Najstarejši slovenski nogometni klub Nafta 1903 je na dobri poti, da se po sezoni 2011/12 spet vrne v Prvo ligo. Pet krogov pred koncem je vodilna ekipa II. SNL, klub pa ima vse potrebne temelje, da naslednje leto zaigra med elito. Nogometni center v Lendavi, ki ga je financirala madžarska vlada (prvi mož kluba Gabor Veg je v dobrih odnosih s premierjem Orbanom), ima tri igrišča in sodobno infrastrukturo, ki spada zraven. Trenerju Jozseuf Bozsiku je uspelo sestaviti posrečeno mešanico mladih in tudi izkušenih igralcev. Pogovarjali smo se z 21-letnim Ljubljančanom Lunom Bončino, ki v članski ekipi Olimpije ni dobival pravih priložnosti, zdaj pa ugotavlja, da je bila Nafta 1903 odlična izbira in odskočna deska za nadaljnjo kariero, saj ga bo klub po tej sezoni težko obdržal v svoji sredini.

V nedeljo ste izgubili domačo tekmo proti Brinju Grosuplje s 3:4, kar je bil vaš drugi zaporedni poraz. Opaziti je, da ste v krizi. Kaj je šlo tokrat narobe?
Vedeli smo, da nas čaka težko delo. Nismo kontrolirali dogajanja, tekma je bila precej divja, uspelo nam je izenačiti na 2:2, a smo že v naslednji minuti prejeli zadetek. Upam, da nas je to kaj izučilo. Moramo se umiriti, ne pa divjati.

Še nedolgo tega ste imeli na vrhu lestvice sedem točk prednosti, zdaj so Beltinci le še točko za vami. Je čutiti nemir v ekipi?
Načeloma to, da imamo le še točko prednosti, ne spremeni veliko. Še vedno je vse odvisno od nas. Vsaka naslednja tekma mora biti kot finale. Pred sezono nas nihče ni jemal resno, a smo dokazali, da smo prava ekipa. Po sedmih krogih smo imeli sedem točk zaostanka, vrnili smo se, prevzeli vodstvo, zdaj pa moramo dokazati, da znamo tudi ohraniti prednost.

Drugi klubi vas morda niso jemali resno, a jasno je, da ste sami ciljali najvišje, navsezadnje ste zato tudi prišli v Lendavo, kajne?
Prepričali so me s ciljem, da napademo 1. ligo in da bo to mlada ekipa z nekaj izkušenimi igralci, vsi z veliko želje. Pogovarjala sva se s pomočnikom trenerja Safetom Jahićem, ki mi je zagotovil, da se bom dobro razumel z igralci in trenerji in da se lahko veliko naučim. Skratka, vedel sem, da grem v urejen klub, kjer se bom dobro počutil in kjer bom imel odlične razmere za svoj razvoj.

In vam ni žal, čeprav bi lahko igrali tudi v Prvi ligi in čeprav bi vam kdo lahko očital, da je druga liga za vas korak nazaj?
Bolje se je boriti za napredovanje kot za obstanek. Pri Olimpiji nisem veliko igral. Manjkalo mi je izkušenj in tudi samozavesti, počasi sem sicer vse to dobival pri trenerju Miloševiću, ampak – z menjavo trenerja so se stvari spremenile. Odšel sem v Primorje, da bi se kalil, kar ni nič negativnega, a tam sem imel smolo s poškodbami in boleznimi. Stisnil sem zobe, ostal tam tudi v sezoni 2022/23, in dobro odigral drugo polovico sezone. Na začetku letošnje sezone nisem vedel, ali bom ostal pri Primorju ali ne, po posvetu z agentom pa sva se odločila, da grem v drug klub. Zadel sem v polno. Če bi se lahko po koncu sezone pohvalil z državnim naslovom, pa čeprav v drugi ligi, bi 21-letnemu igralcu to tudi nekaj pomenilo.

Se imate za profesionalnega nogometaša?
Zdi se mi, da je tako. Cele dneve posvečam nogometu in živim od tega. To pomeni ogromno treningov in odrekanja, na drugi strani pa manj družabnega življenja. Verjamem, da se bo vse to obrestovalo. Ni pa to tako lahek posel, kot si nekateri predstavljajo. Češ, malo brcaš žogo in veliko zaslužiš, kaj se sploh pritožuješ. Je tudi pritisk, predvsem v tujini, kjer od dobro plačanih igralcev pričakujejo najboljše igre.

Kako ocenjujete trenerja Nafte Jozsefa Bozsika, ki je vnuk legende madžarskega nogometa Jozsefa Bozsika starejšega?
Odlično se razumemo, komuniciramo v angleščini, vedno pove, kaj ga moti in s čim je zadovoljen. Odnosi v garderobi so odlični, njegov trenerski vzornik je Pep Guardiola, tako da vodi tekme in treninge v njegovem slogu. Vedno nas spodbuja, miren trener je, tega nisem bil vajen v Sloveniji.

