Vaša ocena: 
Ocena 3.5 od 46 glasov
Ocenite to novico!
Ko je ZN umaknil sankcije, so košarkarji ZR Jugoslavije leta 1995 lahko nastopili na EuroBasketu v Grčiji, kjer so osvojili zlato kolajno, Hrvati, ki so bili bronasti, pa so njihovo podelitev bojkotirali.
2. julija 1995 je bila v Atenah odigrana ena najbolj nepozabnih tekem v zgodovini evropske košarke. V finalu sta se pomerili ZR Jugoslavija in Litva (96:90), obe fantastični reprezentanci. Nasploh velja turnir v Grčiji za enega najboljših do zdaj, a tedaj je šport zasenčila politika. Prvenstvo so zaznamovale stvari, ki so močnejše od športa. Bolj kot dobra košarka in razburljiv finale, morda celo najboljši doslej, so ga zaznamovali dogodki, ki s športom in igro niso imele nobene zveze. Bojkot medalj hrvaških košarkarjev predstavlja čisto politično voljo. Bil je protest proti agresiji na Hrvaško, za katero je stalo srbsko politično vodstvo. Je prikaz, na kakšen način je politika iskala svojo pot v šport, in dokaz, kakšno moč ima politika in kako hitro postane šport lahko le politična lutka. Športniki, tedaj velika imena evropske in svetovne košarke, so bili nepomembni, figure na politični šahovnici, ki jih je premikalo politično vodstvo. Volja športnikov ni igrala nobene vloge oziroma je bila popolnoma nepomembna, četudi se z navodilom niso strinjali.
Ko so hrvaški košarkarji zapustili podelitev medalj, so igralci, ki so še štiri leta predtem igrali skupaj in v Evropi z izjemnimi predstavami niso imeli prave konkurence, drug drugemu obrnili hrbet. Prej so se bojevali z ramo ob rami, nato pa so bili na nasprotnih straneh. Vlade Divac je tedaj slavil zlato medaljo, Toni Kukoč in Dino Rađa pa sta zapustila oder za zmagovalce. Vsi trije so bili nosilci reprezentance ob koncu skupne države in ključni možje mladinske izbrane vrste, ki je leta 1987 postala svetovni prvak. Za ZR Jugoslavijo so igrali tudi Žarko Paspalj, Aleksandar Đorđević in Predrag Danilović, ki so skupaj z omenjenima in še nekaterimi hrvaškimi soigralci, Velimirjem Perasovićem, Stojkom Vrankovićem ter Arijanom Komazecom, bili skupaj v jugoslovanski izbrani vrsti že v mlajših selekcijah. Nekateri našteti hrvaški košarkarji imajo sicer tudi srbske korenine. Paspalj in Vranković sta bila tedaj klubska soigralca pri Panathinaikosu, Zoran Savić je z nekaterimi hrvaškimi košarkarji sodeloval pri velikih uspehih Splita, pri ZR Jugoslaviji je igral Dejan Bodiroga, hrvaški selektor pa je bil Aleksandar Petrović, s katerim sta sorodnika. "Ta poteza ni imela nobene zveze s športom. Danes smo vsi prijatelji in tudi takrat smo bili. To je največja neumnost, da se je mešala politika s športom," je za MMC povedal Sašo Obradović, tedanji jugoslovanski reprezentant.
Hrvaški reprezentanti so morali zapustili stopničke, še preden so medalje prejeli košarkarji ZR Jugoslavije. Ozračje je bilo zaradi vojne naelektreno, iz Zagreba pa je prišla odredba, da morajo takoj po prejemu medalj košarkarji zapustiti podelitev, da se bodo izognili igranju jugoslovanske himne. Kljub vojni in velikim napetostim med državama ter pritiskom političnega vodstva so bili tedanji člani reprezentance prepričani, da je bila poteza nešportna in bi morali ostati na podelitvi. Pri tem sploh niso vedeli, kaj so politiki želeli s tem doseči. Petrović je v izjavah priznal, da se tudi pred dvajsetimi leti ni strinjal z ukazom. Politična volja je bila močnejša od športne. Nekoliko ironično je, o čemer še danes pišejo v Srbiji in tudi na Hrvaškem, da so tedaj zapustili oder za zmagovalce, nanj pa se niso več vrnili. Neposredno pred tekmo je v garderobo prišel predstavnik političnega vodstva in naročil, kaj morajo košarkarji storiti.
