Barbara Brezigar vs. Aleš Zalar. Za zdaj oba ostajata, a kmalu naj bi se eden izmed njiju poslovil. Kam takšni spori vodijo? In kaj lahko ob tem primeru povemo o političnem kadrovanju?

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar in minister za pravosodje Aleš Zalar že dolgo ne najdeta skupnega jezika, njuna nesoglasja pa so vrelišče dosegla, ko se je minister z argumentom, da je Brezigarjeva s telefonskim klicem policista mimo višje tožilke, zdaj že nekdanje vodje specializiranega oddelka Branke Zobec Hrastar, ki je bila klicanemu neposredno nadrejena, prekoračila svoja pooblastila in ravnala nezakonito ter neustavno, zavzel za njeno razrešitev. Pri tem sta ga podprla tudi njegov matični LDS in Zares, ki sta obenem zagrozila, da bosta, če Brezigarjeva ne odide, zapustila koalicijo.

Petkovo srečanje brez epiloga
Ker generalna državna tožilka trdi, da njen telefonski klic, ki je sprožil odstop višje tožilke, ni bil nič drugega kot svetovanje in informiranje o odmevni zadevi Baričevič, do česar je glede na svojo funkcijo upravičena, je premier Borut Pahor v petek z obema glavnima akterjema v zgodbi organiziral srečanje, ki pa še ni dobilo epiloga. Za zdaj je torej vse po starem. MMC pa je kljub temu zanimalo, kako to dogajanje vidijo analitiki. Kakšen vpliv ima lahko na koalicijo in kakšnega na družbo? Je predsednik vlade ravnal pravilno? Kako je s političnim kadrovanjem v Sloveniji na splošno? Kaj vse ga spodbuja? Odgovore smo poiskali pri analitikih Marti Kos Marko, samostojni predavateljici in voditeljici treningov menedžmenta, in Matevžu Tomšiču s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici.

Kos Marko: Zdi se, da želi nekdo namerno diskreditirati pravosodje
»Za celotno slovensko politično sceno je to zelo slabo. Imam občutek, da imamo krizo vladanja, da se ne ve, kdo zdaj dela prav in kdo narobe, kar pomeni, da to še dodatno vodi v najhujše - krepi nezaupanje ljudi do tiste veje oblasti (sodne, op. a.), za katero bi res morala veljati najvišja stopnja zaupanja,« je v pogovoru za MMC svoje videnje dogajanja popisala Kos Markova. Spomnila je, da je pred nami razčiščevanje različnih afer, med drugimi zadeve Patria in zadeve bulmastifi. In kdo bo pravosodju, če bo v teh primerih prišlo do odločitev, na koncu verjel, da je odločilo tako, kot je treba, se sprašuje in dodaja, da ima včasih občutek, da »hoče nekdo namerno diskreditirati pravosodno vejo oblasti, da bi potem lahko rekel: 'Vidite, saj ti pa ne morejo biti kredibilni'«.

Da to dogajanje vodi v nadaljnje upadanje zaupanja v pravno državo, se strinja tudi Tomšič. Po njegovem mnenju sicer ni dvoma, da gre v primeru spora Brezigar - Zalar za politično kadrovanje. Čeprav je namreč generalna državna tožilka oseba s prepoznavnim političnim prepričanjem, to, ko gre za vprašanje njene zamenjave, ne sme biti pomembno, ker jo je mogoče razrešiti le, če se ji dokaže kršenje pravil, je prepričan. »Tega pa tistim, ki jo skušajo 'rušiti', niti približno ni uspelo dokazati,« trdi. Pravi tudi, da je precej dvolično, da njen odhod zahtevajo ljudje, ki jih v preteklosti to, da so najpomembnejše položaje v sodstvu zasedali odkriti privrženci njihove politične opcije, ni motilo. »To velja, denimo, za bivšo generalno državno tožilko Zdenko Cerar, ki je kasneje postala pravosodna ministrica in podpredsednica LDS-a, ali pa za nekdanjega predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani Aleša Zalarja, ki trenutno opravlja funkcijo pravosodnega ministra iz vrst LDS-a,« je spomnil.

Tomšič: Zalarjeva obrazložitev za zamenjavo absurdna
Zalarjeva obrazložitev za zamenjavo Brezigarjeve se mu zdi neprepričljiva in celo absurdna, ker ima generalna državna tožilka »nedvomno pravico biti informirana o občutljivih primerih«. Prav zato se sam ne more izogniti sumu, da je politični napad na Brezigarjevo povezan z afero bulmastifi, v katero je na takšen ali drugačen način vpletenih več vidnih članov Zalarjeve matične stranke LDS. »Očitno je bilo tožilstvo tisto, ki je imelo pomembno vlogo pri tem, da se zadeva ni pometla pod preprogo (obstajajo informacije o tem, da so prav s tožilstva zadnji hip preprečili, da niso šli kadavri psov v sežigalnico, s čimer bi se povsem zabrisale sledi morebitnih zlorab). Zato imajo v krogih LDS-a veliko razlogov za zamero do Brezigarjeve,« je navedel.

