrov stran od doma, so se ustavili policisti in me vprašali, kaj tam delam, od kod sem in tako naprej. V Ameriki se temu reče rasno profiliranje. Mogoče so me zamenjali za migranta. Ne vem. Skratka, bili so zelo prijazni. Ko sem pač povedal svojo zgodbo, kaj tam delam … se je vse skupaj lepo končalo in smo se razšli brez težav. Niso me 'fentali'," se sicer pošali, a spomni na proteste zaradi smrti temnopoltega Georgea Floyda, ki je zaradi zadušitve umrl med pridržanjem. "Skratka, jaz sem to preživel. Sicer se lahko zgodi, da tisti, ki se jih profilira, plačajo čustveno, psihološko, psihično in v nekaterih primerih celo finančno ter fizično ceno. Tudi zato danes gorijo ZDA," še doda.

Ko se o zgodovini domače celine učiš skozi evropsko prizmo

Odnos Evrope in Afrike je sicer še vedno obremenjen s kolonialno preteklostjo, saj je sistem vzpostavljen tako, da kolonialisti še vedno niso popolnoma odšli, ampak imajo še vedno tako socioekonomski kot politični vpliv na dogajanje v afriških državah. Kot pove sogovornik, je vpliv Velike Britanije, ki je kolonizirala Zimbabve, viden tudi v šolskem sistemu, ki je precej podoben angleškemu. "To pomeni, da se v srednji šoli pri zgodovini učimo o prvi svetovni vojni, o drugi svetovni vojni, tako kot v Evropi. In tudi zgodovino Afrike se dijaki učijo skozi evropske prizme," pojasni.

Afričani o Evropi, Evropejci o Afriki

Kakšno pa je zaznavanje Evrope? "Imaš ljudi – in ni jih malo –, ki mislijo, da se v Evropi cedita med in mleko. Tudi zaradi tega skuša potem veliko ljudi, še posebej mlajših, na vsak način priti v Evropo. Najprej zakonito, kot športniki, študenti, umetniki, če pa ne gre, pa tudi nezakonito. Zakaj? Ker verjamejo, da je v Evropi več možnosti, da lahko tukaj lepše živiš. Skratka, mislim, da Afričani v povprečju mislijo, da je v Evropi boljše, kot je v resnici. Saj je ’fajn’ tukaj, ampak tako, kot oni mislijo, da je, pa ni," pravi. Obstaja tudi druga stran. "Po drugi strani se mi zdi, da Evropejci mislijo o Afriki slabše, kot je v resnici. Verjemite mi, ni tako grozno, kot se velikokrat poroča v medijih," pravi Max Zimani.

V Afriki je le malo držav, v katerih bi živeli pripadniki le enega ljudstva. Med razlogi so tudi "z ravnilom potegnjene meje", ki so jih pogosto določili kolonizatorji in znotraj meja "ujeli" raznolika ljudstva. V Zimbabveju živi 16 različnih narodnostnih skupin, ki so po ustavi enakovredne, prav tako so vsi jeziki ljudstev, ki tam živijo, tudi uradni jeziki Zimbabveja. Pripadnost nekemu ljudstvu je pomembna in razlike so takšne, da se na primer pripadnik ljudstva Ndebele v Harareju počuti kot Bosanec v Ljubljani, ilustrira sogovornik. Hkrati pa ima tudi Zimbabve svoj "jug", na katerega gleda nekoliko "zviška". Pravzaprav dva. Sam jug Zimbabveja in državo Malavi. "V Zimbabveju obstajajo nekateri stereotipi proti ljudem, ki so se rodili v Malaviju. Moj stari oče po mamini strani je od tam, tako da smo tudi mi na lastni koži čutili te predsodke," pojasni.

Dobrodošli v Zimbabveju

Zimbabve sicer opisuje kot deželo gostoljubja in prijaznosti. "Tujce res lepo sprejmemo. Na ulici, če so kakšne vrste, jim v Zimbabveju damo prednost, ker so pač tujci. Gostoljubnost je res velika. To so mi potrdili tudi Slovenci, ki jih poznam in so obiskali Zimbabve," pravi. Druga stvar je odlično podnebje in naravne lepote, med njimi Mosioa Tunja ali zimbabvejski Viktorijini slapovi, katerih obisk sogovornik toplo priporoča. Malo vas bodo sicer zmotile smeti ob cesti in drugod, kjer jih sicer ne bi smelo biti, pa navede ne tako prijetno plat.


Kako Max Zimani razmišlja o stereotipih, prepričanjih in predsodkih o temnopoltih Afričanih, pa preberite spodaj.


Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Predsodek: Afričani so slabo izobraženi, ker so zelo revni in nimajo dostopa do šole. Pa tudi če bi jih imeli, v Afriki ni kakovostnih šol in je nemogoče dobiti kakovostno izobrazbo.

"To je nesmisel," pravi sogovornik, saj je veliko Afričanov zelo izobraženih in so uveljavljeni tako na afriški kot svetovni ravni. "Ogromno je znanstvenikov, ki so afriškega rodu. Res pa je, da ni vsak Afričan izobražen, tako kot ni izobražen prav vsak Slovenec," doda.

Kar se tiče afriškega šolstva, se sistemi od države do države seveda razlikujejo. Zimbabvejski temelji na britanskem sistemu, kar je posledica kolonializma. "Imamo osnovno šolo, nato srednjo šolo na treh ravneh, po dveh letih je izpit, na koncu srednje šole pa srednješolci opravljajo t. i. ’advanced level’, ki je v bistvu izpit kot matura, le da gre za mednarodno maturo. In načeloma so Zimbabvejci pri tem zelo uspešni," pojasni.

Sicer drži, da statistično gledano šolo v afriških državah obiskuje manj otrok kot v evropskih državah, da imajo nekatere na voljo veliko manj resursov in je tako v enem razredu lahko več otrok kot v evropskih državah. Vendar pa posploševanje ni mogoče, saj je hkrati v Afriki zelo veliko zasebnih šol, ki so zelo kakovostne in lahko učencem, ker imajo dobre resurse, veliko nudijo.

"Vprašanje je, o kateri šoli govorimo. V Afriki so šole, ki so bolj kakovostne kot katera koli šola tukaj v Sloveniji, ki imajo več resursov, in tudi takšne, ki jih imajo res malo. Mislim, da je za Afriko predvsem značilno, da je bistveno večja razlika med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, kot pa recimo v Evropi, in to velja tudi za šolski sistem," pojasni sogovornik.

Predsodek: Afričani so leni in se jim ne ljubi delati.

"Ja, zakaj ste nas pa potem vzeli za sužnje," se v (grenkem) posmehu na predsodek odzove Max Zimani. Predsodek je seveda neumnost, saj so enako leni ali pridni kot vsi drugi: "Mislim, da ni nobene korelacije med melaninom v koži in pa lenobnostjo. In prav nobenega dokaza ni, da bi bili Afričani leni. Prav nasprotno. Ogromno Afričanov, ki jih poznam, zna iz zelo malega nekaj narediti. Izredno ustvarjalni in iznajdljivi znajo biti."

Predsodek: Afriške države imajo stalne težave. Ker so bile toliko časa pod kolonialnim jarmom, narod ni več sposoben stopiti skupaj, biti samostojen in ustvariti delujočega državnega sistema. Zato so neprestano vojne, državni udari in podobno.

To drži, a v kontekstu 500 let trajajočega sistema, ki vključuje suženjstvo, kolonializem, neokolonializem, pa tudi globalizacijo in današnji kapitalizem, pravi sogovornik. "Sistem je narejen tako, da ni v korist Afriki in Afričanom. Zato to vse drži. Ampak po drugi strani pa je treba poudariti, da Afrika živi zaradi Afričanov. Če so danes Afričani živi, je to zaradi njih, ne zaradi Evropejcev. Ne zaradi tega, ker bi Evropejci pošiljali humanitarno pomoč. Prav obratno pravzaprav, marsikatera pomoč v resnici ni pomoč. Težava je, ker eksploatacija (izkoriščanje op. a.) traja predolgo," pravi in doda, da pa se Afričani borijo zase in tako obstaja tudi veliko pozitivnih zgodb. "V Afriki je tudi veliko uspehov. Kot primer lahko navedemo Bocvano, ki je država, za katero se mi zdi, da je tam življenje dobro. Pa Namibija in tako naprej. Afričani sami upravljajo svoje zadeve, tako da to, da niso sposobni, ni res. Je pa tudi res, da je sistem še vedno tak, da tisti, ki so kolonizirali Afriko, dejansko niso čisto odšli, tako da še vedno nekako vplivajo na to, kaj se dogaja v Afriki. Ampak gledam na vse skupaj optimistično," sklene.

Predsodek: Vsi Afričani hitro tečejo.

"Ta ne bo težka. Jaz ne tečem hitro," se zasmeje Zimani. Znova je treba poudariti, da Afrika ni enovita. "V Keniji in Etiopiji je na primer precej višavja, tako da, če si atlet in tam treniraš, lahko imaš nekaj prednosti, ki jih tisti, ki tečejo ob morju, morda nimajo. Zato imajo morda Kenijci in Etiopijci boljše rezultate, recimo pri atletiki. Ampak to je le ena mogoča razlaga," razmišlja.