Poteza storjena po ukazu
Obradović se spomni, da so najprej na hrvaško stopničko po njihovem odhodu položili cvetje, kot pravi, pa je imela v tistem trenutku takšna poteza le nasprotni učinek in je za jugoslovanske košarkarje uspeh pridobil še dodaten pomen: "Ta poteza je bila neumnost, kar so tudi ugotovili. Bilo je storjeno po direktivi. Kot športnikom nam ni bilo prijetno, saj se take stvari ne bi smele dogajati. Tistega, ki si je na terenu zaslužil prvo mesto, je treba spoštovati. Zame in za večino iz te generacije je to najljubša lovorika. Zaradi vsega, kar se je takrat in pred tem dogajalo, je bilo slavje še lepše." Teoman Alibegović, ki je s Slovenijo tedaj zasedel 12. mesto, z dobrimi 20 točkami na tekmo pa je bil šesti strelec prvenstva, je za MMC ob tem poudaril, da je bilo pri vsem skupaj brez dvoma najtežje športnikom: "Jasno je, da to ni bilo spontano. Nikoli. To je bila sramota. Veliko ljudi bo ali je lahko sram tega obdobja in stvari, ki so se dogajale, a čas je najboljše zdravilo in odgovor za vse."
Zaradi vojne v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem je leta 1992 Varnostni svet Združenih narodov po novo ustanovljeni ZR Jugoslaviji z resolucijo uvedel sankcije, ki so zajemale tudi šport. Odvzeta je bila organizacija svetovnega prvenstva, ki bi moralo biti leta 1994 v Beogradu, reprezentancam pa je bilo prepovedano nastopiti na vseh velikih tekmovanjih. Države so se spopadale z velikimi finančnimi težavami, hiperinflacijo, mladi in talentirani ljudje so zapuščali domovine, a rezultati so bili dokaz, da je bila jugoslovanska košarkarska organizacija z dolgo in uspešno tradicijo postavljena na trdnih temeljih.
Jugoslavija je tik pred razpadom skupne države dominirala v Evropi, ko je dvakrat zapored stopila na vrh stare celine, vmes pa leta 1990 postala še svetovni prvak. Izjemno uspešni so bili tudi klubi. Partizan je nadaljeval trend Splita, ki je bil predtem evropski prvak trikrat zapored, in bil najboljši leta 1992. Na olimpijskih igrah v Barceloni je od nekdanjih republik nastopila le Hrvaška, ki je prišla v finale in se dobro uprls mogočnim ZDA.
BiH v kvalifikacijah ni želel igrati z ZRJ-jem
Leta 1994 so Združeni narodi umaknili sankcije, prvi mož Fibe Srb Borislav Stanković pa je odigral pomembno vlogo, da se je ZR Jugoslavija lahko hitro vrnila na velika tekmovanja, saj je poskrbel, da so se za prvenstvo v Grčiji igrale dodatne kvalifikacije, ko se je prvenstvo razširilo na štirinajst reprezentanc. Stankoviću so sicer nekateri očitali, da je deloval v srbsko korist. Manjkala bi ena najboljših reprezentanc v Evropi, možnost nastopa so dobile še nekatere druge, obenem pa so podobno storili tudi pred prvenstvom leta 1993, ko je bil podoben turnir organiziran na Poljskem, kjer so nastopile reprezentance po razpadu Češkoslovaške in Sovjetske zveze, sodelovali pa sta tudi Hrvaška in Slovenija. Ta turnir je bil zadnji za Dražena Petrovića, ko je ob vračanju s turnirja umrl na nemški avtocesti.
