"All Blacks" - reprezentanca v prepoznavnih črnih dresih, ki tekmecem pred vsako tekmo z bojnim plesom Maorov, imenovanim haka, nažene strah v kosti, je športni kult. Odlično ga poznajo tudi ragbijsko "blazni" belopolti prebivalci Južne Afrike, pa čeprav ga imajo v lepem spominu. Prav favorizirani Novozelandci so bili poraženci v velikem finalu svetovnega ragbijskega prvenstva leta 1995 v Južni Afriki, na katerem so na Ellis Parku v Johannesburgu zmagali domači "Springboki" (gazele).

Črni so višji in težji
Ta zmaga je pomenila tudi rojstni trenutek južnoafriške mavrične nacije, saj so bili dotlej pri večinskem temnopoltem prebivalstvu nepriljubljeni domači igralci deležni silne podpore. Tudi zaradi vztrajanja prvega demokratično izvoljenega predsednika Nelsona Mandele. A vrnimo se k novozeladskim nogometašem: ti bodo težko prišli do finala, toda "All Whites", ki jih zaznamujejo beli dresi, se bodo trudili. Po priljubljenosti doma celo dohitevajo ragbijske zvezdnike, saj delujejo manj vzvišeno. Nogometni reprezentant Ryan Nelson, ki igra v najmočnejši angleški ligi, na vprašanje o razliki med "All Blacks" in "All Whites" odgovarja takole: "Prvi so v povprečju kakšnih petnajst centimetrov višji in 30 kilogramov težji." A obljublja, da Slovakom ne bo lahko.

Dvakrat izgubili proti Sloveniji
Naši bratranci, ki jih v tujini velikokrat zamenjajo z nami (zaradi česar se najmanj toliko razburjajo kot mi), bodo pred prvo tekmo zagotovo čutili tremo. V dresu samostojne Slovaške bo to njihov prvi nastop v zgodovini prvenstev sploh, pa tudi pred razpadom Češkoslovaške, nekdanje nogometne velesile, so bili nekoliko manj na očeh kot njihovi češki in moravski bratje. Pa čeprav nezasluženo, kot trdijo sami. Čeprav v Sloveniji njihovo neposredno uvrstitev v Južno Afriki gledamo bolj postrani in jo imamo za nezasluženo (navsezadnje so jih naši premagali na obeh tekmah v skupni kvalifikacijski skupini), pa so na Slovaškem povsem drugačnega mnenja. Njihovo največje nogometno zadoščenje je bila predvsem zmaga na gostovanju pri Čehih v Pragi, saj naj bi zaradi zgodovinske krivice na nekdanjem Češkoslovaškem veljali za slabše nogometaše.

Bodite ekspert(ka):
Bodite prepričani, da bodo to zaroto proti Slovakom brez pravih argumentov kovali tudi tisti v vašem krogu, ki se - ko se pogledajo v zrcalo - vidijo kot poznavalci. Ah, ti Slovaki, boste slišali ... Čehi so (bili) boljši ... In naštevali bodo imena in priimke nekdanjih zvezdnikov: František Svoboda, član ekipe finalistov svetovnega prvenstva leta 1934. V redu, bil je Čeh ... Josef Masopust, evropski nogometaš leta 1962, ko je Češkoslovaška prav tako igrala (in izgubila) v finalu, je bil tudi Čeh.

Leta 1976: v finalu devet Slovakov
Seveda bodo omenili tudi zvezdnika češkoslovaške reprezentance, ki je leta 1976 v finalu evropskega prvenstva v Beogradu premagala svetovne prvake iz (Zahodne) Nemčije: vratarja Iva Viktorja (Čeh) in Antonina Panenko (Čeh). A potem pride vaš trenutek resnice. Vprašajte, koliko nogometašev, ki so tedaj igrali med trinajsterico v finalu, je bilo iz Slovaške. Odgovora seveda ne bo. Vi ga veste: devet (nekaj več kot 69 odstotkov)! Če vam ne bodo verjeli, jim jih lahko naštejete: Jozef Čapkovič, Karol Dobiaš, Koloman Gögh, Ladislav Jurkemik, Anton Ondruš, Jan Pivarník, Jozef Moder, Jan Švehlík in Marian Masny. Ugovori bodo s tem potihnili.

Ob 16.00: Slonokoščena obala - Portugalska
Nogometi oboževalci so nagnjeni k pretiravanju. Ravno tako kot novinarji, ki jih redno "servisirajo" s klišejskimi oznakami posameznikov, klubov, reprezentanc in skupin. Tako mora na vsakem svetovnem prvenstvu nujno obstajati "skupina smrti", se pravi izenačena skupina, v kateri nihče ne more zanesljivo upati na napredovanje. Takšno ime je na tem prvenstvu doletelo skupino G. Pa bi ji mirno lahko rekli tudi "skupina življenja", ker gre pri srečanju zgornjih reprezentanc za dve živahni ekipi.

Država združena le ob nogometu
Nogometaši Slonokoščene obale so ponos in upanje mnogih prebivalcev dežele, ki je bila nekoč ena sama plantaža kakavovcev. Pred osmimi leti je po državljanski vojni razpadla na dva dela. Enotno zaživita le ob tekmah nogometne reprezentance, ki jo pooseblja zvezdnik londonskega Chelseaja Didier Drogba. Ta sicer pogosto deluje malce vzvišeno, a na tej tekmi to verjetno ne bo prišlo tako do izraza. Saj sploh ni jasno, ali bo lahko igral.

