Veliko berete, kajne?
Ne bom rekel, da je branje pred spanjem ravno ritual, a če imam čas in mir ter sem doma, berem vsaj deset minut. Ravno včeraj sem prebral knjigo o Borisu Cavazzi. Vesna Milek mi jo je poslala. Zahvaljujem se ji in jo moram pohvaliti, da je zelo dobro napisala. To je zelo dobra knjiga. Zdaj grem pa naprej, danes bom verjetno začel brati že kaj novega.

Na začetku leta 2011 ste se razveselili posebnega darila, rojstva sina. Kako se je zaradi njega spremenilo vaše življenje?
Na bolje. Ko dobiš naraščaj, se res spremeniš. Ne znam tega opisati, a ko greš od doma, komaj čakaš, da bi prišel nazaj in bil z družino. Včasih si živčen zaradi treninga ali tekme, a ko vidiš njega, si ne postavljaš več nobenih vprašanj, povezanih s tem. Ko vidiš njegov nasmeh ali se igraš z njim, je vse podrejeno njemu.

Se veliko ukvarjate z njim, mu tudi vi menjate plenice?
Lahko rečem, da sem mu do zdaj dvakrat ali trikrat zamenjal plenice, kar je zelo malo. Moje dekle se bolj ukvarja z njim. Ko sem doma, se moj prosti čas podreja njemu, ampak ona je vseeno z njim 24 ur na dan. Jaz sem bil v zadnjih petih mesecih bolj malo doma. V Italiji je tudi veliko karanten, en dan pred tekmo gremo v hotel, tako da za zdaj večina dela sloni na njej. Moram pa jo pohvaliti, da je dobra, kar se tega tiče.

V lanski sezoni ste bili takoj po njegovem rojstvu kar nekaj časa nepremagani (od 5. februarja do 20. marca). Je to samo naključje?
Ne, otrok ti gotovo da neki zagon, neki elan. Nekaj več ti daje. Ne vem, ali je to neka energija, ampak enostavno ti daje nekaj več. Življenje se ti v bistvu obrne na glavo, a dobi neki nov smisel.

Bi si nekoč želeli, da bi odšel po vaših stopinjah, ali bi mu raje svetovali, da ubere kakšno drugo pot?
Zase lahko povem, da če bi se še enkrat rodil, bi še enkrat izbral isto. Če bo želel, naj gre. To je težka pot, ampak zelo dobra. Veliko ljudi si želi biti v športu, a ne uspe vsem. Veliko jih išče izgovore, veliko pa jih vidi samo končni izdelek. Nihče ne vidi odrekanja in kaj si počel, da si prišel do tega. V vsakem športu so koraki težki. Če bo ubral to pot, mu bomo pomagali.

V nekem intervjuju ste pred kratkim dejali, da se vam zdi, da se otroci danes manj podijo za žogo in jim starši namesto žoge raje kupijo kakšno računalniško pogruntavščino. Koliko pa sami uporabljate tovrstne "igrače"? Vem, da niste ravno velik računalniški "frik", toda vendarle, "visite" veliko na računalniku?
Računalnik moraš imeti. Potrebujem ga na potovanjih, grem na splet, pogledam tudi kakšen film. Ne pa preveč. Ko sem govoril o tem, da ne vidim več otrok na ulici z žogo, sem pa govoril skozi svoje izkušnje na Fužinah. Mi smo se po pouku spontano zbrali in igrali nogomet. Zdaj tega ni več. Ko se jaz poleti vrnem domov, s kolegi še vedno igram nogomet. Tisti, ki smo bili kot majhni skupaj, se zberemo in igramo. Ko smo bili mi otroci, so isto starejši od nas igrali nogomet in smo jih mi gledali. Danes tega ni več. Ne vidiš več otrok, da grejo streljat na gol. Škoda, ker je to neka vzgoja in s tem izboljšuješ tudi svoj karakter. Že na igrišču se vidi, kdo si želi zmagati in podobne stvari. To manjka. Po moje otroci danes ne vedo več, kako te bo nekdo, po domače povedano, prevaral oziroma prenesel okrog. Mi smo se šli razne stvari, metali frnikole, se učili in spoznavali svet. Računalniki omogočajo, da so mogoče otroci danes pametnejši, ker lahko vsak najde nekaj, kar ga zanima, ni pa preveč dobro, da je tega preveč, ker lahko na spletu najdeš tudi marsikaj negativnega. Zaradi računalnikov so se izgubili tudi človeški odnosi. Po mojem mnenju se ljudje zaradi računalnikov tudi manj ukvarjajo z otroki. Najlažje je otroka zaposliti z računalnikom, da imaš sam prosti čas.