15 reprezentanc je sodelovalo na turnirju, ki je bil v Bolgariji. Bosna in Hercegovina ni hotela igrati kvalifikacijske tekme proti ZR Jugoslaviji. Dvoboj je bil tako registriran z 20:0 za vrsto Dušana Ivkovića. Politika se je znova vmešala v šport, saj so košarkarji dobili odredbo, da ne smejo igrati. Namreč bosanski in jugoslovanski košarkarji so prebivali v istem hotelu, v katerem so bili tudi vsi novinarji, in kot vsi zatrjujejo, kar v svoji knjigi piše priznani novinar Vladimir Stanković, so bili odnosi popolnoma normalni, celo zelo dobri, čeprav je tedaj še divjala vojna v Bosni. Na primer legendarna Dragan Kićanović in Mirza Delibašić, ki sta bila tedaj funkcionarja vsak v svoji reprezentanci, v 70. pa sta blestela v "plavem" dresu, sta veliko časa preživela skupaj in ure in ure obujala spomine. Politični vrh pa je nato odločil, da košarkarji BiH-a ne bodo igrali tekme.
ZR Jugoslavija se je zanesljivo prebila na prvenstvo, ki je bilo med 21. in 2. julijem. Vojna je še vedno divjala v Bosni in Hercegovini; le nekaj dni po koncu prvenstva na primer se je zgodil pokol v Srebrenici. Prav tako je bila vojna tudi na Hrvaškem. Končala se je že operacija Blisk v Slavoniji, pripravljala pa se je operacija Nevihta v Krajini. Odnosi in položaj so bili zelo napeti.
Izvrstna finalna tekma v Atenah
Do medsebojnega dvoboja med ZR Jugoslavijo in Hrvaško sicer ni prišlo, je pa prvenstvo ostalo v spominu po neljubem dogodku ob koncu. Obe reprezentanci sta prišli v Grčijo z visokimi ambicijami in obe sta sodili v najožji krog favoritov, a Hrvaška je bila po tretjem zaporednem tretjem mestu na velikih tekmovanjih znova razočarana. V Grčijo je prišla z močno ekipo načelu z Rađo in Kukočem, a razočarana v polfinalu klonila pred prav tako izvrstno Litvo (80:90), pri kateri so bili nosilci igre isti, ki so tvorili ogrodje reprezentance Sovjetske zveze, ko je leta 1988 osvojila olimpijsko zlato medaljo, v boju za tretje mesto pa je Hrvaška premagala Grke (68:73).
V finalu sta zaigrali ZR Jugoslavija in Litva. Košarka je bila na kakovostni ravni, tekma odlična, nepozaben je bil dvoboj Đorđevića in Danilovića z Marčiulionisom in Sabonisom, a tudi tu bi kmalu prišlo do škandala. Ameriški sodnik George Toliver je z nekaj spornimi odločitvami razjezil Litovce, ki bi kmalu pred koncem tekme zapustili igrišče. Đorđević je pomagal prepričati Marčiulionisa in soigralce, da so se vrnili na parket. Sabonis in Rimas Kurtinaitis sta predčasno končala dvoboj zaradi petih osebnih napak, Litovcem pa je zmanjkalo časa in moči, da bi ujeli Jugoslavijo, ki je bila na koncu boljša s 96:90.
