S pomočjo Vala 202 je botra dobilo že 975 otrok. Foto: MMC RTV SLO
S pomočjo Vala 202 je botra dobilo že 975 otrok. Foto: MMC RTV SLO

“Ja, na tehniški krožek sem se že vpisal, pa nisem mogel hoditi, ker bi potem zamudil avtobus.” Šolski avtobus namreč pelje domov tiste šolarje, ki nimajo kosila, in ker Tilnova mama kosila ne more več plačevati, Tilen ne more ostati v podaljšanem bivanju: “Če bi imel kosilo, bi lahko hodil na vse, najraje pa na nogomet in košarko.”

Tilnu lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN) - PROSIMO, NATANČNO VPIŠITE SKLIC.
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 146
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – za TILNA

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazani denar v celoti brez stroškov ali provizij porabljen za boljše življenje Tilnove družine.

“Pa dober nogometaš sem bil.”
Kot res perspektiven športnik je v času, ko je mama še imela službo, navdušeno treniral nogomet. “Dve leti sem hodil, bilo je brezplačno in bilo je super. Pa dober sem bil. Pohvalil me je trener, pa predsednik Nogometne zveze Slovenije, pa cela dvorana mi je ploskala, ko sem pokazal “dribling”. Potem pa so se treningi preselili drugam in čeprav so me povabili brezplačno, mama ni imela več denarja, da bi me vozila. Ne hodim več in zdaj me sošolci, ki še trenirajo, vseskozi zafrkavajo, da so vse boljši od mene … In imajo prav. Jaz bi pa zelo rad hodil, pa tudi poklicni nogometaš bi bil in če bi bil dober, bi imel veliko denarja, toliko, da bi ga dal bratoma in mami tudi …”


Da si Tilen želi več denarja ne le zase, pač pa tudi za bratca in mamo, seveda ni naključje: “Službo sem imela redno do lanskega novembra, potem je vse le padalo, izgubila sem službo, ločujem se, ne zmorem več plačevati najemnine, vodo so nam že odklopili, elektriko bi tudi, pa sem zamenjala distributerja, bili smo tudi že povsem brez hrane …”

Brez socialne pomoči in preživnine …
Ker se je pravica do nadomestila za brezposelne njegovi mami že iztekla, ker zaradi dolgotrajnih postopkov na CSD denarne socialne pomoči še ne dobiva, ker za dokončanje ločitvenega postopka nima denarja in zato preživnine ne dobiva, zdaj vsi štirje živijo od 325 evrov otroških dodatkov. “Sposojala sem si, da smo sploh lahko kaj jedli in nismo izgubili najetega stanovanja, vendar so se dolgovi samo kopičili in jih je bilo treba vrniti …”

Vodo hodimo iskat v zajetje ali na bencinsko črpalko
Danes bi najbrž ravnala drugače, a v tistem obupu, ko je morala izbirati, ali nahraniti otroke ali plačati položnice, je izbrala otroke: “Nisem pričakovala, da nam bodo odklopili vodo. Zdaj smo brez nje. Ko zberem za bencin, se odpeljem do nekega zajetja in napolnim posode. Ko nimam, prosim na bližnji bencinski postaji, ali smem napolniti vsaj nekaj posod …”

Neplačanih računov je toliko, da mama treh fantov sploh ne sešteva več, čaka le še rubežnike za številne zapadle terjatve, čaka na odvzem starega avtomobila, za katerega tik pred iztekom kredita ne zmore več plačevati, a brez katerega dela v svojem poklicu sploh ne more opravljati.

Čaka na to, da jim bo najemno pogodbo odpovedal lastnik stanovanja, saj mu ob 325 evrih socialnih transferjev seveda ta mesec niso mogli plačati 500 evrov najemnine. In čaka na pregled, s katerim bodo zdravniki odkrili, od kod izvirajo bolečine, ki jo hromijo in ji onemogočajo gibanje: a šele ko bo začelo veljati dodatno zdravstveno zavarovanje, ki ga doslej ni imela.

Zima bo mrzla
Ker ni vode, so morali izklopiti tudi centralno kurjavo, sicer pa brez kurilnega olja tako ali tako ne more delovati. Zato pozimi ne bodo spali v svoji sobi, ampak vsi skupaj ob peči v dnevni sobi, ki jo lahko ogrevajo na drva.

Če človek lahko reče sreča v nesreči, jo imajo, to pa pomeni, da zares lačni še niso, čeprav so obroki sila skromni: “Največkrat jemo juho, včasih tudi samo makarone, malo zabeljene z oljem. Fantje jedo in se ne pritožujejo, jaz bi pa najraje umrla, ker jim ne morem ponuditi ničesar drugega …”

In če zmanjka, zmanjka seveda najprej zanjo: “Že tako malo jem. Večkrat skuham zanje, jaz pa jem na vodi kuhan star kruh. Včasih dodam malo smetane, pa je … pri sebi največ varčuješ, ne?”

“Nimam 40 centov za čokoladico”
“Najhuje mi je, ko grem v trgovino le po kruh, pa me najmanjši prosi, da bi mu kupila čokoladico, ki stane 40 centov. In mu rečem ne. In se po možnosti še razjezim, češ, saj sva dogovorjena, da sva prišla samo po kruh. Kaj naj mu pa rečem? Kako naj me razume štiriletni otrok?”

In kako naj mama kupuje čokoladice, ko ni niti za najnujnejše? “Oblačila dobim na Rdečem križu, tudi obutev za mlajša fanta. Za starejšega, ki ima veliko številko, pa ne več. In je nedolgo nazaj obul moje športne copate, nekaj številk premajhne, in hodil v njih v šolo kar nekaj dni … Nisem imela za nove, res ne.”

Toda čevlji so vsemu navkljub manj usoden problem kot to, da se Tilnov starejši brat ne more udeleževati sicer obveznih srednješolskih ekskurzij in da ostane doma, kadar je k pouku potrebno prinesti kakšno dodatno opremo.

V veliko pomoč družini bi bilo, če bi se lahko preselila v cenejše stanovanje, toda kljub intenzivnemu iskanju nihče noče niti pomisliti, da bi samohranilki s tremi otroki oddal svojo lastnino. Zavrnjene so bile prošnje za neprofitno ali socialno stanovanje, tudi na nujno bivalno enoto je čakalna doba vsaj dve leti. In v tej vrsti številni živijo v popolnem obupu, kot ta hip Tilnova mama: “Odkar so mi odklopili vodo, sploh ne spim več. Vse življenje sem res trdo delala in grozno je, ko padeš na dno, najhuje pa je, da otroci to gledajo. Vem, da si zaslužijo več, ampak jaz nisem mogla res nič, ničesar nisem mogla narediti …”