Kos Marko: Minister je tisti, ki mora stvari spraviti v red
Na drugi strani je bila Kos Markova v odgovoru na vprašanje, kdo ima prav, Brezigarjeva ali Zalar, bolj previdna, ker, kot nas je opomnila, ni pravnik. Kljub temu je dejala, da ji, ko ju posluša, verodostojno zvenita oba. A je generalno državno tožilko vendarle »ujela na laži«. »Nikakor ne drži, da Brezigarjeva ni politik. Kandidirala je za predsednico države in kandidirala je s podporo trenutno največje slovenske opozicijske stranke - SDS-a. Torej je to, ko govori, da ni politik, zlagano,« pravi analitičarka. In prav zato, čeprav se težko postavi na katero izmed obeh strani, trenutno bolj verjame Zalarju. Ta je po njenih besedah tisti, ki mora kot pristojni minister stvari spraviti v red.

In zakaj po njenem mnenju akterja spora nikakor ne moreta poiskati skupnega jezika? »Po moje to izvira iz splošne črno-bele podobe Slovenije, za katero najbolj zamerim Janševemu SDS-u in njegovemu obdobju vladanja Sloveniji, ker nas je popolnoma strl,« razmišlja. "Stranka Janeza Janše nas je strla z načinom razmišljanja v smislu: Če nisi naš, potem je s tabo nekaj narobe, ne moreš biti dober," pojasnjuje. Obenem dodaja, da je podobno miselnost nekoč uveljavljal tudi LDS, a v milejši obliki. SDS-ova miselnost se ji zdi zelo huda, prepričana pa je, da se je »to črno-belo slikanje« preneslo tudi na raven ministrstva za pravosodje in generalnega državnega tožilstva. »Skratka, v skladu s tem nihče več ne more biti v redu, kar je za pravosodno vejo najslabše,« je sklenila svoj odgovor.

Tomšič: Pahor bi moral dokončno pokazati, da je on tisti, ki vodi vlado
Beseda je nato tekla o tem, kako bi moral v tem sporu ravnati premier oz. ali je do zdaj posredoval ustrezno. Tomšič poudarja, da bi moral koalicijskim partnerjem preprečiti nadaljnjo privatizacijo državnih ustanov za zadovoljevanje partikularnih interesov in jim dokončno dati vedeti, da je on tisti, ki vodi vlado, ne pa »razni novokomponirani politiki, katerih stranke so se komaj uspele prebiti v parlament«. In, seveda, moral bi zaščititi zakonitost in poskrbeti za to, da preiskovalni organi temeljito opravijo svoje delo, je ocenil.

Kos Markova se je strinjala s Tomšičem glede tega, da mora Pahor poskrbeti, da se stvari razrešijo, nato pa se je od njega oddaljila. Ugotavlja namreč, da je predsednik vlade do zdaj bistveno preveč govoril o sporu in da bi moral biti pri dajanju izjav precej bolj previden. Svoje mnenje, da so Pahorjevi posegi neprimerni, je slikovito ponazorila z naslednjimi besedami: »Če ministru zaupa, da dela prav, bi moral prepustiti njemu, da ureja ta vprašanje. Ali je to, da zdaj kliče Zalarja in Brezigarjevo na pogovore, prav? Tako je, kot da bi bili v vrtcu, ko se dva otroka stepeta, pa vzgojiteljica pokliče starše teh otrok, da se morajo pogovoriti. Ne, vzgojiteljica mora biti sama sposobna s tema otrokoma to razrešiti.«

Kos Marko: Pahor je Zalarju zvezal roke, kar je slabo
Vse to po njenih besedah negativno vpliva na odnose predsednika vlade in ministra. Zadnji je, denimo, v iztekajočem se tednu dejal, da bo v četrtek najverjetneje predlagal razrešitev generalne državne tožilke, nato pa je Pahor v petek Zalarja in Brezigarjevo poklical na sestanek, »kar pomeni, da je ministru zvezal roke«, je spomnila na tok dogodkov in dodala, da je to slabo.

S sogovornikoma smo spregovorili še o morebitnih vplivih spora na koalicijo. Ima lahko zanjo hujše posledice? »Če nič drugega, nadaljnje slabšanje imidža vlade in vladajoče koalicije ter padanje njune javne podpore,« odgovarja profesor s Fakultete za uporabne družbene študije, samostojna predavateljica pa končuje, da ne zna presoditi, saj sta dve stranki najprej svoj obstanek pogojevali z odhodom Brezigarjeve, nato pa napovedali, da razpada koalicije ne bo. »Ne vem več, komu naj verjamem,« je dejala.