Pogreb bo v ožjem družinskem krogu, je za STA potrdil njegov sin Ciril Ribičič. Novico o Ribičičevi smrti je sicer na Twitterju prvi objavil Roman Leljak.

Mitja Ribičič se je rodil 19. maja 1919 v Trstu, v družini mladinskega pisatelja Josipa Ribičiča. Leta 1938 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, po okupaciji leta 1941 pa je vstopil v Komunistično partijo in sodeloval v narodnoosvobodilnem boju. V Ljubljani je najprej organiziral nezakonite tiskarne, nato je bil politični komisar v Šlandrovi brigadi.

Po končani višji vojaški šoli v Moskvi je bil ob Ivanu Mačku vodilni član zloglasne OZNE za Slovenijo.

Predsedoval je tudi vrhu partije
Po vojni je postal eden vidnejših politikov v SFR Jugoslaviji. Bil je pomočnik ministra za notranje zadeve, javni tožilec, član Izvršnega sveta Slovenije, poslanec v republiški skupščini (1951-1963), poslanec v zvezni skupščini (1963-1967, 1969), predsednik Zveznega izvršnega sveta (1969-1971) in predsednik CK-ja Zveze komunistov Jugoslavije (1982-1983). Je dobitnik reda junaka socialističnega dela in več tujih odlikovanj.

Sodišče zavrglo obtožnico za genocid
24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti njemu, ki ga bremeni sodelovanja v genocidu. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za 234 ljudi, ki so bili zunajsodno pobiti po drugi svetovni vojni. Sodišče je nato zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov« zavrnilo.

Sicer pa je že kmalu po osamosvojitvi - leta 1994 je pričal pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki je preiskovala povojne poboje - dejal, da je odgovarjal le za preiskave aretiranih oseb v domovini, pri pobojih pa ni sodeloval. Leta 1999 pa je priznal, da so za povojne poboje v partijskem vrhu vedeli.

Iz političnega življenja se je umaknil sredi 90. let prejšnjega stoletja.