Glasniki nemške javnosti – torej javna občila in mnenjski voditelji – se o tem sprašujejo ob pogledu na razigrane množice v mestnih in vaških središčih, ki sproščeno in z veseljem pred velikimi zasloni spremljajo tekme, tudi kadar ne igra nemška reprezentanca. Ki ponosno razobešajo zastave z oken in balkonov, ob nemški po možnosti še kakšno drugo … Ki so razgrabili majhne drogove za zastavice za pritrjevanje na avtomobile … Zaradi česar so v nemških mestih avtomobili brez plapolajočih zastav že skoraj v manjšini …

S(m)o to res mi? S(m)o Nemci res takšni? Tako se je vprašal komentator berlinskega »Tagesspiegla«. V münchenskem časniku »Süddeutsche Zeitung« odkrivajo popolnoma »nove razsežnosti zabave«. Hamburški »Der Spiegel« se v jutrišnji številki poglablja v »Nemčijo – poletno pravljico«.

Da, Nemci – ali bolje rečeno, prebivalci Nemčije – so gostovanje svetovnega prvenstva očitno izkoristili tudi za to, da samim sebi dokažejo, da so močnejši od vsakdanjih tegob in predsodkov. Lastnih in tistih, ki jih imajo drugi o njih. To navsezadnje ugotavljajo tudi tuji poročevalci. Denimo novinar francoskega »L'Equipa« Jean-Marc Buttelin, ki je v navdušenju nad odnosom in sproščenostjo gostiteljev letošnjega SP prostodušno priznal, da se dogajanje bistveno razlikuje od prvenstva pred osmimi leti v Franciji. Ozračje leta 1998 je bilo zadržano, posebej v prvem delu prvenstva, Francozi so se navdušili le ob končni zmagi, ki pa se je navzven izkazala zgolj kot kratkotrajen modni učinek. »Nemčija svet sprejema z odkritosrčnostjo in nasmehom ter nogomet izkorišča kot odličen povezovalni člen,« je zapisal Butterlin.

V Nemčiji ponosno vihrajo črno-rdeče-zlate zastave, nemška himna (»Deutschland-Lied«) je najnovejši glasbeni hit. Seveda je mogoče slišati tudi pomisleke, da je nemški patriotizem nevaren, oglasili so se skeptiki, ki so celo predlagali, da bi himno (ki jo je pred dobrimi 200 leti uglasbil Franz Josef Haydn, uporabljali pa so jo že za časa cesarstva in tudi tretjega reicha) prav zaradi novega navdušenja zamenjali. A so medtem že utihnili … Velike večine novi ponos ne moti, ker je zasnovan na izrazito pozitivnih in nediskriminatornih vrednotah, sproščenosti in predvsem radovedni odprtosti do vseh – gostov iz tujine in celo tujcev v lastni domovini. Biti Turek in vihteti nemško zastavo ni več nasprotje. Kakor tudi ne, da si Nemec in kažeš navdušenje nad gansko zmago. Vse to lahko samo potrdim.

Dopoldan sem preživel v hamburški četrti St. Pauli, od koder je doma najbolj »odštekan« nemški nogometni klub (trenutno je spet v 3. ligi), kjer se je po ulical vil barvit karneval godbenikov (s trubači vred), klovnov, plesalk in plesalcev z vseh celin, akrobatov in amaterskih umetnikov. Pretežno je šlo za ljubiteljske skupine v Nemčiji živečih Nemcev in tujcev. Prebivalci četrti, ki slovi po svoji alternativnosti, in naključni mimoidoči so uživali, se pozibavali v mešanici ritmov. Bilo je nepopisno veselo in sproščujoče. Že samo pogled na razigrane gledalce je bil užitek. Koliko pozitivne energije, in to v nič kaj neproblematičnem delu mesta!

