Ko je oktobra 2015 odjeknila vest, da bo na trenerski stolček Liverpoola sedel karizmatični Nemec z očali in širokim nasmehom, je malokdo, ki pesti stiska za rdeče, ostal ravnodušen. Obdobje Brendana Rodgersa se je izpelo, nastopil je čas, da zapiha svež veter, ki bi prevetril ne le ekipo, temveč postavil tudi novo kulturo kluba. Nihče ni bil v tistem trenutku primernejši od – Jürgena Kloppa.

Kloppo, ki je bil z Borussio iz Dortmunda več let trn v peti Bayerna, je obetal veliko. Klub že nekaj časa ni imel v svojih vrstah tako izkušenega trenerja, ki goji moderni slog nogometne igre. Heavy metal football, kot ga je poimenoval trener sam. Navijači so se že na prvi novinarski konferenci tako rekoč zaljubili vanj.

Smešno, ker je bilo novinarsko središče na Anfieldu premajhno za tako odmevno okrepitev, so pri Liverpoolu nekaj časa razmišljali, da bi novega trenerja predstavili v hotelu Titanic v samem osrčju mesta Beatlov, le streljaj stran od reke Mersey, a so si pozneje premislili; malce čudno bi bilo namreč odpreti novo poglavje klubske zgodovine v hotelu, poimenovanem po ladji, ki je klavrno končala na dnu severnega Atlantika med svojo prvo plovbo.

"I am the normal one," oziroma "jaz sem običajen" je fraza, po kateri je znana njegova uvodna novinarska konferenca tedaj še petkratnih evropskih prvakov. S tem se je obregnil ob slovito izjavo Joseja Mourinha, ki je z besedami "I am the special one" pred mnogimi leti udarno naznanil svoj prihod v angleško nogometno folkloro kot strateg Chelseaja. Vedel je, da otoški mediji obožujejo tovrstne izjave in že za uvod jim je vrgel kost. Ko je obenem poudaril, da je Liverpool poseben, ne navaden klub, je kupil še zadnjega skeptika med navijači.

Še preden je prvič zakorakal na zelenico Anfielda kot novi trener, so ga na omrežjih številni že primerjali z velikimi trenerskimi imeni iz preteklosti. Imena, ki so z zlatimi črkami v zgodovini kluba zapisana iz različnih razlogov in so na neki način nedosegljiva. Boba Paisleyja skoraj zagotovo nihče ne bo presegel po silnih uspehih na Otoku in v Evropi. Kenny Dalglish je navduševal najprej kot igralec, nato še kot trener, svojo veličino pa je pokazal v najtemnejših trenutkih, ko je po tragediji na stadionu Hillsborough predstavljal velik steber opore in sočutja za celotno mesto, ki se je več let utapljalo v žalosti.

Še največ podobnosti lahko najdemo s kultnim Billom Shanklyjem ali Škotom, ki je postal boter nogometnih uspehov rdečih z Merseysida. Ko je 14. decembra 1959 kot novi trener takratnega drugoligaša obiskal Anfield, ni mogel verjeti svojim očem: stadion je bil v obupnem stanju, zelenica je bila podobna pravkar zorani njivi, povsod je zaudarjalo po urinu. Anfield je označil za največji sekret v mestu. Pripeljal je nekaj cistern vode, odplaknil povprečnost iz kluba ter začel rdečo revolucijo, s katero je Liverpool hitro popeljal med prvoligaše, nato pa še v sam angleški in evropski vrh.

Od prejšnjega trenerja je podedoval slabo ekipo, zato se je moral z majhnimi finančnimi vložki spustiti v lov na nove igralce. Ni podpisoval zvezdnikov, za to preprosto ni bilo denarja, iskal pa je nogometaše, ki so imeli zanj pravi, delavski značaj, žilavost in predvsem pogum ter borbenost. Nogometaše, ki so bili pripravljeni zanj iti skozi zid; ki so do pike upoštevali njegova navodila in se niso ustrašili težkih izzivov, zlasti na treningih ob nečloveških urah in ob vsakem vremenu. Tisti, ki so to sprejeli, so čez čas poželi sadove trdega dela, kar nekaj jih je postalo zvezdnikov. Ne le na Otoku, večkrat tudi na stari celini.