Portugalska ni le Ronaldo
Kajti Portugalci imajo v svojih vrstah Cristiana Ronalda, enega najbolj razvpitih nogometašev na svetu. Mladenič z otoka Madeira je zablestel v dresu Manchester Uniteda, a se je potem preselil v madridski Real. Glede tega ni mogel skriti ambicije, da bi - vsaj ko gre za postranski zaslužek - šel po poteh Angleža Davida Beckhama. Cristiano Ronaldo menda nase gleda kot na mojstrovino, nekakšno tekajoče in preigravajoče umetniško delo, ki za nameček še sijajno izvaja proste udarce. Samozavesti mu ne manjka, motivov pa tudi ne, saj na največjih reprezentančnih tekmovanjih do zdaj še ni blestel. Je pa seveda res, da Portugalska ni le Cristiano Ronaldo, tudi če si nekdanji CR7 (v Manchester Unitedu) in zdajšnji CR9 (v Madridu) to misli.

Bodite ekspert(ka):
Zagotovo vas bodo skušali prepričati, da je ekipa Slonokoščene obale kot eden afriških upov na prvem svetovnem prvenstvu na svoji celini v prednosti. Morda bodo celo dodali pridevnik "rahla". A ta argument je res bolj rahel. Zlahka jim lahko nasprotujete z ugotovitvijo, da imajo Portugalci tudi v nogometu precej afriških primesi. Zaradi nekdanjih kolonij, predvsem Mozambika in Angole. Portugalski nogometni zvezdnik šestdesetih let prejšnjega stoletja - Eusebio - je bil doma iz Mozambika. Za svojo domovino leta 1966 sploh ni mogel igrati, saj je bil tedaj še portugalska kolonija. Zato je pač nastopal za Portugalsko. Mozambik? Tam je rojen tudi zdajšnji portugalski selektor Carlos Queiroz, ki je bil pred desetletjem tudi vodja južnoafriške reprezentance. Torej?

Ob 20.30: Brazilija - Severna Koreja
Že mogoče, da se je sodobni nogomet rodil v Angliji. A stanuje v Braziliji. Čeprav so mnoge druge nacije, vključno z argentinsko, pripravljene zatrjevati, da so najbolj nogometno "blazne" (ker je to, tako pač razumejo vse skupaj, nekakšna vrednota), pa je nogomet v resnici najbolj priljubljen prav v Braziliji. Brazilci nogomet spremljajo silno strastno, glasba in ritem sta njegov sestavni del. Nogomet je v Braziliji vedno na robu živčnega zloma.

Usojena vloga favoritov
To še posebej velja za svetovna prvenstva, kamor se Brazilci vselej uvrstijo. So edina reprezentanca, ki ni manjkala še na nobenem. Brazilcem je usojeno igrati v vlogi favoritov. Brazilci morajo postati svetovni prvaki. Brazilci lahko pravzaprav samo razočarajo. Brazilci si proti Severnim Korejcem v bistvu ne morejo privoščiti zdrsa, pa ne zaradi neizkušenosti tekmeca, pač pa zato, ker so prva nogometna sila sveta.

Skrivnost ostaja tudi danes
Če so Brazilci najznamenitejša reprezentanca na svetu, so Severni Korejci zagotovo najskrivnostnejša. Leta 1966 je Severna (torej Ljudska demokratična republika) Koreja že sodelovala na svetovnem prvenstvu v Angliji in se senzacionalno uvrstila v četrtfinale. Tedaj so (Severni) Korejci senzacionalno porazili Italijane. Tudi zdaj se o tej ekipi ve bolj malo, saj je severnokorejska nogometna scena precej zaprta. Tako zaprta, da pri tekmecih vzbuja nelagodje in strah pred italijansko blamažo, pa čeprav je od tega že 44 let.

Bodite ekspert(ka):
Pravi ekspert (da o ekspertki sploh ne govorimo) se ne bo osredotočil na očitno, pač pa na skrito. Zatorej: na dan z informacijami iz severnokorejskega zakotja. Severni Korejci si pri svojem drugem nogometnem vstajenju pomagajo s potomci korejskih izseljencev na Japonskem. Gre za tako imenovane "Zainiči Korejce", kakor jim pravijo na Japoskem. Eden takih je Džong Tae-Se, pripadnik tretje izseljenske generacije, ki pa se je namesto za Japonsko (v japonščini se pise Čong Tese) odločil za igranje za Severno Korejo, pa čeprav je vse življenje živel na Japonskem in tam igra za poklicni klub iz Kavasakija.

Prenosa naj v S. Koreji ne bi bilo
In ker so na Japonskem obsedeni z brazilskim nogometom, je ta dežela tudi točka, kjer se stikata tudi brazilski in severnokorejski nogomet. Skratka, severnokorejski nogomet vendarle ni povsem izoliran. Težava je samo ena: severnokorejska televizija ni odkupila pravic za prenose tekem svetovnega prvenstva. Kljub temu je njihov selektor včeraj dejal, da prenos bo... (?)