Blestel je Đorđević, ki je v eni najboljši predstav v finalih evropskih prvenstev nasul kar 41 točk. Izza črte je metal 9/12. Danilović, ki je poskrbel za najatraktivnejšo potezo finala, ko je silovito zabil prek litovskega orjaka Sabonisa, je pristavil 23 točk. Marčiulionis, ki je bil MVP in prvi strelec turnirja, je v finalu dal 32 točk, Sabonis pa jih je dodal 20. Polna dvorana v Atenah, kjer se je zbralo 20.000 gledalcev, je navijala proti ZR Jugoslaviji, ki je v polfinalu ugnala Grčijo (60:52). Vse polemike s sojenjem so kar malce zmanjšale uspeh ZR Jugoslavije, ki je bila sicer edina nepremagana na prvenstvu. Mnogi so za razplet finala krivili Stankovića, ki je bil na čelu Fibe.
Hrvati dobili medalje in odšli
Če do incidenta ni prišlo med tekmo, je pa po njej. Grški navijači, ki so ves čas bodrili Litvo, se kar niso mogli sprijazniti z jugoslovansko zmago. Žvižgali so igralcem in pozneje tudi himni. Če že litovski reprezentanti niso zapustili igrišča med tekmo, pa so ga člani hrvaške izbrane vrste, ki so na slovesni razglasitvi dobili bronaste kolajne. Ko so bili na vrsti Jugoslovani, so odšli z odra za zmagovalce.
Še zdaj, več kot 20 let pozneje, v Srbiji o tem prvenstvu govorijo kot o največji zmagi, celo večji od naslovov svetovnih prvakov v letih 1998 in 2002, ko so slavili v ZDA, reprezentanco iz leta 1995 pa so označili za najboljšo in najuspešnejšo doslej, kot je povedal tedanji reprezentant Obradović. Uspeh je ZR Jugoslaviji pomenil ogromno. V domovini je letalo komaj pristalo, saj se je toliko ljudi zbralo na pristajalni stezi, sledilo pa je veliko slavje, prvič na balkonu pred skupščino v Beogradu. Država, ki je bila tri leta zaradi sankcij umaknjena s športnih prizorišč, ko bi reprezentanca zagotovo osvajala medalje, je prišla v Grčijo, da bi si povrnila športni nacionalni ponos.
Takih pritiskov in navodil politike je bilo v tistem času več. Kot rečeno, tudi Bosna in Hercegovina ni smela igrati dvoboja z ZR Jugoslavijo v kvalifikacijah, čeprav so tedaj košarkarji skupaj prebivali v hotelu in se tudi družili, a hrvaški bojkot se je zgodil na največjem evropskem odru ob koncu finala. Sicer obstajajo tudi fotografije, kako se družijo jugoslovanski in hrvaški košarkarji med evropskim prvenstvom. Četudi je bilo leto 1995 še burno in se je pozneje zgodil omenjeni incident, pa so med ljudmi neposredni odnosi v športu, kar vsi po vrsti zatrjujejo, ostali korektni. "Jaz sem ostal prijatelj z vsemi. Na velikih tekmovanjih smo se družili z novinarji iz drugih republik. Tudi leta 1995 je bilo tako. To je popolnoma normalno. Brez vseh težav sem recimo tedaj delal intervju z Rađo. To je šport. Razmere niso bile odvisne od ljudi v košarki," je povedal srbski novinar Predrag Miljuš. "Šport in politika se ne bi smela mešati," je leta 1995 dejal Divac, a v tem primeru je bilo to neizogibno.
Finale:
ZR JUGOSLAVIJA – LITVA 96:90 (48:49)
Đorđević 41 (9/12 za tri), Danilović 23, Bodiroga 12, Divac, Paspalj in Obradović po 5, Savić 4, Rebrača 1; Marčiulionis 32, Sabonis 20, Karnišovas 19, Einikis 8, Kurtinaitis 6, Homičius 3, Štombergas 2.
ne priznajo športnih porazov, ne priznajo mednarodnih sodišč
obnašajo se kot eni otroci, če ni po njihovo udarijo s trmo in jokom
# 04.07.2017 ob 07:18
Vse hrvaške športnike sankcionirat, ker mešajo šport in politiko. Bodo sedaj bojkotirali Slovenijo ko jih bomo spet napokali v rokometu? In to za tistih nekaj lavorjev morja, ki jim tako ali tako nikoli ni pripadal in se tile "Thompsonovi" heroji sploh ne zavedajo, da bi ob lobiranju pametne in sposobne (te pa nimamo) SLO politike dobili mejo na Mirni."