Tu lahko povlečemo vzporednico s Kloppom. Tudi on je od Rodgersa podedoval precej povprečno ekipo nogometašev. Skomignil je z rameni, zavihal rokave in začel svoje poslanstvo. Priložnost je ponudil številnim nogometašem iz mladinskega pogona, kar nekaj si jih je zagotovilo mesto v začetni enajsterici. Klub je v prestopnih rokih krepil z nogometaši, ki sprva niso imeli zvenečih imen, a so pod njegovim vodstvom postali igralci svetovnega kova. Virgil van Dijk, Sadio Mane, Mohamed Salah, Fabinho je le peščica, ki je v Liverpoolovem dresu dokončno pustila pečat na nogometnem svetu. Seznam tovrstnih igralcev se je v zadnjih letih še podaljšal.

Kot so tedaj poročali nekateri britanski mediji, intenzivni treningi ob poznih urah in nove taktične zamisli – tu velja omeniti predvsem nenehno pritiskanje na nasprotnika ali Gegenpressing in fizično izčrpavanje s sprinti ter različnimi drugimi vadbami – marsikomu niso bili všeč. Je pa vsak član njegovega kolektiva hitro spoznal, da ima Klopp ključ do uspeha in da mu je pametno slediti. Prepričan je bil, da rezultati sledijo sami po sebi, če ekipa na zelenici pusti vse. Popolno predanost in podrejenost ekipi je sicer ves čas zahteval od svojih varovancev. Temelji so bili tako položeni, pa čeprav vsi napori, vsaj z vidika osvajanja lovorik, sprva niso kazali rezultatov, je kmalu postalo jasno, da bo v roku dveh, treh let Kloppova ekipa zrela za igranje na najvišji ravni, največji sceni.

Bodimo iskreni, zaradi izgubljenih finalnih dvobojev so se Nemca prijeli številni nazivi z negativno konotacijo – a to ga ni niti najmanj motilo. Ko je z Liverpoolom izgubil tri zaporedne finale (ligaški pokal, Evropska liga in Liga prvakov), je za navijače drugih klubov postal že skoraj tarča posmeha. Liverpoolovi navijači so mu stali ob strani. Igra, ki so jo njihovi ljubljenci razvijali iz tedna v teden pod njegovim vodstvom, je bila sijajna – borba do zadnjega atoma moči, do zadnje sekunde. Ni vrag, da se enkrat vsa smola ne zloži v popoln trenutek – in tega so vendarle dočakali v sezoni 2018/19.

Tedaj je Liverpool po letu 2005 spet zavladal Evropi. Pot do finala je bila trnova, skoraj bolj kot finale na obronkih Madrida, kjer so rdeči z 2:0 premagali Tottenham, pa je tista evropska sezona poznana po neverjetnem preobratu proti Barceloni, ki je na povratnem polfinalnem obračunu na Anfieldu branila zajetno prednost treh zadetkov. Za nameček so Liverpoolčani igrali še brez glavnih adutov v napadu Salaha in Roberta Firmina, a tudi to ni bila ovira. Georginio Wijnaldum in Divock Origi sta šokirala nogometni svet, Liverpoolu prinesla odmevno zmago s 4:0 in poskrbela za enega največjih presenečenj v nogometni zgodovini.

V naslednji sezoni je nato sledila še večja nagrada: sveti gral oziroma naslov angleškega prvaka, ki se je Liverpoolu izmikal dolga desetletja. To je bil namreč prvi naslov po mukotrpnih 30 letih, v katerih so se navijači novopečenih šestkratnih evropskih prvakov nažrli edinstvenih uspehov Manchester Uniteda in njihovega legendarnega trenerja sira Alexa Fergusona, Arsenala in Arsena Wengerja, tudi Chelseaja in Joseja Mourinha ter drugih trenerjev.

Lahko bi rekli, da je eden najtežjih izzivov modernega nogometa osvojiti angleško krono z rdečimi z Anfielda. In prav to je Kloppu uspelo. Na svoji prvi novinarski konferenci je dejal, da bo Liverpool v naslednjih štirih letih popeljal do naslova prvaka. Zmotil se je sicer za leto dni, a tega mu na Merseysidu ni zameril prav nihče.

Ne le, da so Liverpoolčani naslov osvojili, tisto sezono, ki jo je izdatno podaljšala pandemija, so tekmece dobesedno odpihnili. Teoretično so si vrh na prvenstveni lestvici zagotovili že sedem krogov pred koncem, prvenstvo so končali z 99 točkami, 18 točkami naskoka pred najbližjim zasledovalcem Manchester Cityjem.