Predsodek: Vsi Afričani so zelo muzikalični, dobro igrajo inštrumente, predvsem afriške bobne.

Sogovornik pravi, da res pozna veliko Afričanov, ki so odlični glasbeniki. V Afriki je tudi veliko petja. "Če greš recimo v zahodno Afriko, imaš tako imenovane griote. To so v bistvu tradicionalno glasbene družine, kjer se glasba, tradicija … prenašajo iz roda v rod," pojasni. "Ker vaja dela mojstra, lahko tudi rečemo, da je zelo veliko Afričanov, ki smo muzikalični," še pove.

Tudi sam se ukvarja z glasbo, pri čemer sicer poudarja, da ni profesionalec. Pa vendar igra na afriške bobne, poje in glasbo občasno tudi ustvarja, pri čemer pravi, da ta prihaja iz življenjskih izkušenj. "Se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem sanjal neko glasbo. In večinoma jo zjutraj pozabim. Nekajkrat jo zapojem, pa pozabim. Včasih pa mi jo uspe zapisati in tako nekaj nastane. Tako da se mi zdi, da glasba, ki jo človek sam ustvarja, je neki del afriške tradicije."

Predsodek: Afričani so zelo vraževerni. Primer tega je, recimo, da verjamejo, da kosti albinov zdravijo, zato se dogajajo tudi poboji teh ljudi. Poleg tega so zelo religiozni.

V Afriki živi več kot 2500 ljudstev, kar pomeni zelo bogato kulturno raznolikost. Vsako ljudstvo ima svojo zgodovino, svoje običaje, svojo zgodbo. "Res da se pojavlja tudi vraževerje, ampak to je težko pripisati samo Afriki. Pri toliko razlikah se pojavijo tudi takšni primeri. Ampak preganjanje albinov zaradi vraževerja … to je ekstremen primer. Jaz sem Zimbabvejec in v Zimbabveju pač tega ne počnemo," pojasni in doda, da poleg različnih religij obstajajo tudi tradicionalna verovanja, katerih pripadniki izvajajo različne obrede, ki bi jih drugi lahko označili za vraževerje.

"O religioznosti pa lahko rečem, da je veliko Afričanov res zelo religioznih. Priznati moram, da sem bil dejansko presenečen nad tem, saj se mi zdi, da so danes ljudje – govorim za Zimbabve – bolj religiozni kot prej. Ampak tudi pri tem je Afrika zelo raznolika. Na severu, vzhodu, pa tudi zahodu je veliko muslimanov. Drugje je ogromno kristjanov, potem pa so povsod tradicionalisti, ljudje, ki imajo pač svoje različne vere. Ampak mislim, da to ni nujno slaba stvar," konča razmišljanje.

O Maxu Zimaniju

Max Zimani je v Slovenijo (takrat še Jugoslavijo) prišel na začetku 80. let študirat računalništvo. Izbiral je med študijem v Franciji, Jugoslaviji in v Rusiji (takratni Sovjetski zvezi). Francije ni izbral med drugim zaradi kolonialistične preteklosti, pa tudi zato, ker bi se moral najprej dve leti učiti jezika. Za Jugoslavijo so mu rekli, da bo lahko študiral v angleščini, ki je eden od uradnih jezikov Zimbabveja. A ni bilo tako, saj ga je tudi tukaj najprej čakalo učenje jezika. Končal je študij računalništva in informatike in najprej delal kot prevajalec, potem pa v računalniškem podjetju.

Danes že skoraj 40 let živi v Sloveniji, s svojo družino. Je ustanovitelj Zavoda global, katerega osnovni namen je spoznavanje in zbliževanje ljudi v Sloveniji z ljudmi in družbo v Afriki in na Jugu na splošno, med cilji pa ima zapisano globalno učenje in razvoj projektov. Eden teh je Skuhna, restavracija in podjetje za catering, ki ponuja avtentične jedi iz Afrike, Azije in Južne Amerike, ki jih pripravljajo mednarodni kuharji. Skuhna je registrirana kot socialno podjetje z namenom opolnomočenja in povečanja zaposljivosti migrantov. Med novejšimi pomembnimi projekti je projekt Intercap, ki obravnava migracije, varnost in razvoj ter njihovo prepletenost. V okviru projekta so sodelujoči razvili izobraževalni material za učitelje, študente in vse, ki izobražujejo.