Kaj pa ti delaš v zgornjem komentarju? S takšnimi debatami lahko greš v vrtec. Pusti ti Thompsona, politika in piranski zaliv v debati o košarki.
Hrvaška je na EP95 v polfinalu izgubila proti Litvi, ne proti ZRJ. So se pa srečali med seboj na EP97, ko jo je Hrvatom zagodel Djordjević s trojko on sireni.
Resnica je pogostokrat prevec 'dosadna' in 'mlaka' pa se pac onda mal v ameriskem 'reality TV-style' 'zasladi', jel editira, postima. So ze sami igralci te generacije manj al vec dali to trezveno oceno.
Ljudje volijo dobro zgodbo in zgodbe generalno. Gdo ne ljubi eno dobro storijo? Ljudje volijo heroje, in ljudje volijo delati od sportnikov heroje in avatarje za nekaksne posebej koncepte. Once Brothers je dobra televizija, ampak ne jemljat kot 'uru zgodovine'.
- je pa lahko onemogočil nekaj košev na drugi strani.
Te 1987. godine je Kareem Abdul Jabbar opet osvojio naslov prvaka NBA, a omladinski svetski prvaci postali su klinci, koji su kasnije pisali istoriju evropske i svetske kosarke.
Ure razmišljam, kaj bistveno dobrega smo dosegli eni ali drugi od takrat kot država ali za splošno polulacijo, pa se ne morem spomniti ničesar pomembnejšega. Edino, kar se lahko spomnim, so povožene obljube in neštete prevare.
Vidim pa, da so se pojavili tudi komentarji, da je Hrvaška na tem prvenstvu izgubila od Jugoslavije. Toliko o poznavanju košarke. Bi bil pa to zanimiv dvoboj, ker je bila takrat Hrvaška še zadnjič v tako močni zasedbi, vse kasneje generacije so bile veliko pod nivojem. Čeprav talent je, problem pa je zveza, kjer sedijo politično nastavljeni nepoznavalci, zato se pa ni nikoli naredil kult reprezentance kot so to Hrvati naredili v nogometu. Srbiji pa se je zgodilo ravno obratno (košarka gor, nogomet dol). Sem pa že večkrat povedal da bi Srbi zamenjali vse medalje košarkašev, odbojkarjev in vaterpolistov za dobro in uspešno nogometno reprezentanco. To povedo tudi oni sami (običajni ljudje, ne športniki seveda).
Če bi bili košarkarji in ostali športniki, ki so tedaj še zastopali barve "Jugoslavije", vsaj malo človeški, bi sami zavrnili nastop v takšni reprezentanci, ki je predstavljala in se zavzemala za politiko agresije in nasilja nad bivšimi sonarodnjaki.
Tako pa so ti športniki to politiko ne le podpirali temveč tudi zagovarjali, zatorej je bila ta poteza logična in pravilna.
Očitno so se zavzemali za nacionalizem, to so posebej pokazali s tremi dvignjenimi prsti, ki je nacionalistični srbski znak oz. gesta.
To je bla nesportna poteza in nesavrsena ampak povsem ljudska ker ljudje niso savrseni in na case reagirajo emocionalno ampak razumljivo ker Srbija v tem casu ni bila delezna vojne na lasnem teritoriju ampak Bosna in Hrvaska so in to ni kikiriki.
Davljenje o tem ze 25 let je ze poprimilo zivljenje po svoje in zadevi je dodano ze tolko toga prek samog dogodka da kadar o tem govorijo Srbi ze clovek misli da so Hrvaski kosarkarji nardili masark Srbov in Crnogorcev na podiju.