Berete komentarje pod novicami o sebi oziroma forume?
Nikoli. Niti novic o sebi nočem brati in jih redkokdaj preberem, ker nima smisla. Zame je pomembno, kaj mislim o sebi, ne pa, kaj si drugi mislijo. Ne maram tudi dajati intervjujev, le občasno. Nerad govorim, ker mislim, da morajo človeka spremljati dela, ne besede. Kogar koli boš intervjuval, ti bo nekaj povedal, a to gre v pozabo. Moraš delati, pa naj drugi govorijo o tebi.

Sprašujem zato, ker naj bi se tudi nekateri slovenski reprezentanti precej obremenjevali s tem, kaj ljudje o njih pišejo v komentarjih.
Ne vem, ne morem za druge govoriti. Mislim pa, da se ne obremenjujejo, mogoče le kakšen. Jaz tega ne delam. Še enkrat: zame je pomembno, kaj sam mislim o sebi. Ne morem poslušati mnenja nekoga, ki ni nič naredil in ni nič bil. Nekdo, ki ni bil vratar, tudi težko to komentira. Kdor sledi temu, ne pride daleč. Ko začenjaš kariero, moraš spoznati, kaj je zate dobro in kaj ne. Moj nasvet vsem je, da ne berejo časopisov, ko gre slabo. Ko gre dobro, naj jih berejo, ko gre slabo, pa ne. Če veš, kaj hočeš v življenju, veš, kaj delaš. To je bistvo. In se ne bojiš mnenja nikogar, tudi novinarjev. Normalno je, da so nihanja. Ko igraš slabo, pišejo slabo, ko igraš dobro, dobro. To moraš jemati kot del posla. Brez medijev ne gre, moraš živeti z njimi. Eni so ti v redu, eni ti niso, ampak ti moraš svoje delo opravljati. Normalno pa je, da če sem v baru in pijem kavo, bom prebral časopis, če mi bo prišel pod roko, pa naj gre za Gazzetto, Ekipo ali Delo. Nimam težav s tem, da bom zaradi tega boljši ali slabši oziroma da bo imelo to neki vpliv name. Rad pa vem, kaj se dogaja. Rad sem na tekočem.

Ste že preboleli neuvrstitev slovenske reprezentance na evropsko prvenstvo?
Mah, prebolel ... V tem našem poslu se moraš znati hitro "resetirati". Sem prebolel, gremo dalje. Verjetno pa ko se bo začelo evropsko prvenstvo, nam bo žal, ker nas ne bo tam. Ampak nimaš kaj, to je del posla. Neuspehi in uspehi se prepletajo. Vse je za nekaj dobro. Ni preveč časa, da bi se ukvarjal s tem. Mora pa biti to opomin in dodaten zagon za naprej.

Zdaj se začenja neko novo obdobje z novim selektorjem. Veliko se govori tudi o tem, ali bodo nekateri nogometaši še zraven. Kdaj ste se zadnjič pogovarjali z Robertom Korenom in Milivojem Novakovićem?
Z "Novo" sem se nazadnje pogovarjal na tekmi proti Srbiji, drugače pa se nisem pogovarjal z njima v zadnjem času.

Bosta po vašem mnenju še igrala za reprezentanco?
Ne vem, to je odvisno tudi od njiju samih, kakšne cilje imata, kaj hočeta ali nočeta. Jaz pravim, da je to stvar vsakega posameznika. Samo pošteno naj se odloči, ali hoče biti zraven ali ne in da to "fura" naprej.

Kakšen je vaš odnos z njima?
Moj osebni odnos? Jaz nimam nobenih težav z nikomer. V reprezentanci smo dobri prijatelji. Nimam pa nekih stikov z njima, saj je vedno tako, da imaš nekatere, s katerimi se več družiš, in nekatere, s katerimi se malo manj družiš. Ko pridemo v reprezentanco, pa smo vsi prijatelji in smo se vsi družili. Slišim se s Cesarjem, z Birso, z Brečkom in še nekaterimi drugimi, tudi z "Novo" sem se slišal včasih. Da bi jaz imel kakšne zamere ali kakšne težave, jih gotovo nimam. Vem, zakaj prihajam v reprezentanco in kaj je moj posel.

