Nemogoče je ostati ravnodušen ob igri in borbenosti, kot ju je slovenska košarkarska reprezentanca na domačem EP-ju pokazala na tekmi proti Španiji. Še tako miren navijač bo vsaj navdušeno ploskal, če že ne vpil navijaških parol ali celo poskakoval v ritmu Golice. A vendar, pridejo tudi trenutki, ko domači reprezentanci ne gre, ko se ustavi v napadu, obramba pa ni dovolj trdna, da bi preprečila na videz lahke koše nasprotnikov. Takrat je še pomembneje, da se oglasijo navijači. Da spodbudijo svojo ekipo in prestrašijo nasprotno. Ne rečejo zaman, da so šesti igralec.

Na prvih dveh tekmah v Celju je slovenski "navijaški armadi" poveljevala skupina gorenjskih navijačev. So prava družba in veliki šaljivci. Povedali so nam, da gre za kmečke fante, ki doma večkrat kopljejo pod brezo, zato imajo dovolj moči za navijanje in "nabijanje" po bobnu. Ta posel niti najmanj ni preprost. "Roke te fejst bolijo, še bolj pa ramena in vrat. Ampak ob zmagah vse to pozabiš."

Tako kot slovenski košarkarji so imeli tudi oni dolge poletne priprave, a bodo gotovo zdržali do finala, v katerem pričakujejo Slovenijo. Nekoliko so se pritoževali le nad varnostnimi ukrepi, s katerimi so se spopadali pred tekmama s Češko in Španijo. "Popisali so nas, kot da bi hoteli orožje noter prešvercati."

Varnostne zahteve so na evropskih prvenstvih pač stroge. Inštrumenti, kot je boben, so sicer dovoljeni, a le ob predhodni najavi. Fotoaparatov, videokamer, transparentov z žaljivimi napisi, hrane, pijače in še marsičesa obiskovalci v dvorano ne smejo prinesti.