Ne glede na razigrane Argentince in razveseljivo dejstvo, da nam je argentinski selektor Pekerman končno naklonil nekaj minut Lionela Messija, je bilo verjetno tudi mnogim gledalcem v Sloveniji težko spremljati popoln potop srbsko-črnogorske reprezentance v Gelsenkirchnu. In to prav v Gelsenkirchnu, kjer je leta 1974 še skupna reprezentanca nekdanje Jugoslavije na SP-ju v (Zahodni) Nemčiji z 9:0 premagala nekdanji Zaire (zdaj spet Kongo) in ko je zdajšnji selektor (nekdanje) SČG Petković tudi dosegel (osmi) gol. (Brane Oblak pa sedmega)

Bilo je zares ... bedno
Tokrat je bila v vlogi banana-reprezentance izbrana vrsta SČG-ja. Načeloma se mi zdi, da v novinarstvu za opisovanje povprečnih ali slabih športnih dosežkov prehitro uporabljamo apokaliptične besede, kot so katastrofa, sramota ali polom. V tem primeru pa so, žal, upravičene. To, kar je proti Argentincem na svetovnem prvenstvu prikazala reprezentanca, sestavljena iz takšnih asov, kot so Savo Milošević, Mateja Kežman ali Dejan Stanković, je bilo zares bedno. V eni sami tekmi se je strnilo vse slabo, kar je v zadnjih letih občasno metalo senco na srbsko-črnogorsko reprezentanco. Če se spomnimo samo Eura 2000, ko so zadnjič nastopili na kakem velikem tekmovanju:

a. Hiter zaostanek z 0:3 proti razigranemu nasprotniku (tako, kot na tekmi s Slovenijo), ki je bil (tudi) posledica nezbranosti;
b. Izjemen motiv na prvi tekmi. Brez njega na tekmi v Charleroiju ne bi prišli do izenačenja;
c. Kežmanova neumnost in izključitev (kot na tekmi z Norveško, tedaj celo le minuto po prihodu na igrišče);
d.. Popolna vdaja in nečasten razpad sistema ob previsokem zaostanku (1:6 v četrtfinalu z Nizozemsko).

Primerjava se zdi sicer privlečena za lase, a gotovo ni le plod naključja. Na svojevrsten način - ob nujnem upoštevanju siceršnje spornosti pavšalnega ocenjevanja narodnih značajev - povzema prevladujočo mentaliteto t.i. jugoslovanskega nogometa.

V kvalifikacijah sopomenka enotnosti
Podoba SČG-ja v Gelsenkirchnu je bila toliko klavrnejša, ker v njeni ekipi igrajo odlični posamezniki in ker jo je v kvalifikacijah krasila enotnost, odločnost in, predvsem ko je šlo za obrambo, tudi izjemna trdnost. Navsezadnje tudi ob porazu z Nizozemsko SČG sploh ni igral slabo. Če bi bil podjetnejši in v napadu tudi pogumnejši, bi se mu morda celo izognil.

Tako pa ji bodo poleg upravičenih kritik zdaj doma naprtili še vse mogoče za naprej in tudi za nazaj, kar seveda spada k prevladujočemu temperamentu. Da ne bi bilo pomote, zelo podobno se dogaja tudi drugje ter v Srbiji in Črni gori ali v drugih državah, tako v Evropi kot tudi drugje. Pri tem področje nekdanje Jugoslavije (s Slovenijo vred) še zdaleč nima "ekskluzive".

Kaj je s temi Slovani?
Zdaj pa se bom podal na še bolj spolzek teren: ste morda opazili, da se naslova svetovnih prvakov še nikoli niso veselili v državi s pretežno slovanskim prebivalstvom? In tudi na evropskih prvenstvih so bile uspešne le dvakrat – leta 1960 Sovjetska zveza in 1976 Češkoslovaška – se pravi državi, ki ne obstajata več, in še to v turnirskih sistemih, ki sta bila že davno opuščena.

