Takšna je bila izkušnja Marka Škrajnarja na onkološkem oddelku bolnišnice. Izkušnja, zaradi katere je postal eden izmed 107 prostovoljcev društva Hospic. Lani je v Sloveniji umrlo 18.699 ljudi. V hiši Hospic v Ljubljani, v kateri ljudje humano preživljajo svoje zadnje trenutke življenja, pa so v prvih devetih mesecih letošnjega leta oskrbovali 89 umirajočih, pri tem so omogočili psiho-socialno podporo njihovim svojcem, teh je bilo 205. Vsaj še enkrat toliko ljudi se je na Hospic obrnilo prepozno.

Potem ko je društvo zaradi finančne izčrpanosti napovedalo možnost zaprtja hiše, se je znova izkazala togost slovenskega sistema, ki tudi v odnosu do umirajočih, ob nekaterih dobrih primerih, kaže številne anomalije. Pomeni humano umiranje v edini hiši hospica v Sloveniji nadstandard?

"Naš odnos do umirajočih bi moral biti bolj human"
Predsednica društva Hospic Tatjana Fink razloži, da smrt po slovensko pomeni, da smo še veliko premalo naredili za ranljivo populacijo umirajočih bolnikov in njihovih svojcev. Paliativna oskrba v Sloveniji je namreč na samem repu Evropske unije. Premalo se zavedamo, da je umiranje veliko več kot medicinski proces: "To pomeni, da se ljudje spomnijo, da imajo vrednote in jih skušajo vsaj takrat živeti. Da se spomnijo, da so temelj v življenju odnosi in da jih morajo zaključiti."

"Naš odnos do umirajočih bi moral biti bolj human", meni Tatjana Fink, ki pove, da v Hospicu velikokrat slišijo zgodbe iz domov za starejše, kot so prenatrpanost prostorov, prebivanje več umirajočih v isti sobi in celo tiste o osebju, ki ni usposobljeno za to, da bi ljudi pripravili na njihovo smrt.

"V zelo mahni sobi je ob oknu za paravanom hropel in se evidentno poslavljal gospod. Gospod, ki ga je naša sestra obiskala, je dejal, da to hropenje, ki traja že tri dni, zelo težko poslušati. Zraven je bil nekdo, ki ni mogel zadrževati blata, in je blazno zaudarjalo," pripoveduje Tatjana Fink. Ob tem poudarja, da to ni tipična situacija za bolnišnice v Sloveniji, a da se moramo ob tem zamisliti: "Kaj nam ostane takrat, ko umirajočega v zadnjih urah zapeljejo v neko sobo in potem med nočnimi posodami, ki niso niti izpraznjene, nekdo zaključi svoje življenje?"

"Vseh pet so naenkrat škropili z mrzlo vodo"

Čeprav se osebje v domu za starejše trudi, da so standardi na visoki ravni, pravi Tatjana Fink, kljub temu nekateri pridejo iz domov za starejše v hišo Hospic z zelo travmatičnimi izkušnjami: "Gospa se tri tedne ni hotela stuširat. Čez nekaj časa je z nami delila svojo izkušnjo, da so jo v domu za starejše skupaj s še štirimi osebami posedli na stole v kopalnici in jih s vseh pet naenkrat škropili. Voda je bila veliko prehladna. Zanjo je to bilo blazno razosebljenje."

Čeprav si večina ljudi želi umreti doma, to velikokrat ni mogoče. Pri tistih, ki ne gredo v institucijo, pa prostovoljci Hospica velikokrat opazijo pretresljive zgodbe. "Pred domačimi vrati umirajočih pogosto najdejo dostavljeno hrano še od prejšnjega dne. To pomeni, da jim nihče ni dal niti vode, kaj šele hrano,” pripoveduje Tatjana Fink.

Država ne najde primerne rešitve za hišo Hospic
Ministrstvo za zdravje kot kratkoročno rešitev ponovno ponuja izvajanje zdravstvene nege v dogovoru z Bolnišnico Sežana. Gre za ustanovo, ki je za poslovno odličnost in kakovost zdravstvenih storitev lani prejela certifikat kakovosti ISO 9001. A do dogovora očitno še ni prišlo, saj direktorica bolnišnice Silvana Šonc nima nobene uradne informacije. Ker ne ve, kaj od nje sploh pričakujejo, do sestanka z ministrstvom ne daje izjav.

V hiši Hospic si leta 2010, ko je ministrstvo prvič predlagalo to rešitev, niso mogli predstavljati, kako bi zaposleni iz Sežane uskladili svoje delovnike z delom v Ljubljani. "Želeli so uvesti neki bolnišnični koncept,” pravi Tatjana Fink in dodaja, da je ministrstvo zdaj zagotovilo, da gre le za kratkoročno rešitev in da ne bo prišlo do vdora bolnišnične kulture. 80 odstotkov proračuna hiše Hospic predstavljajo kadri. “Zdi se nam nemogoče, da bi zdaj prišli neki drugi ljudje. Hospic smo ljudje. Upam, da bo vodstvo sežanske bolnišnice temu prisluhnilo."

Je humano umiranje v hiši Hospic nadstandard in elitizem?
V večini držav je oskrba hospica brezplačna. Tudi v ljubljanski hiši Hospic v prvih šestih mesecih niso zaračunavali storitev, potem pa so zaradi nedejavnosti države morali postaviti ceno 800 evrov na mesec. Ta cena je nižja od cen nastanitev v domovih za starejše. Tatjana Fink trdi, da hiša ni namenjena eliti, ampak tistim, ki si ne morejo privoščiti, da bi umrli doma.

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik pravi, da bi taka civilna pobuda lahko zaživela tudi na drugih koncih Slovenije: "Bistveno je pokritje tistega dela zdravstvenih storitev, ki bi tako ali tako že bile pokrite v neki drugi ustanovi."

V tujini imajo do hiš hospica drugačen odnos kot v Sloveniji
"Niti pod razno ne gre za nadstandard. Gre za nujen standard, minimalno civiliziranost poslavljanja. Vsak malo večji kraj bi moral imeti tako ustanovo," opozarja dr. Renata Salecl z inštituta za kriminologijo pri pravni fakulteti.

V hišo Hospic redno prihaja tudi zdravnik primarij Dean Klančič, ki pravi, da proces umiranja zaradi demografskih značilnosti postaja vse daljši proces: "Zahteva vedno večjo podporo in skrb ter obsežnejšo in kompleksnejšo oskrbo. Še vedno smo družba zanikanja smrti."