Po 17 letih profesionalne hokejske kariere se je res zbudil nekega jutra in si rekel: "To je to!", s čimer je bilo konec plodovite igralske poti starejšega izmed bratov Rodman. Otrok Jesenic, železar letnik 1981, ki je tik pred 16. rojstnim dnem tragično izgubil očeta. Rešitev je bila triletno kaljenje v domovini hokeja Kanadi, v Peterboroughu v Ontariu. Z dobrimi igrami pri Petsih v OHL-u je na naboru 2001 postal tretji Slovenec, ki ga je izbralo NHL-moštvo, kot 282. ga je v 9. krogu izbral Boston Bruins.

Hokej igral skorajda napol slep
A takrat je že imel diagnozo za ključno zdravstveno težavo, ki mu je preprečila še uspešnejšo kariero. Keratonus oziroma izbočenje in stanjšanje roženice. Stanje se je tako poslabšalo, da je moral leta 2004 na presaditev roženice na levem očesu - pred posegom je na levo oko videl samo še 4-odstotno! Sledili so še zapleti, vid je na prizadetem očesu nihal med 20 in 50 odstotki, čez 4 leta še siva mrena, prav tako na levem očesu, pri tem so njegov vid ocenjevali na 67 odstotkov, zares pa si je oko opomoglo šele po zadnjem posegu leta 2013.

Kot kapetan v nemogočem položaju
Vseeno je vmes postal ključni mož slovenskega hokeja. V navezi z bratom Davidom Rodmanom, od katerega je zaradi težav z vidom postal še bolj odvisen in hkrati navezan nanj, sta skrbela za presežke, kot je bilo 5. mesto Jesenic v krstni sezoni 2006/07, ko so Gorenjci kot prvi tuji klub zaigrali v Eblu. Kot kapetan Slovenije je igral ključno vlogo v najbolj mučnih trenutkih sodobne reprezentančne zgodbe, po vseh zapletih ob SP-ju 2008 v Kanadi je vrnil reprezentančno črko C. Strukturne težave ob ledu so mu sledile tudi ob vrnitvi na Jesenice v sezoni 2008/09, kjer je bil prav tako kapetan. Nato se je zaklel, da se nikoli več ne bo vrnil v moštvo, o katerem je sanjal kot otrok.

Po letih v Avstriji in Nemčiji, zdaj na Hrvaškem
Blestel je na Dunaju pri Vienna Capitalsih, kot prekaljeni veteran je bil izredno cenjen v Nemčiji, na kratko je z Medveščakom okusil tudi KHL, kariero pa sklenil s tremi sezonami v drugi nemški ligi, nazadnje je igral za Tölzer Löwen. Vseskozi, če le ni bilo poškodb, je bil ris, s Slovenijo je zaigral na kar 14 članskih svetovnih prvenstvih in seveda na obeh olimpijskih igrah v Sočiju in Pjongčangu, ko je že dal vedeti, da se bliža slovo. In zdaj se kot trenerski in menedžerski novinec kali v Zagrebu, kamor ga je povabil nekdanji soigralec Aaron Fox. Ob koncu stare in začetku nove karierne knjige se je v hrvaški prestolnici z Marcelom Rodmanom za TV Slovenija pogovarjala Polona Bertoncelj.

Smo v Zagrebu, kjer boste po koncu kariere ostali povezani s hokejem na ledu. Kaj boste počeli pri Medveščaku?
Veseli me, da ostajam v hokeju. Moja naloga bo precej široka. Sodeloval bom v menedžmentu in organizaciji kluba, pomagal bom pa tudi ob ledu kot pomočnik trenerja. V bistvu bom predvsem nabiral izkušnje na obeh področjih.

Kako težko je po 17 letih profesionalne kariere reči: dovolj je?
Moram priznati, da mi v tem trenutku ni težko, ker sem res zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Če bi se moral še sam sebi dokazati, bi bilo verjetno drugače. Tako sem pa zadovoljen z vsem, kar je bilo. Vsake toliko časa me je kdo vprašal, ali še vedno igram. Pa sem rekel, da čakam, da se bom neko jutro zbudil in rekel: to je to. In recimo, da sem se pred enim tednom.

Sedemnajst let je dolga doba, marsikaj ste doživeli. Ali je mogoče izpostaviti en sam dogodek, en sam trenutek, en sam uspeh, ki ste ga doživeli?
Ne, ne morem. Na toliko različnih koncih in krajih sem bil, da je bila vsaka sezona nekaj posebnega in težko bi eno stvar izpostavil. Vsaka sezona je imela svoje pluse in seveda tudi kakšen minus. Bi pa tudi jaz, tako kot verjetno vsi, izpostavil olimpijske igre, tako prve v Sočiju kot druge v Pjongčangu. To je pri vrhu, težko bi se odločil le za ene igre, težko bi pa tudi rekel, da je to najboljša stvar, ki se mi je zgodila.