Razlogov je verjetno veliko, a ob začetnih neuspehih Poljske, Ukrajine ter Srbije in Črne gore na tem svetovnem prvenstvu so prav kolegi in prebivalci iz omenjenih (pretežno slovanskih) držav tožili nad prevladujočo mentaliteto (ali bolje rečeno mentalitetami) v okoljih, ki naj bi vodila v (nogometni) neuspeh – predvsem melanholijo, svetobolje, nekakšen moralni in psihični mazohizem, tako rekoč uživanje v nesreči in krivici. Poglejmo Poljake: na uvodni tekmi z Ekvadorjem niso bili kaj prida bolj zavzeti kot njihovi ukrajinski sosedje ob porazu s Španijo. Na tekmi z Nemčijo so se Poljaki sicer zgledno borili, a so pokleknili tik pred koncem. Nemški kabaretist Steffen Möller, ki mu je na Poljskem prav z norčevanjem vzajemnih nemško-poljskih predsodkov uspela bleščeča televizijska kariera (pravzaprav tam je poleg papeža najbolje poznani Nemec), je občutke poljskih nogometašev v odločilnih trenutkih razložil nekako takole: "Tisti trenutek, ko so videli luč na koncu tunela (torej začutili, da bi se tekma lahko tudi dejansko končala z izidom 0:0), jih je sredi zaključnega boja preplavil pesimizem. Takšni pač so Poljaki …" Potem pa so dobili gol.

Še dobro, da obstajajo Čehi
Na srečo slovanske upe na svetovnem prvenstvu še lahko rešijo Ukrajinci, predvsem pa Čehi in Hrvati. Njihov start je bil spodbuden, toda previdnost najbrž ne bo odveč. Se spominjate Čehov na zadnjem evropskem prvenstvu, ko so blesteli v nogometni lepoti. Potem pa so jih v polfinalu izločili v primerjavi z njimi prav nogometno mrki Grki – iz tira jih je najprej vrgla poškodba Nedveda, potem pa je kar vse klicalo po nesrečnem koncu. Skorajda logično - Čehi so celo med slovanskimi narodi znani po še posebej izraziti melanholiji … Kako bo letos? Kako bodo prenesli poškodbi Kollerja in Baroša? Lahko si samo želimo, da bodo poleg tekmecev premagali tudi vero v lastno nesrečo. Enako pa navsezadnje velja za Hrvate, ki jim poraz z Brazilci kljub zapravljeni priložnosti za kaj več lahko vliva upanje.

Hrvaška 1998 je lahko vzor ...
In ko smo že pri Hrvatih? Pred osmimi leti so do tretjega mesta na SP-ju prišli z vsestranskim dejavnim zanikanjem vseh slovanskih stereotipov, ki sem jih naštel. Ob tem so v predtekmovanju celo doživeli poraz z Argentino, ki jih ni zmedel. Nasprotno, verjeli so v lastne sposobnosti, izzivali so srečo in tako prezirali morebitne krivice, da se jim le-te na koncu na poti do blestečega uspeha niso niti upale približati. Zame je bila glede tega vrhunec tekma za 3. mesto z Nizozemsko. Mnogi so tedaj pričakovali, da bodo Hrvati v opoju doseženega srečanje vzeli bolj nalahko, češ, "saj smo že vse dosegli in pokazali" … Pa niso, vztrajali so do konca. Res vredno
občudovanja …

... ter seveda zlata slovenska generacija
V novejši nogometni zgodovini bližnje okolice poznam samo en podoben primer – slovensko reprezentanco v času od kvalifikacij za Euro 2000 (z zaključnim turnirjem vred) do konca kvalifikacij za SP 2002. To je bilo (skoraj) neponovljivo. Si predstavljate, da bi se naši vdali, potem ko so jim Ukrajinci na prvi tekmi v Ljubljani zabili prvi gol … Ali pa potem, ko je bilo v Kijevu in v Ljubljani na tekmi z Romuni enako? Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi Mile Ačimovič pred strelom s sredine verjel, da bo zgrešil … Ali pa, da bi Zlatko Zahovič po nedosojeni enajstmetrovki v ukrajinski prestolnici ves čas tekme jokal in žaloval … In Mladen Rudonja - če bi globoko pri sebi verjel, da nikoli ne bo dal reprezentančnega gola, ga tudi v Bukarešti ne bi. In da ne bil pozabil omeniti Srečka Katanca, fenomenalnega motivatorja: seveda se je tudi on razburjal nad sodniškimi odločitvami in nad krivico, a vse z namenom, da na ta način svoje varovance samo še dodatno podžge. Izžareval je optimizem. Bi se vse zgodilo tako, kot se je, če bi v takšnih ali podobnih primerih tudi on nemočno vil roke in se prepuščal usodi? Ki je, če se malo zgledujemo po Poljakih, lahko samo nesrečna …

Prav zato, ker so bili takšni, kakršni so bili, so bili naši nogometaši uspešni, prav zato smo jih občudovali in spoštovali, prav zato so imeli tudi srečo – z Osterčevim volejem in Grahamom Pollom vred. Ko so se spozabili in zanikali lasten red ter lastne vrednote, so si v Južni Koreji pokvarili svetovno prvenstvo.

Igor E. Bergant