Foto:
Foto:
Matija Slavič
Vodja pogajalske skupine Kraljevine SHS je bil Matija Slavič in je odigral ključno vlogo pri priključitvi Prekmurja. Foto: MMC RTVSLO
Beltinci leta 1919
Na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih se je zbralo več kot 20.000 prebivalcev Prekmurja in plebiscitarno podprlo priključitev. Foto: MMC RTVSLO
Časopis Novine
Duhovnika Franc Ivanocy in Jožef Klekl st. sta med bolj zaslužnimi pri spodbujanju rabe slovenskega jezika v javni sferi. Foto: RTV SLO

Tamkajšnje prebivalke in prebivalci so se pred nekaj manj kot sto leti odločno opredelili za Slovenijo in izkazali svojo pripadnost slovenstvu. Zaznamovanje tega zgodovinskega dogodka, brez katerega Slovenija danes ne bi bila takšna, kakršna je, nas spomni na stoletni boj za obstanek, ki je Prekmurce umestil v skupno upravno in politično okolje, je poudarila premierka.
Ob tem je opozorila na pomen odmevnih izjav iz zgodnjega dvajsetega stoletja, ki izključujejo sovraštvo, govorijo pa o ljubezni in bratstvu. Podporniki takratnih shodov so soglasno poudarjali, da "luebijo" in da "ne sovražijo". Po njenem mnenju bi lahko po stoletju takšne besede vzeli za zgled.

Kot pravi, ima slovenska vlada do Prekmurja številne dolgove. Številni domači in tuji razvojni projekti ter možnosti v turizmu bodo omogočili gospodarsko rast in odpiranje novih delovnih mest, ki bosta omogočila predvsem mladim, da bodo našli priložnost in motiviranost v svojem domačem okolju, napoveduje in upa Bratuškova.

"Potisnjenost v kot" po drugi strani pomeni hkrati tudi bližino Avstrije, Madžarske in Hrvaške, kar mora ostati in postati prednost, saj odpiranje meja prinaša številne nove možnosti, medsosedske povezave in prijateljske vezi, je dodala. Venec k spomeniku Jožefa Klekla v Črenšovcih je na predvečer praznika položil tudi Borut Pahor.
Bi umrli za domovino?
Osrednja govornica v Beltincih je bila podpredsednica SDS-a Alenka Jeraj. Izpostavila je, da so "izjemen pogum, srčnost in narodna zavest velikih Prekmurcev in mnogih Slovencev, ki so sanjali in darovali vse, tudi svoje življenje za domovino", zaznamovali praznik, kot je današnji.
Ob tem se je vprašala, ali smo tudi danes tako srčni, kot so bili tedaj. "Nam dom in domovina pomenita toliko, da bi žrtvovali tudi svoje življenje, če bi bilo treba," je izzvala občinstvo.
"K sreči danes takih vprašanj ni, saj smo del razvite Evrope. Del skupine narodov, ki skupaj odločamo o svoji usodi. Pomagamo drug drugemu in se učimo ter stopamo po poti uspeha, pa tudi padcev skupaj. Vsak padec je tudi priložnost za ponoven vzpon, za nov, še pogumnejši in trdnejši korak. Naj nam da to moč spomin na velike dogodke pred 94 leti," je sklenila govor.

Tisočletje izključenosti
Leto 1919 je pomenilo za prihodnost Prekmurja veliko prelomnico, saj so se prvič po 900 letih, v katerih je Prekmurje pripadalo ozemlju Avstro-Ogrske, prekmurski Slovenci priključili matičnemu narodu. Podlaga za priključitev Prekmurja tedanji kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je nastala na Pariški mirovni konferenci, po razpadu Avstro-Ogrske.

V Prekmurju se je kljub tisočletni izključenosti vseskozi ohranjala tudi slovenska nacionalna identiteta. K temu je precej pripomogel razmah protestantizma na tem območju, v okviru katerega so številni cerkveni pisci ustvarjali svoja dela v narečni slovenščini. Razvoj zavesti o narodni pripadnosti pa je imel zaradi izključenosti Prekmurja od matične domovine samosvoj tok.

Slovenski tisk za krepitev narodne zavesti
Šele v drugi polovici 19. stoletja so se pojavile resnejše težnje k povezovanju Prekmurja s Slovenci onstran Mure. Ključno vlogo pri teh težnjah pa so odigrali nekateri katoliški duhovniki, med katerimi sta bila najvidnejša Franc Ivanocy in Jožef Klekl st. Ivanocy je kot protiutež težnjam po asimilaciji prekmurskih Slovencev izpostavljal pomen rabe slovenskega jezika v javni sferi, kar je podkrepil z izdajanjem tiska v slovenskem jeziku. Tako je leta 1913 na tem območju začel izhajati tednik Novine.

Kljub čedalje večjim težnjam po priključitvi prekmurskih Slovencev matičnemu narodu pa te niso dosegale teženj po oblikovanju slovenske narodne zavesti v kraljevini SHS, ki so Prekmurce pogosto spregledale, obenem pa so se v Prekmurju morali spopadati še z vse bolj izrazitim nasprotovanjem madžarskih oblasti, ki teh teženj niso odobravale.

Vojaška zasedba Prekmurja
Tako se je priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla Avstro-Ogrska. Po koncu prve svetovne vojne je to območje znova pripadlo Ogrski, toda na nadaljevanju Pariške mirovne konference je ključno vlogo odigral Matija Slavič, ki je kot vodja pogajalske skupine kraljevine SHS prepričal udeležence na konferenci, da Prekmurje dodeli kraljevini SHS in prosil konferenco za pooblastilo, da lahko ozemlje zasede z vojsko.

Tako je 6. avgusta leta 1919 vojska kraljevine SHS vkorakala na ozemlje Prekmurja in ga dan pozneje dokončno zasegla. Sprva je bilo to ozemlje, na katerem je živelo okoli 74.000 Slovencev in 14.000 Madžarov, pod vojaško upravo. Začasni civilni komisar je postal Srečko Lajnšic, ki je 17. avgusta v Beltincih pred tamkajšnjo cerkvijo organiziral proslavo in uradno razglasil združitev. Tistega dne se je na množičnem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20 tisoč ljudi, ki je plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja Sloveniji.

Dokončna meja 4. julija 1920
Vojska je upravo predala civilni upravi. V zahodnem delu Prekmurja so že naslednji dan začeli vzpostavljati slovensko upravo, medtem ko je bil vzhodni del dodeljen varaždinski upravi. Septembra 1919 pa so beograjske oblasti uslišale pozive Prekmurcev in celotno Prekmurje dodelili slovenski upravi.

Natančna določitev in dokončna utrditev mej se je zgodila s Trianonsko mirovno pogodbo 4. julija 1920, ki je zagotovila tudi ustrezno zaščito narodnim manjšinam, ki so lahko svoj jezik uporabljale v javnosti in šolstvu.