Pretiravanje na max. Move on
ampak generalni sekretar.
https://en.wikipedia.org/wiki/FIBA#Presi
dents
danes je to partick baumann iz švice. vidimo seveda, da so švicarji v zadnjih letih ravno zato pobrali vsa odličja v basketu :))))
sicer pa eurobasket organizira članica FIBE, in sicer FiBA Europe, ki ima povsem drugo vodstvo
https://en.wikipedia.org/wiki/FIBA_Europ
e
Šport je razvodenela in brezpomenska oblika politike. Kot sem rekel Srbi so energijo vložili v proslavljanje tega "uspeha", potem pa izgubili Krajino. (ne trdim, da je edini razlog, je pa simbolično). Tako kot je danes edini "sprejemljiv" način nacionalizma mahanje zastavic na fuzbal tekmah, medtem ko vse pomembne zadeve požira globalizem.
Tudi tebi: Grki so od samega začetka navijali proti Yu, ker so jih le ti izločili v polfinalu.
Uspehi srb. košarke se ne končajo z letom 2002.
Srbi ne jočejo za ukradenim finalom leta 2010 proti Turčiji. Danes so ti sodniške odločitve naklonjene, jutri ne, dolgoročno se pa vse poravna. Srbi pa nikoli niso bili zahodnjakom simpatični, da bi jim ti na ta način pomagali, kvečjemu bi lahko bilo obratno, zaradi znanih dejstev.
Hrvaška košarka je precej dobila tako zaradi srbskih trenerjev, ki so znali najti in potem tudi razviti hrvaške talente, kot tudi zaradi hrvaških igralcev s srbskimi koreninami(Petrovič,Komazec, mislim, da tudi Brankovič, danes Saric...) Hrv. žal niti danes nima trenerja iz najboljše kategorije, sploh pa ne takega, ki bi delal na Hrvaškem. Ko se je porabilo nasledstvo sfrj-a, so tudi uspehi hrv. poniknili+smola na določenih tekmovanjih..
Hypatos,
dvomim, da je bilo Hrvatom v tolažbo 3.mesto iz 1998,ko je njihova koš. reprezentanca izgubljala od Srbov. Hrvati imajo zelo radi kosarko, še rajsi bi jo imeli, če bi bili bolj uspešni.
zakaj bi ta finale moral biti najboljši doslej?? zaradi kvalitetne košarke? a se hecate, najboljši je v glavah tistih ki so ta finale spremljali emocionalno vzneseno! čudno a ne, a ni šport smisel sam po sebi? šport pa so igralci in žoga in navijači na tribunah, ali so šport tudi ljudje ki športa sicer ne spremljajo in se samo odzovejo na dobro novico ko zmaga njihova reprezentanca? koliko je takih ki sicer košarke sploh ne spremljajo a so ta finale spremljali vzneseno pred ekrani? verjamite da jih je bilo vsaj 1000 krat več kot tistih ki košarko redno spremljajo in se navdušujejo nad lepoto igre!
Vse ostale zadeve se mi pa ne da komentirati, ker te ne mislim prepričevati. Če te ni mogla prepričati, sicer Srbom naklonjena, grška publika, ki je, ko je videla, kaj se dogaja na terenu, izžvižgala vsako potezo ''Jugoslovanov'', nato pa še njihovo himno, potem bi bilo pametno, da si še enkrat pogledaš tekmo, pa bom mogoče kaj drugače.
Da pa v kritiziranju FIBA kot argument dobrega primera uporabiš ULEB pa tudi pove ogromno. Ja ULEB, ena običajna privatna firma ki sledi interesu kapitala je res primer, kam naj šport gre. Ekipe v ligi uvrščene za zeleno mizo, tisti ki imajo več pod palcem so vedno notri, nima veze kako igrajo domača prvenstva, tisti ki na parketu z manj vloženega denarja pokažejo precej več od določenih velikanov pa nikoli ne bodo izenačeni z slednjimi, ker enostavno niso dovolj tržno zanimivi. V času ko je šport dejansko (na papirju še ne) postal en velik biznis se kot vzgled postavlja organizacija ki je odkrito dejala "najprej gledamo posel, šele nato igro". Res svetel primer.