Predsodek: Res je sicer, da ima Afrika mesta, ampak povprečen Afričan živi v hiši iz blata, pase koze in nosi vodo iz kilometre oddaljenega vodnjaka.

Predsodek ne drži, ker približno polovica Afričanov živi v mestih. Na žalost, pravi Max Zimani, ker je življenje lahko veliko bolj kakovostno zunaj velikih mest. "Tako kot v Sloveniji, mar ne? Tukaj je čisto 'fajn', če živiš zunaj središča," pripomni.

Stereotipna podoba afriškega bivališča pa je žal tudi vprašanje afriške arhitekture. "Na žalost je Afrika prevzela arhitekturno kulturo iz Evrope, ki jim je vsilila recimo to, da za strehe uporabljajo azbest in podobne kritine, ki za Afriko niso najprimernejši," pravi in kot primer navede: "Ko grem domov, najbolj uživam, ko obiščem kakšno tradicionalno afriško hišo, ki ima travnato kritino. To so tako imenovane thatch houses. Gre za hišo, ki ima obokano travnato streho na zidovih iz blata, v njej pa je hladneje kot v modernih evropskih hišah, saj je gradnja bistveno primernejša za temperature in zimbabvejsko podnebje kot pa, recimo, te tako imenovane moderne kritine. Ampak na žalost je veliko Afričanov prepričanih, da morajo imeti te … moderne hiše, v evropskem slogu. Je pa tudi vedno več tistih, ki se vračajo k tradiciji."

Predsodek: Afrika je nevarna. Vse polno je bolezni, paravojaških milic, kriminala in nevarnih živali.

"Bolezni so povsod, zdaj ko imamo covid-19 po vsem svetu, še posebej. Določenih bolezni je v Afriki res več kot drugje. Gotovo drži, da je tam veliko več ljudi, ki so HIV-pozitivni, kot pa jih je v Sloveniji," pravi. "A po drugi strani v Evropi devet od desetih ljudi umre zaradi kroničnih bolezni. Zdravstveni sistemi v več afriških držav so podfinancirani. To je med drugimi povezano s tem, da zaradi zgodovinskih težav in nezakonitih denarnih tokov afriške države še vedno letno izgubljajo po nekaterih ocenah okrog 50 milijard dolarjev, ki bi jih lahko namenili za razvoj."

Nevarne živali? "Po mojem mnenju te bo, če greš v kakšno afriško državo, prej 'ubila' prijaznost in gostoljubje domačinov, kot pa kakšna žival. Ampak moraš biti odgovoren in moraš paziti ter vedeti, kam greš. Ampak to velja tudi za Slovenijo. Če povem primer. V bližini mojega doma je hribček, za katerega vemo, da tja občasno zaide medved. In to je informacija, ki jo moramo upoštevati. So pa živali v Afriki večinoma v nacionalnih parkih. Ni tako, da bi kar tavale po ulicah," se smeje Max Zimani.

Nevarnost, da koga oropajo, seveda obstaja, ampak nič večja kot v kakšnem drugem povprečnem evropskem mestu, pove. "Moram pa reči, da pa se mi zdi Ljubljana, kar se tega tiče, izredno varna. Ampak tudi Afrika ima takšna mesta. Če znova poudarim. Ne moremo govoriti o Afriki kot o eni državi. Veliko je razlik. Preden greš tja, je pač treba zbrati informacije. Svetoval bi, da ko prideš kot turist, se pogovarjaj z domačini in ti bodo oni že povedali, kam iti, kaj narediti, za to, da ti bo lepo. Sem pa prepričan, da če greste v Afriko, vam bo lepo," doda.

V okviru prispevka smo izvedli tudi minianketo. Naključne ljudi smo povprašali po petih besedah/pojmih, ki jim pridejo na misel, ko pomislijo na Afriko. Odgovori pokažejo na stereotipnost dojemanja te celine, pa tudi na njeno raznolikost.

- Dežela temnopoltih, nafta, revščina, bolezen, neizobraženost,
- ebola, temnopolti, nafta, pesek, revščina,
- revščina, Kitajska, Tomo Križnar, Nube, Gadafi,
- Charlize Theron, Mandela, apartheid, savana, veselje,
- lakota, suša, demografska slika, nerazvitost, naravne lepote,
- revščina, neizobraženost, prenaseljenost, medetnični spopadi, naravna bogastva,
- črno, banane, puščava, džungla, gorile.

Max Zimani pa pravi:
Slovenija: majhnost, lepota, varnost ("Tukaj se res počutim zelo varnega."), raznolikost in še enkrat lepota.
Zimbabve (Afrika): domovina, bogastvo, prijaznost, lepota, modrost ljudi.