Dobri dve leti je, odkar je kot prvi sto tekem za Slovenijo odigral Boštjan Cesar. Zgodilo se je 8. oktobra 2017 proti Škotski, na zadnji tekmi kvalifikacij za SP 2018. Pol leta pozneje je "Cesi" prišel še na prijateljski dvoboj proti Belorusiji, odigral uvodnih pet minut in se v nekoliko čudnih okoliščinah za vedno poslovil od izbrane vrste.

Cesar si je želel še naprej igrati za reprezentanco, a se je tedanji selektor Tomaž Kavčič odločil, da nanj ne bo več računal in bo dal raje priložnost mlajšim igralcem.

Klubsko kariero bo končal v Ufi
"Za reprezentanco bi si želel igrati še nekaj časa. Dokler se bom dobro počutil in bom lahko pomagal reprezentanci, bom tukaj. Ko to ne bo več mogoče, se bom umaknil. S svojimi izkušnjami želim še naprej pomagati mlajšim fantom," v zadnjih dneh ponavlja tudi Jokić, ki ne razmišlja o upokojitvi. V torek se bo v Varšavi najbrž izenačil s svojim dobrim prijateljem in tudi poslovnim partnerjem (lani sta skupaj odprla športni center Baza v Štepanjskem naselju v Ljubljani) pri 101. nastopu, ali ga bo prihodnje leto presegel, pa bo odločil Matjaž Kek.

"Boštjan mi je prvi čestital za stoti nastop, to je storil že pred časom. Rekel mi je, to je to, zdaj me moraš še prehiteti," nam je sinoči zaupal kapetan slovenske izbrane vrste, ki vseskozi poudarja, da bi v prihodnosti rad videl, da kdo odigra še več tekem, kot sta jih on in Cesar. Klubsko kariero bo končal v Ufi, pri kateri mu ob koncu sezone poteče pogodba, a jo bo podaljšal.

Pred debijem tudi nekaj strahu
33-letni Kranjčan se je moral v času te reprezentančne akcije hočeš nočeš spominjati prehojene poti v dresu Slovenije. Začel jo je 28. februarja 2006, ko mu je na turnirju na Cipru na uvodnem dvoboju proti domači reprezentanci prvo priložnost ponudil selektor Brane Oblak. Tedaj ni dopolnil še niti 20 let. Končalo se je z zmago z 1:0.

"Spomnim se, da sem igral na levi strani v vezni vrsti in da sem toliko tekel, da me niso mogli ustaviti. Šele ko me je selektor zamenjal, sem se ustavil," je o debiju z nasmeškom razlagal Jokić. "Z Birso sva bila skupaj v sobi in komaj čakala na debi, a je bilo pred tekmo tudi nekaj strahu. Če zdaj pogledam nazaj, pa je debitirati za svojo državo res nekaj izjemnega in posebnega. To so najlepši občutki, ki se ti lahko pripetijo v celotni karieri. Sicer pa se spomnim skoraj vsake tekme, ki sem jo odigral, prav neverjetno."

Najlepša trenutka: zadetka Pečnika in Dedića
Vrhunec je Jokić doživel z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. V ponedeljek bo minilo natančno deset let od zmage nad Rusijo v Ljudskem vrtu, ko je tudi sam odigral eno izmed najboljših tekem in v žep pospravil največjega ruskega zvezdnika Andreja Aršavina. "Tisto je bil čaroben večer. Tudi če bi igrali dva dni, nas ne bi premagali. Nismo jim pustili nobenega trenutka, da bi se lahko veselili. Mogoče dva, tri strele, sicer pa smo bili veliko boljši od njih. V celotnih kvalifikacijah je bila obramba res izvrstna. Prejeli smo samo štiri zadetke."

Ob bok zadetku Zlatka Dedića postavlja tudi gol Nejca Pečnika štiri dni prej v Moskvi, ki je omogočil Sloveniji, da je po prvi tekmi sploh lahko še sanjala o mundialu.