Kakšno je bilo vaše slovo od nekdanjega selektorja Matjaža Keka?
Kakor vsako slovo, kot po vsaki reprezentančni tekmi. Nič kaj drugačno. Po tekmi se pozdravimo, si damo roke in odidemo vsak po svoje.

Bodo tekme, ki vas čakajo v prvi polovici letošnjega leta, na neki način podobne kot tiste leta 2008 proti Danski, Madžarski in Švedski, ko ste začenjali neko novo zgodbo pred kvalifikacijami za SP 2010?
Ne vem, v nogometu je težko povedati, kakšne tekme bodo. Ne vem, v kakšni formi bomo, kdo bo igral. To so stvari, pri katerih bomo še videli, kako in kaj bo. Zdaj je pravi čas, da nekaj preizkusimo. Drugi odločajo, kako bomo igrali. Igralec mora razmišljati samo o tem, da se obnaša kot profesionalec, da 100-odstotno od sebe na vsakem treningu in da dela to, kar od njega zahteva trener.

Milan Miklavič je nekoč dejal, da se na izgubljenih tekmah največ naučiš. Ste enakega mnenja?
Ne, mislim, da moraš tudi po tekmah, na katerih si zmagal, vedeti, da ni bilo vse v redu. Vedno so napake. Mogoče si na kateri tekmi, ki si jo izgubil, bolje igral, kot na kateri, kjer si zmagal.

Boste pogrešali Miklaviča, ker ne bo več sodeloval v reprezentanci?
Je starejši človek, fanatik, ki živi za nogomet. Smo dobro sodelovali, a zdaj je neko novo obdobje pred nami. Vsak bo odšel po svoji poti, gotovo pa bomo ostali v stiku. Kar se mene tiče, se mu lahko samo zahvalim, kar je naredil za reprezentanco.

S tisto ubranjeno 11-metrovko Nemanje Vidića na tekmi proti Srbiji ste postali tudi junak v Estoniji. Neka estonska pivovarna naj bi vam v zahvalo poslala zaboj piva. Je to res?
Ja, res sem dobil pivo, ko smo prišli na naslednji reprezentančni zbor, a sem ga takoj dal Činetu (Igorju Benčiču, ekonomu reprezentance, op. a.) v kombi. Rekel sem Činetu, da ko bo slabe volje, naj ga vzame. Jaz ne potrebujem nobenih daril. Branim zase, za svojo državo. Če smo s tem nekomu drugemu prinesli nekaj dobrega, v redu, a s tem se zgodba konča.

Kaj pa 88 buteljk vina, ki ste jih lani dobili, ker ste ubranili prvo 11-metrovko v novi sezoni Serie A?
Po to nisem šel. Ta sladka vina bi moral iti iskat na Sicilijo, a nisem imel časa. Iz kluba so tja poslali prošnjo, naj pošljejo vino v Videm, če hočejo. Pa tega niso storili.

Letos so se tri italijanska moštva uvrstila v osmino finala Lige prvakov, nobena druga država jih nima toliko. Se italijanski nogomet znova prebuja?
Vse ekipe, ki so šle v osmino finala, si to zaslužijo. Mislim, da je bil italijanski nogomet vedno na nivoju. Manjka mu samo dobra infrastruktura. Ko se bo to uredilo, ko se bo zgradilo nove stadione, ko bodo stadioni na ravni televizij, bo liga spet mogoče na ravni angleške. Po kakovosti pa lahko rečem, da je v tej ligi najtežje igrati. To ni samo moje mnenje, ampak mnenje veliko igralcev, ki so igrali v različnih ligah.

Poleti ste podaljšali pogodbo z Udinesejem do leta 2016. Se vseeno lahko že v kratkem času zgodi, da zamenjate sredino?
Vse se lahko zgodi, a gledam realno na stvari. Osredotočen sem na sedanjost, ne obremenjujem se s tem. Moje je, da treniram. Če te nekdo hoče, te kupi, to je enostavna stvar. Mora pa tudi klub imeti nekaj od tega.