Kot tudi dejstvo, da če si svojeglav da to pomeni, da si mož beseda. Zanimiv konstrukti priznam, ki pa nimajo nobene teže pri neki resni debati o tem EP, ampak so plod vemo česa in vemo zaradi česa.
Glede sojenja, seveda je bilo spornih odločitev v korist Jugoslavije, vendar lahko bi bilo obratno, ker tako pač je, da sodniki se vedno "igrajo" male bogove in lahko vplivajo na rezultat.
Zlata Jugoslavije je bila povsem zaslužena, ker so na tem prvenstvu igrali najboljše od vseh, saj premagati Grke v polfinalu pred njihovimi navijači je bilo zame nemogoče takrat..
Glede Hrvaške pa lahko samo rečem, da mi je žal Radje, Kukoča in ostalih, saj bodo to sramoto nosili celo življenje, ker vsak, ki se je kdaj ukvarjal s športom, nikoli tega osebno ne bi naredil, vedno pač po tekmi čestitaš zmagovalcu..
A to ni tema te novice, gre pač za novico ki govori o potezi hrvaških košarkarjev. Tega nihče ne maksimizira, temveč zgolj pove kaj si misli. In niti ni bistvo v tem, kaj so naredili košarkarji sami (oz. so bili primorani narediti ker je to jasno), temveč le opomnik kako grdo deluje, ko se politika prične mešati tam kjer ji ni mesto. Pa naj bo to hrvaška politika, srbska politika ali pa kitajska politika.
Konča se točno leta 2002. Kaj je že bilo takrat? Aja Bora Stanković je odešl z mesta predsednika FIBE
ne konča se leta 2002, srebro imajo na EP 2009, srebro na SP in na OI 2016.
za primerjavo, na EP '99 so osvojili bron in na OI 6. mesto - kljub bori stankoviću. malce podre tvojo "teorijo".
hrvaško teorijo,d a so srbi uspešni v basketu le zaradi bore stankovića :)))
zabavni ste.
Je ze na prvi strani el cartel povedu pomebno pac ni potrebe vse ponavljati ampak vseen bila je vojna, tenzije so ble na maksimumu. Poteza ni bila sportna ampak je bla ljudska. Srbi se lahko jezijo nwm kaj ostale prevec ima vse to skupaj posebej interesirat. Hrvaska v kosarki ni vec osvojila medaljo ker po tej generaciji ni vec imela kosarkarje za take posege.
A se tukaj nekaksni drugi dnevnopoliticni dogodki reflektirajo da se ta tema po 20 let na mmc-u pojavi,.......lolol
Grki so navijali za Litovce že od začetka tekme, ker jih je Yu izločila v polfinalu.
Težko boš koga prepričal, kateri uspeh -v košarki ali v nogometu- je večji.
https://en.wikipedia.org/wiki/EuroBasket
_1995#Quarterfinals
Pa sej vem da to ni bilo takrat, sej sem napisal samo zgleda malo nerazumljivo da se spomnim drugega incidenta, ampak še vseen se men zdi da je Divac zavihtel srbsko zastavo, kar pa seveda Hrvatom, ki so to vzeli kot provokacio ni bilo vsec. Verjamem da vas je vecina gledal,ostalim ki še niso gledal pa toplo priporocam ogled dokumentarca ONCE BROTHERS, mislim da je na partisu!!!! Legendarni dokumentarec Petrovića in Divača, v njem pa se NBA zvezdniki kot Magic Johnson.
-------------------
To je tocno tema ove 'novice' ker se ta dogodek ni dogodil v vakuumu sam po sebi, niti so vse kontroverze okol tega dogodka samo okol tega cina direktno potegnena.