Ozračje v Nemčiji je tako nabito s pozitivnimi čustvi ob gostovanju nogometa in festivalu novo odkrite sproščenosti, da so bili v tedenskem časniku »Welt am Sonntag« kot nekašni »partykillerji« ožigosani domači televizijski komentatorji, ki, vsaj tako je napisal časopisni kritik, navkljub vsemu še vedno vztrajajo pri tradicionalno zadržanem spremljanju tekem in prevladujoči slabi volji ter se ne odzivajo na navdušenje okoli njih. Pri tem se sklicuje na prijatelje, ki tekme spremljajo na dopustih v Španiji in Turčiji in tam delijo navdušenje s temperamentnimi reporterji, pa čeprav ne razumejo niti besede …

Torej, vtis o Nemčiji in tukajšnjem prebivalstvu je bleščeč. Nemčija in njeni ljudje so kot prerojeni. Žal mi je, da se v prenosih in naših prispevkih s prizorišč tega ne da pričarati v še večji meri. Seveda je zaradi skoraj nebrzdanega veselja drugačna – zagrenjena - Nemčija v senci, a tudi njej lahko trenutno navdušenje in prebujeni ponos ter samozavest le pomagata. Ali pa kdo meni, da se lahko nekdo iz težav izkoplje s pomočjo še večjih težav?

Kakšen pa je v Nemčiji vtis o Sloveniji? Če bi prebiral le internetne forume in naše senzacionalistične časopise, bi se verjetno moral zgroziti. Svetovno prvenstvo v nogometu v domovini povzroča samo frustracije. Komentatorji televizijskih prenosov (ki jih nihče ne posluša) so zabiti, televizijski programi (ki jih ničhe ne gleda) so nemogoči, potem pa sledi še komunistično-kapitalistična zarota s cenzuriranjem kabelskih kanalov, zaradi česar pošteni in svetu odprti ljudje ne morejo gledati priljubljenih tujih programov (kakor povsod drugje v razvitem svetu).

Če bi ozračje v neki državi moral soditi samo po internetnih forumih, potem bi bil prisiljen ugotoviti, da so v Sloveniji v večini nergaški, globoko zafrustrirani, s pomanjkljivimi argumenti kritikantski in z ničemer zadovoljni, nevzgojeni ter komaj pismeni posamezniki, pri katerih je znanje materinščine navadno v obratnem sorazmerju s številom izraženih očitkov na račun slovenščine komentatorjev. Podobno pa je tudi v odnosu do Hrvaške in HTV. Praviloma isti ljudje, ki imajo (pod psevdonimom) polna usta domnevne nadustosti naših sosedov, ki nam povrh tega menda krvoločno želijo ukrasti še tisto malo morja, ki ga imamo, kmalu zatem prisegajo, da je HTV zakon, komentatorji pa suho zlato (in še nezmotljivi povrhu). Ker pa vsak od njih (in takih) perfektno ali vsaj tekoče govori še nemško (ali italijansko), sočasno uživa še v strokovnosti reporterjev ORF, ZDF, ARD, RTL ali RAI. Tu pa so še tisti (ali isti), ki v istem postu, v katerem so posameznika pripravljeni žaliti na skrajno primitiven način, pridigajo o nekakšni morali…

Če bi Slovenijo spoznaval prek člankov v bulvarskem tisku, bi bila to dežela zločinov in spletk, razvajenih, pohlepnih in škodoželjnih komolčarjev, ki so se z izključno lažnivo selekcijo prigrebli na položaje. Bolj, ko je kdo neprimeren za kakšno mesto, trdneje se ga drži. Bolj, ko je kdo nepismen, višji položaj v medijih ima (pri čemer za njih same to seveda ne velja). Najslabša pa je seveda nacionalna televizijsko-radijska hiša, ki izžema prebivalce in denar nato meče skozi okno, njeni notorni karieristi pa namesto na interes plačnikov gledajo samo na svojo zadnjico.

Ker sem že kar nekaj let na tem svetu, seveda vem, da ni tako. Da je moj vtis o Sloveniji vendarle drugačen. Slovenija zame ni temačna, nergaška, stiskaška in kriminalna banana-republika v kateri živijo nerazgledani, shizofreno-hlapčevski, neomikani, zategnjeni in osebki ter – še najslabša vrsta – neumni in vsestransko pokvarjeni novinarji.

