Po navedbah poslanca ZL-ja Mihe Kordiša se je na njihovo poslansko skupino obrnilo več prosilcev za varstveni dodatek, ki so jim ga centri za socialno delo zavrnili, z utemeljitvijo, da imajo prosilci polnoletne otroke, ki so sposobni skrbeti zanje.

Pri tem se, tako Kordiš, centri sklicujejo na 40 let star zakon o zakonski zvezi, ki določa, da so otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati starše. Tako se prosilcu dodeli varstveni dodatek le, če otroci sami nimajo dovolj sredstev. Toda zakon, tako Kordiš, ne določa nobenih meril za izjeme. "Zdi se, da centri za socialno delo po navodilih ministrstva za delo uporabljajo to zastarelo določbo zato, da bi izničili učinek spremembe zakona o socialnovarstvenih prejemkih. Zavračajo ljudi, ki so po vseh uradnih merilih revni in upravičeni do varstvenega dodatka," je dejal Kordiš.

Reveži odvisni od otrok
Z novim letom je namreč začela veljati sprememba zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki blaži pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Med drugim je odpravila vračljivost socialne pomoči in varstvenega dodatka za upravičence s stanovanjem ali hišo pod vrednostjo 120.000 evrov.

Zdaj z zavračanjem prošenj, namesto da bi upravičencem zagotovili neodvisno življenje, te spravljajo v odvisnost od odraslih otrok. Po Kordiševih besedah breme revščine prenašajo na potomce revnih staršev, ki so bili v življenju že tako prikrajšani. V ZL-ju zato vlado in ministrstvo za delo pozivajo, da zakonodajo uporablja na način, ki ne prizadene prosilcev in njihovih potomcev.

Prav tako še pozivajo, da se "40 let stare definicije iz zakona o zakonski zvezi, ki jih ministrstvo za delo zdaj na tako pretkan način uporablja, spremenijo v korist neke javne varnostne mreže prek varstvenega dodatka". V ZL-ju namreč menijo, da je kakršna koli vračljivost pomoči zgolj neka oblika posojila, ne pa solidarnostna podpora ogroženim.

Ministrstvo: Tako določa veljaven zakon
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa vzajemno dolžnost preživljanja med starši in otroki. Tako zakon določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.

Določa pa tudi, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Kot so še pojasnili na ministrstvu, pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval obveznosti do njega. Poudarili so, da navedena ureditev glede dolžnosti preživljanja ni novost in je urejena v veljavnem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Ker so pravice iz javnih sredstev namenjene tistim, ki svoje materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati, je treba pri tem upoštevati tudi možnost preživljanja od tistih, ki so zakonsko k temu zavezani, še dodajajo na ministrstvu.