Občutki iz Basla še vedno živi
Med tistimi najmanj srečnimi dogodki pa si je najbolj zapomnil tekmo pred štirimi leti v Baslu proti Švici, ko je Slovenija v zadnjih 10 minutah zapravila vodstvo z 2:0 in izgubila z 2:3. "Minute so nas ločile od uvrstitve na evropsko prvenstvo. Takrat je bilo razočaranje ogromno. Občutki so še vedno živi. Takšne tekme te zaznamujejo, se ti usidrajo v spomin in zaznamujejo tvojo kariero."

Kot pravi, starejših posnetkov tekem za zdaj sicer še ne gleda. Za to bo čas po karieri, dodaja. "Rad pa analiziram tekme iz bližnje preteklosti, denimo iz teh kvalifikacij. Pogledam tekmece, kako sem igral, kaj bi lahko še izboljšal in podobno."

Tudi za kakšno večje praznovanje stote odigrane tekme za reprezentanco bo priložnost šele v prihodnjih mesecih. "Zdaj ni časa za proslavljanje. Imeli bomo sicer večerjo v hotelu, dal bom za pijačo, če bo hotel kdo kaj spiti. A navadno naročijo kokakolo (smeh). Ko bo več časa, bi rad vse povabil še kam."

Trud na treningih poplačan
Haris Vučkić o kapetanu – kot vsi soigralci – govori z izbranimi besedami: "Vsa čast mu. Res je dober igralec in dobra oseba. Lepo me je sprejel ob vrnitvi v reprezentanco. Že ko sem bil davno nazaj prvič tukaj, me je nekako vzel k sebi in me čuval."

Nogometaš Twenteja je v soboto pri 27 letih šele drugič oblekel dres članske reprezentance. "Ponosen sem, lep občutek je bil spet peti himno. Malce sem bil presenečen, da sem v začetni enajsterici, toda dobro sem treniral in se trudil. S selektorjem sva se malo pogovarjala in je rekel, da sem si to zaslužil. Ko sem videl, da bom začel tekmo, sem bil zelo vesel. V prvih minutah sem bil mogoče malo v krču, zdaj je led prebit."

V klubu igra kot pravi napadalec, tudi v reprezentanci ga je Kek postavil višje, kot smo bili vajeni v preteklosti, ko je igral še za mlado reprezentanco. "Igral sem malenkost za Šporarjem. Mogoče silim preveč v napad, včasih moram iti tudi bolj nazaj, da lahko odigram in pomagam krilnim igralcem. Treba se bo uigrati, ampak na vse skupaj gledam pozitivno. S soigralci se poznamo že kar nekaj časa, z večino fantov sem igral že prej. Se pa seveda pozna, da nismo bili že dolgo skupaj."

"Mogoče bi moral lobati vratarja"
V 20. minuti je imel Vučkić tudi zelo lepo priložnost, da bi dosegel zadetek. "Verbič je vse dobro naredil in podal v prostor, na mojo nesrečo je vratar prišel kar blizu. Mogoče bi ga moral lobati. Odločil sem se za strel in zadelo ga je v prsa. Če bi dal gol, bi bila to pika na i. A gremo naprej, zadetki bodo že prišli. Pomembno je, da prihajam v priložnosti."

Predstava Slovenije sicer še zdaleč ni bila blesteča. "Če bi zadeli v prvem polčasu, bi nam bilo lažje. Latvijci so se dobro postavili v obrambo s šestimi, sedmimi igralci, težko jih je bilo prebiti. Na začetku smo igrali prepočasi. Ker so bili natrpani, je bilo treba gledati, kje je prostor, zato sva si z Iličićem tudi izmenjavala položaj v sredini in na desni strani," je sklenil Vučkić, ki je igral do 62. minute, ko ga je zamenjal Miha Zajc. Razveselil se je tudi vnovičnega snidenja s Slavišo Stojanovićem.

V torek bodo Slovenci kvalifikacije končali na Poljskem. "Tudi tja gremo po pozitiven izid, moramo se pokazati v dobri luči in se 'stepsti'."