Kdor kot fant že v rani mladosti ni igral nogometa in se ni niti za toliko zanimal zanj, da bi lahko sodeloval v pogovorih na dvorišču, ta je bil hitro posebnež in outsider.

V bistvu Jan sovraži nogomet, ker ima fobijo pred žogo. Strah ga je, da bi ga kaka žoga zadela s tako silo, da bi bolelo. Poleg tega je Jan na pol hipohonder, kar še dodatno pripomore k sovraštvu.

Le nogomet in nič drugega
Svetovno prvenstvo v nogometu Jana tako sploh ne gane. Ravno obratno, moti ga. Povsod samo nogomet. Vsak dan in ob vsaki uri. To gre na živce. In na kaj mora Jan vedno pomisliti, ko vidi nogomet? Na Vietnam! Vojaki, ki so bili v vietnamski vojni, tako je to slišal moj Jan, so potem še mnoga leta kasneje imeli flashbacke. Napade iz preteklosti. Tresk bum in si spet bil na bojišču. Ne več v našem svetu, ampak tam nazaj v Vietnamu. In tako nekako je tudi z nogometom, pravi Jan. Nogomet zbuja v njem same flashbacke. Grozne napade spomina, ki ga katapultirajo nazaj v težka šolska leta.

Samo ne nogomet
Bila je povsem običajna šolska ura telovadbe takrat – dokler ni učitelj imel genialne ideje, da bi učenci igrali nogomet. Nogomet! Janove misli so brnele poglavi: prekleto, zakaj ravno nogomet, zakaj ne nekaj z manjšo žogo. Ali sploh ne z žogo. A Jan je že takrat imel bister um in taktiko: Kje, si je mislil, bi bil najbolj varen pred vsemi temi žogami, ki bodo kar naprej letele vame, da bo bolelo. Seveda v golu! Dobra ideja, v bistvu. Ker: Jan je zaupal svojemu moštvu. Bodo že pazili, da se žoga ne približa vratom.

No ja. Tako se lahko motimo. Žoge so letele v Jana kot za stavo. V našem otroštvu je Jan imel bolj malo prijateljev, ker ga nogomet ni zanimal. Zdaj je že v letih, ko končno lahko mirno kadi in je tako precej razširil krog svojih znancev. Kajti v odmoru za kajenje se ljudje družijo zaradi enega samega, podobno družabnega razloga: prižgane cigarete. Kajenje je samo na pol tako nezdravo kot nogomet, je prepričan Jan. V primerjavi z vsemi temi zvini, zlomi in nategi, ki jih vidiš na igrišču, jo takole s prižgano cigareto v prostoru za kadilce še nekako dobro odneseš.

Mojca Mavec