Nočna mora marsikaterega nogometnega navijača je, če zaradi raznoraznih vzrokov ne more spremljati pomembne tekme svoje ekipe. Dva taka sem v soboto srečal na vlaku iz Hamburga v München. Ko sem nekaj minut pred 17.00 zapuščal sever Nemčije, je velik del države sedel pred televizijskim sprejemnikom in se pripravljal na ogled tekme osmine finala proti Švedski. Mestni trgi, navijaške ulice in lokali so bili polni. Še pred slabo uro sem bil na Reeperbahnu, kjer je mrgolelo kot v mravljišču. Gneča na cesti je bila nepopisna.

Zdaj sem sedel na vlaku in se moral zadovoljiti s tem, da me bo o izidu obveščal fant blizu mene, ki je v družbi prijateljev srečanje spremljal po radiu. Ko še nismo dobro zapustili Hamburga, je že bilo 2:0. Navdušenje na nemških ulicah sem si lahko le predstavljal. Kmalu se je oglasil tudi glas po zvočniku in potnikom sporočil, kakšen je rezultat. V drugem polčasu sem izvedel, da so Švedi zastreljali enajstmetrovko in da je izid do konca ostal nespremenjen. Nato je druščina, ki je bila zbrana okrog fanta z radiem, v Fuldi izstopila.

Halo, Argentina!
Neposredno poleg mene sta že od Hamburga sedela tudi fant in dekle iz Argentine v modro-belih oblačilih. Njuno čebljanje v španščini mi je prijetno popestrilo mirno vožnjo skozi gričevnato osrednjo Nemčijo. Potem ko sem nekaj časa preganjal dolgčas z branjem turističnega vodnika o krajih, skozi katere potujemo, sem ju nekaj čez 21.00, ko se je začelo srečanje med Argentino in Mehiko povprašal, od kod prihajata in kako to, da nista v Leipzigu na tekmi. "Tega si nisva mogla privoščiti," sta mi povedala 19-letni Juan Manuel in 17-letna Micaela iz okolice Cordobe, ki sta bila na poti na enodnevni izlet v Benetke. Tekma zanju ne bi mogla priti v slabšem trenutku, zato sta nekaj dni prej celo upala, da bo njuna reprezentanca izgubila proti Nizozemski, kar bi pomenilo, da bi srečanje osmine finala odigrala šele v nedeljo.

Juan Manuel si je kot novinar nekega argentinskega lokalnega radia v živo ogledal tekmo med "gavči" in Slonokoščeno obalo v Hamburgu, med prvenstvom pa je brezplačno sodeloval tudi z nemško tiskovno agencijo dpa. Oblečen v argentinski dres je postajal vse bolj nestrpen. Glas iz zvočnika je že po nekaj minutah sporočil, da je izid 1:1. S sestrično Micaelo nista več zdržala na sedežih. Do restavracije na vlaku sta se odpravila pogledat, če si je veliki dvoboj slučajno moč ogledati na televiziji. Tam niso imeli dobrih novic za njiju, zato sta se kmalu vrnila nazaj.

Juana Manuela je kmalu prešinila nova ideja. V Argentino je poklical očeta in mu naročil, naj ga obvešča o pomembnih dogodkih na tekmi. Telefon je zazvonil ob koncu polčasa in nato še nekajkrat. Izid je ostal isti, simpatični par na sosednjem sedežu pa si je vsaj nekoliko oddahnil ob novicah, da Argentina igra vse bolje.

Odrešitev ob golu Maxija Rodrigueza
Bolj se je bližal konec tekme, bolj smo razmišljali o tem, kako si bomo lahko ogledali vsaj podaljšek in morebitne enajstmetrovke. Ob 23.01 bi morali namreč prispeti v München, vlaka v Ljubljano in Benetke pa sta odpeljala približno tričetrt ure pozneje. Juan Manuel se je razburil, ko je slišal, da sodnik ni priznal regularnega zadetka Lionela Messija. Redni del se je medtem iztekel in sledil je podaljšek.

Kljub pregovorni nemški točnosti je imel vlak nekaj minut zamude. Medtem ko smo stali pri vratih in čakali, da se končno ustavi na glavni münchenski železniški postaji, je natanko ob 23.05 znova zazvonil telefon. Juan Manuel je slušalko naslonil na uho in čez nekaj trenutkov zavpil od sreče. Argentina je povedla z 2:1. Strelec: Maxi Rodriguez. Mali Argentinec je objel svojo sopotnico in iz torbe potegnil veliko argentinsko zastavo. Vlak je že zaviral, nato so se končno odprla vrata. Juan Manuel in Micaela sta stekla po peronu proti restavracijam. Sam sem jima sledil, vendar njunega tempa s težkim nahrbtnikom kmalu nisem več mogel držati. Preveril sem še, s katerega perona odpelje vlak proti Ljubljani, nato pa ju poiskal v gneči pred televizijskim zaslonom.

Drugi podaljšek se je zanju vlekel kot jara kača, naposled pa sta le dočakala veliko zmago. Micaela je na koncu glasno odštevala sekunde, ob zadnjem sodnikovem žvižgu pa še enkrat padla v objem Juana Manuela. Mudilo se mi je že na vlak, zato sem se hotel posloviti od njiju, onadva pa sta, kot da ne bi čez nekaj minut morala na vlak za Benetke, še naprej kot začarana strmela v zaslon in na njem spremljala posnetke s tekme. Končno sta le pohitela in stekla na vlak poleg mojega. Nisem prepričan, da sta se vkrcala na pravega, privoščim pa jima bolj mirno spremljanje petkovega obračuna proti Nemcem. Čeprav, če še enkrat pomislim: tudi spremljanje tekme na vlaku je lahko zelo zanimivo!

Matej Rijavec/RTV SLO