Prav City pod vodstvom Pepa Guardiole je bil Kloppov največji tekmec vsa ta leta in s kančkom sreče bi lahko 56-letnik iz schwarzwaldskega Glattna Liverpoolu prinesel še dve angleški zvezdici. O uspehu na nogometnih zelenicah velikokrat odločajo najmanjše malenkosti, razlike. Že leto prej so rdeči v 38 krogih izgubili zgolj enkrat, osvojili 97 točk, pa bili za točko prekratki. V sezoni 2021/22 so zbrali 92 točk, spet jim je le točka zmanjkala do izkupička sinjemodrih iz Manchestra – je pa res, da je imel ta boljšo razliko v doseženih in prejetih zadetkih.

Vsi ti obračuni v Evropi, predvsem pa srditi in živce parajoči boji za prvaka Anglije so na Kloppu vendarle pustili posledice, čeprav navijači tega niti pod razno niso prepoznali. Klopp je eden izmed njih, je njihov mesija in kot tak je neuničljiv. Zato je bil šok ob njegovi nenadni napovedi odhoda še toliko večji. "Zmanjkuje mi energije, mislim, da Liverpoolu ne morem dati več kot to," je 26. januarja letos dejal v sporočilu za javnost. Sporočilu, ki je ob milijonih navijačev po svetu nepripravljene ujel tudi vse njegove varovance. Sporočilu, ki je pokazal, da je tudi on samo človek.

Odtlej je bilo vse v Liverpoolu podrejeno njegovemu slovesu. Odštevanje tekem do konca sezone je postalo za privržence rdečih že prav boleče, kar je razvidno iz številnih objav na družbenih omrežjih in različnih navijaških podkastov. Nihče se ni želel posloviti od moža, ki je podžgal njihovo domišljijo, vrnil sanje in jih spremenil v resničnost. Mlajše generacije, ki so o silnih uspehih Liverpoola lahko le poslušale od starejših, je spravil s poti spominov in jim pričaral zmagovito obdobje dominantnosti, o katerem se bo govorilo še dolgo.

Vsi so upali, da se bo lahko Klopp od trenerskega stolčka poslovil z novim naslovom angleškega prvaka, a za kaj takega je na koncu preprosto zmanjkalo moči. Bolje rečeno, napadalcem je (z)manjkala zbranost pred golom. Sezono je sklenil z osvojenim ligaškim pokalom, trenersko pot pri Liverpoolu pa: z enim naslovom angleškega prvaka, naslovom evropskega prvaka, zmago v evropskem superpokalu, z naslovom svetovnega klubskega prvaka, dvema ligaškima pokaloma, pokalom Angleške nogometne zveze (FA) in angleškim superpokalom oziroma Community Shieldom.

Seveda so lovorike zelo pomembne, a pri Liverpoolčanih nekaj šteje še veliko več: osebnost in povezanost z navijači in okoljem. Klopp je dihal z mestom, z njegovo zgodovino, s prebivalci, delavskim razredom (Nemec nikoli ni skrival tega, da je socialist), nemalokrat je deloval zunaj svojih delovnih obveznosti. Obiskoval je pediatrične klinike, se mimo medijske pozornosti udeleževal dobrodelnih akcij, pomagal someščanom v času pandemije. Jasno in glasno je spregovoril o družbenih krivicah, bil oster nasprotnik vse hujšemu draženju nogometnih vstopnic, med drugim je stopil v bran Liverpoolovim navijačem, ki so jih francoske oblasti vrgle pod avtobus in jih obtožile za nerede pred začetkom pariškega finala Lige prvakov, postavil se je tudi na stran navijačev, ki so izžvižgali novo britansko himno God save the King, češ da so že imeli svoje razloge.

Težko bo Liverpoolu zapolniti vrzel, ki je nastala ob njegovem odhodu. Novega trenerja, 45-letnega stratega Feyenoorda Arneja Slota, čigar ime je Klopp sicer skandiral med nagovorom po nedeljski zmagi nad Wolverhamptonom, čaka ogromno dela in precej nehvaležna naloga. Težko je namreč naslediti tako karizmatično in priljubljeno osebo, ki je klub, igralce in navijače – tudi številne drugih ekip – dolga leta imela na svoji dlani. Težko bo naslediti Kloppa oziroma, kot je za Sky Sports dejal Jamie Carragher, legendarni branilec Liverpoola, ki je klubske barve branil med letoma 1996 in 2013, "Shanklyja tega obdobja".