Ni nobenih povišanih tonov na treningih?
Morda komu ustreza, če se trener dere nanj, in le tako lahko da svoj maksimum, meni pa prija umirjen odnos. Čutim, da napredujem tudi po njegovi zaslugi in zaslugi soigralcev in odličnih razmer, ki jih imamo. Smo na ravni zgornje polovice prve lige in seveda bi bilo izjemno, da nam uspe preboj med elito. Navsezadnje sta tudi selekciji U-15 in kadeti na pragu prve lige, medtem ko se ekipa U-19 bori za obstanek. Lahko bi se torej zgodilo, da bi imeli prav vse selekcije prihodnjo sezono v prvi ligi.

Vse to privablja tudi gledalce na tribune. Ste zadovoljni z obiskom?
Na derbiju z Beltinci je bilo kar 2200 gledalcev. Izjemno vzdušje in dobrodošla izkušnja za nas mlade, da se seznanimo s tem pritiskom. Če bomo igrali v prvi ligi, bomo Muri konkurenčni tako po številu gledalcev kot pri novačenju mladih igralcev, kjer ima Mura trenutno primat v regiji.

Čeprav - Naftina igra na oko ni najlepša, a komu mar, dokler ste prvi na lestvici ...
Pogosto je to odlika velikih ekip. Da na oko ne igrajo najlepše. Vemo pa, kaj je cilj. Zbrati čim več točk.

Ste bočni napadalec, čeprav se zdi, da bi vam bolj ustrezalo biti v sami konici napada ...
Morda bi imel potem še kakšen zadetek več. Veliko golov dosežem iz bližine in pravijo, da imam nos za to, kam se postaviti.

Kot nekoč Pippo Inzaghi?
To so mi velikokrat rekli že pri Olimpiji.

Konec junija vam pogodba z Nafto 1903 poteče. Boste ostali v klubu oziroma ali potekajo že kakšni pogovori o selitvi drugam?
Prehitro je še govoriti o tem, meni mora biti zdaj pomembna le vsaka naslednja tekma, po koncu sezone pa – bomo videli. Morda tudi ostanem v klubu, nič še nisem podpisal in tudi nisem v stiku z nobenim klubom. Z glavo sem pri Nafti, imam pa dobra agenta, ki me razumeta in bosta znala gledati na to, da moj razvoj ne bo zastal.

V boju za naslov prvaka v 2. ligi so ob Nafti (51 točk) še Beltinci (50), Gorica (48) in Primorje (47), pri čemer do konca sezone ne igrate več z nobenim od naštetih klubov. Pet krogov je še na sporedu, očitno bo napeto do konca.
Lahko smo veseli, da imamo vse v svojih nogah. Konkurenti igrajo tudi še med sabo. Če mi naredimo svoje, se nimamo česa bati.

V zimskem prestopnem roku ste bili na preizkušnji pri madžarskem klubu ZTE, ki se bori za obstanek. Kaj ste se tam naučili?
Dobra izkušnja. Bil sem na treningih z dobrimi igralci in videl, kako to funkcionira v tujini. Glavna razlika je v tem, da so vsi igralci na visoki ravni in da se na vsakem treningu zahteva maksimum. Niti trenutek ne smeš popuščati, sicer odpadeš. Smo se pa oboji strinjali, da je v trenutnem položaju najbolje, da še nabiram minute pri Nafti, poleti pa – bomo videli.

Tudi od vas zdaj vsi zahtevajo največ, saj ste s 17 goli najboljši strelec druge lige!
Največji pritisk dajem sam sebi. Zdaj na dveh tekmah zapored nisem bil med strelci, kar ni najboljši občutek (v 24. krogu proti Tolminu Bončina ni igral zaradi kartonov; op. a.). Do konca je še pet tekem, upam, da dosežem 20 golov.

Kje imate še rezerve?
Predvsem s psihološkega vidika lahko še napredujem. Moram imeti še več samozavesti, poguma. In se manj obremenjevati s svojimi napakami.

Vaš oče, legendarni glasbenik Janez Bončina Benč, ki je bil v otroštvu tudi obetaven nogometaš, vas včasih spremlja s tribun, a zaupal nam je, da vi ne vidite najraje, če pride na tekmo ...
Saj veste, kako je to, sploh ker je nekoč igral nogomet. Po vsaki tekmi imam pridigo in predavanje, kaj bi lahko naredil drugače. Lahko bi že spoznal, da se je nogomet spremenil od časov, ko ga je on igral (smeh). Zna biti naporno, ampak – dokler govori samo on, je še v redu, ko se vključi še mama, se pa res vprašam: ali ne bi po tekmi ostal kar v Lendavi, ne pa, da se vračam domov (smeh). Je pa sicer lepo priti v Ljubljano, pojesti mamino musako in se družiti s prijatelji.

Kar nekaj igralcem iz vaše generacije je uspela lepa kariera, na primer Marcelu Ratniku, kajne?
Z njim sva bila pri Olimpiji skupaj od kadetov. Nase je opozorilo še nekaj mojih sovrstnikov – Svit Sešlar, Adrian Zeljković, Enrik Ostrc ...