Vem, da v Sloveniji nismo na splošno nismo taki, in si ne dovolim, da bi takšne skrivenčene ali lažnive podobe vplivale na podobo moje domovine, vsaj ne v moji predstavi. To seveda ne pomeni, da je v Sloveniji vse lepo in prav in da ni treba nič spremeniti na bolje. In da ni treba opozarjati na napake, vključno z napakami ustvarjalcev televizijskih vsebin… Še več, v Sloveniji pogrešam bolj sproščenejšo, temperamentnejšo, in množičnejšo, a hkrati tudi bolj argumentirano in bolj kultivirano soočanje mnenj o čemer koli. Seveda vem (ker jih pač dobro in osebno poznam ter sem z njimi v prijateljskih in zglednih kolegialnih odnosih), da so hrvaški kolegi izjemno izkušeni in zelo kakovostni. In da si lahko, z reprezentanco na prizorišču, privoščijo veliko več kot mi. Vem pa tudi, da je njihova podoba na hrvaških internetnih forumih približno tako klavrna, kot je naša na slovenskih, in da to pač ne more biti končna sodba o njihovih sposobnostih.

Seveda bo Slovenija boljša, ko bo imela boljše televizijske programe (in reporterje). Boljša pa bo tudi, ko bodo tisti, ki se tako radi predstavljajo kot ljubitelji nogometa, gledali in uživali v nogometni igri in manj v mazohistični obsedenosti s komentatorji. Boljša bo tudi tedaj, ko bo v neki javni razpravi ali kritiki javnega dela obveljal argument znanja in poznavanja tematike, ne pa glasnosti in nesramnosti nevednega natolcevanja. Boljša, ko bodo nekateri samozvani raziskovalni novinarji svoje zgodbe zares zasnovali na preverjanju dejstev in objektivnih podatkov (zaradi katerih želena zgodba seveda ne bi takšna), ne pa na izmišljenih govoricah (kar je bistveno lažje ter zahteva manj truda in časa).

Navsezadnje bo Slovenija boljša, ko bodo nekateri, tako kot večina, red razumeli kot prednost in vrednoto. Red, ki zaradi potrebe po zmanjšanju prometnih nesreč na najmanjšo možno mero predvideva različne omejitve hitrosti vožnje z avtomobilom, red, ki zaradi varnosti vseh predvideva prepoved vožnje pod vplivom alkohola, red, ki za potrebe financiranja socialne države predvideva plačevanje davkov… In navsezadnje red, ki zaradi potrebe po spoštovanju jasnih pravil gospodarjenja ščiti investicije lastnikov izključnih televizijskih pravic na našem ozemlju in zaradi pravice potrošnikov do objektivne obveščenosti obvezuje tudi kabelske operaterje.

Nisem za nekritično sprejemanje vsake družbene danosti in zagovarjam spoštovanje pravil, konkurenco, odkritost in odgovornost. Z lastno vred. Nisem pa za sprenevedanje ter neodgovorno, pritlehno, laično in neargumentirano obsojanje vsega počez.

Ta trenutek pa sem predvsem za to, da Slovenijo v še večji meri preplavi trenutna nemška sproščenost, odprtost in veselje nad nogometom. Tudi sam se je nalezel, zato me nekatere neumnosti, ki jih berem, nikakor ne jezijo. Zato v zanosu občutenega tudi pišem ta(k) dnevnik. Žal ne morem biti na dveh mestih hkrati, zato pravega ozračja doma niti ne morem začutiti. A, če nič drugega, vem, da je tekmo med Brazilijo in Hrvaško na SLO 2 v (ob »nezatemnjenem« HTV in drugih tujih kanalih) povprečju spremljalo skoraj 340 tisoč ljudi (kar je najbolj gledana vsebina letos na tem kanalu), vse tekme na SLO 2 v prvem tednu SP pa je povprečno spremljalo 160 tisoč gledalcev nad 10 let, kar je odlično. Zato se tudi ne sprašujem, ali je kaj narobe z menoj, ali tistimi, ki to (z vsemi 340.000 oziroma 160.000 ljudmi) dajejo v nič.