Kar se tice 'politika nima mesto v sportu' se strinjava z tem kot maksimom, ampak nismo deca da ne vemo kaj je v realnem zivljenju ali da teli ljudje nastopajo za nekatero drzavo in pod njeno zastavo kr je politicni cin sam po sebi ker so drzave politicne konstrukcije. Slisanje himni na sportnih dogodkih je politicni cin, ane?
Tukaj govorimo o eni ekstremni situaciji katera je dala eno ekstremen rezultat ne vem ce je vidjena, namrec da drzave katere so v aktivnem ratu (bilo by proxy bilo ce ocemo kar direktno, kakorkoli hoces gledati na zadeve iz 90-te) so na enem sportnem dogodku skupaj na podiju in to ena kraj druge. Ja, Hrvaski kosarkarji so potrebovali ostati na prizoriscu ampak zadeva je kr posebna.
Praviti se vecji papez od papeza kr lahko zdaj.
Vseen se ocitno strinjava da kar je blo je blo je ze zgodovina in da ni potrebe prevec v 2017. dramiti okol tega. No ocitno Tilenu je kr dosadno v zivljenju,...
jaskeleinen@ ravno zaradi takih kot si ti in tebi podobnih pa se hrvaške reprezentance očitno res drži neka karma in se je bo držala dokler bo še veliko hrvaških navijačev gledalo na tak način. Da nisi sposoben reči "to kar so oni naredili v obdobju 95 do 2002 je za poklon in kapo dol". Lahko ti niso simpatični, lahko se ti zdijo naduti, arogantni, nwm kaj še vse. Toda če nisi obremenjen z nekimi drugimi temami, ki nimajo veze z športom, boš dejal "kljub vsemu temu, kapa dol". Tu gre za izjemno skupino športnikov, profesionalcev...od igralcev, do trenerjev, ki so pisali zgovodino. Da greš tako nonšalantno napisati "konec ere sovpada s predsednikovanjem Bore Stankovića" pa pove veliko o tebi kot osebi. Kot tudi pljuvati gospoda Stankovića na tako brezsramen način, ko vemo da gre za enega tvorcev jugoslovanske šole košarke. Te isto jugo košarke, katere najboljši nasledniki so danes Srbi, lahko pa bili tudi Hrvati a zaradi lastne nesposobnosti niso. Pa jim je tako kriva smrt košarkaškega Mozarta ki se je zgodila 25 let nazaj, vse njihove poteze v vmesnem času in vsi kiksi pa nimajo nobenega pomena in veljave.
Duda Ivković in Obradović sta vse silne lovorike (v klubski košarki tudi pod okriljem ULEB-a) osvojila zahvaljujoč močnemu srbskemu lobiju. Igralci kot so Danilović, Bodiroga, Djordjević, Rebrača, Paspalj in ostala pleada izjemnih igralcev pa so tudi v klubskih okvirjih pobirali lovorike, vse zahvaljujoč Bogu in batini Bori Stankoviću kajne.
Kar se pa tiče žvižgov Grkov pa je jasno zakaj je do njih prišlo a le če se to želi videti.
vse se vrača, vse se plača....
upravičeno ali ne, glasni so lahko litovci, ki jim je bila to edina šansa za zlato za sabonisovo generacijo. če seveda ne štejemo SZ.
a še vedno ni sodnik zadel recimo đorđevićevih 9 trojk.
nekateri igralci danes 9 trojk ne zadenejo niti na treningu.
Športni dosežki so ponos nacije s katerimi si narod krepi ponos, ta pa je ključen za dvigovanje morale naroda in če je ta narod v vojni kot agresor, potem športni uspehi krepijo agresorski duh! Jugoslavija, to je Srbija, nebi smela igrati na nobenem tekmovanju do padca Miloševiča, torej še nadaljnih 5 let po tem prvenstvu! Mogoče bi bila tako vojna na balkanu krajša.