Kot otrok ste verjetno sanjali o ligi NHL. Ste morda sanjali tudi o nastopu na olimpijskih igrah?
Ne, nisem. Nisem sanjal o tem, da bi bil na olimpijskih igrah, ker o tem se sploh nihče ni pogovarjal, niti o tem ni nihče razmišljal. Kar se tiče pa NHL-a, je pa zelo podobno. Interneta takrat ni bilo. Vedeli smo, da NHL obstaja, da je to neka super liga. Ko sem bil majhen, je bilo vse, kar sem si želel, igrati za Jesenice, ker sem to poznal, ker sem to čutil, sanjal sem samo o tem. Z leti, ko je prišel internet, so se pa cilji malo spremenili. Od malega so bile pa samo Jesenice.

Kakšne imate spomine na igranje na Jesenicah?
V mladosti nimam slabih izkušenj, vse je bilo super, vse je bilo del neke osnove, ki sem jo gradil, da sem bil lahko pozneje uspešen. Kar se tiče članskih sezon, nimam slabih stvari v spominu. Od malega sem bil rdeč in sem z veseljem igral na Jesenicah, to mi je bilo v ponos. Zagotovo je pa črna pika, kako se je končala moja zadnja sezona 2008/09 na Jesenicah. Bila je tako črna, da ko sem šel z Jesenic, sem si rekel, nikoli več. Tistih ljudi ni več, vem, da so novi, se trudijo, ampak je vseeno črna pika bila toliko črna, da sem se tega držal.

Ste eden tistih športnikov, ki ste vedno, ko ste lahko, igrali za reprezentanco. Nikoli niste zavrnili vabila selektorjev. V najtežjih trenutkih slovenske reprezentance ste bili celo njen kapetan. Kakšni spomini vas vežejo na reprezentanco, v kateri ste bili prisotni v vseh trenutkih, ko so se postavljali mejniki (uvrstitev med elito, obstanek med elito, uvrstitev na OI, igranje na OI)?
Ogromno reprezentančnih tekem se je nabralo. V prvi sezoni, ko sem bil zraven, sem imel komaj 19 let. Bil sem neizkušen, na led sem skočil samo zato, da so se Ivo Jan, Tomaž Vnuk, Nik Zupančič in Dejan Kontrec malo spočili. Šlo je za nekaj sekund, ampak sem bil vesel, da sem bil zraven, vse tekme smo zmagali, vse je bilo super. Potem sem pa vsako leto dobival večjo vlogo in tudi kapetanski trak. Vloga kapetana je bila takrat res utrujajoča. Sam vlogo kapetana zelo rad sprejmem. Če sem kapetan, najdem najboljšo verzijo sebe na ledu, ker kot vodja moraš voditi, tako da sem bil vedno z veseljem kapetan. Zaradi tiste sezone, ko smo šli v Kanado (SP 2008), ker je bilo toliko stvari zraven, mi je pa bilo v breme. Nisem bil več najboljša verzija samega sebe, tako da sem takrat odstopil. Mogoče mi je danes žal, ker sem se pozneje naučil, da se vse stvari dajo rešiti. Zagotovo pa nikoli nisem rekel ne, vedno sem bil z veseljem del reprezentance.

Poškodbe so sestavni del vrhunskega športa. Z njimi niste imeli sreče. Kdaj razmišljate, da bi bila vaša kariera lahko še uspešnejša, če si, denimo, ne bi poškodovali očesa?
Mislim, da ima vsak športnik ogromno križišč, kjer se odloča. Kot hokejist sem se vsako leto odločal, kje bom, kaj bom, in včasih sem se moral odločiti na podlagi poškodb. Vedno sem odločitve sprejemal sam, kar sem v danem trenutku mislil, da je najboljše zame. Zdaj, ko se ozrem nazaj, mogoče kakšna stvar ni bila najboljša in bi se zdaj odločil drugače. Ni mi pa za nič žal, ker sem v tistem trenutku menil, da je to to.

Se kdaj spomnite na svoje prvo svetovno prvenstvo med hokejsko elito (2002), takrat ste zablesteli z golom na vsaki tekmi?
Se spomnim, da. To je ena najsvetlejših točk. Ogromno je bilo prvenstev, pa nekih turnirjev, tako da določene stvari res pozabiš. Ne veš več, kakšna je bila garderoba, v katerem mestu smo bili, katerega leta je bilo, ampak iz Švedske se pa spomnim ogromno stvari. To je verjetno nekaj človeškega, da se najbolj spomniš lepih stvari.