V zadnjem mesecu so jim, navkljub previdnosti in nezaupanju, ki so si ga nemški reprezentanti priigrali z nezanesljivimi nastopi na prijateljskih tekmah, naklonili preveč pozitivnih čustev, da bi jih – v nasprotju z Brazilci – pustili trdo pasti. Strel Grossa v 119. minuti sinočnjega srečanja – strel po tleh, ki je nemške nogometne navdušence sklatil z nogometnih oblakov (nekako tako je poročilo o tekmi začel münchenski časnik »Süddeutsche Zeitung«) – je bil sicer boleč udarec za tekmovalne ambicije gostiteljev, a vsekakor ne klofuta tukajšnjemu nogometnemu ponosu.

Polfinale uspeh za Nemčijo
Zanimivo in glede na vse doživeto tudi ne presenetljivo je, da v Nemčiji takorekoč vsi, ki v nogometu kaj pomenijo, uvrstitev v polfinale ocenjujejo za velik uspeh, pa čeprav je reprezentanca pred štirimi leti v Koreji in na Japonskem prišla dlje – do finala. Jasno, vmes se je zgodila neslavna portugalska epizoda, ki je spodnesla selektorja Rudija Völlerja.

Njegov nekdanji partner v reprezentančnem napadu in selektorski naslednik Jürgen Klinsmann je z revolucionarnim pristopom, predvsem v organizaciji reprezentance, pa tudi izboru nogometašev (tudi s končnim imenovanjem 23 nogometašev za SP) ter predvsem predstavami na tem svetovnem prvenstvu postavil temelje za kasnejše nemške nogometne uspehe. Na dlani je, da je može v belih majicah spodneslo pomanjkanje izkušenj, posebej najmlajše – Podolskega, tudi Schweinsteigerja in Odonkorja, ki sta prišla v igro kasneje, pa tudi tiste, ki imajo v kosteh že več let igranja na najvišji reprezentančni ravni, z Michaelom Ballackom vred. Z zanosom in moštvenim duhom, ki ga bodo odnesli s seboj s tega svetovnega prvenstva, bodo v prihodnjih letih Nemci gotovo konkurenčni v boju za najvišje naslove svetovnega in evropskega nogometa.

Bo Klinsmann ostal?
Logično je, da je slavljenje poražencev ob večtedenskem predhodnem navdušenju ter nasploh izjemno pozitivnem ozračju tega svetovnega prvenstva, povsem premišljen odziv mnenjskih voditeljev. Navsezadnje je Jürgen Klinsmann v tem času, tudi z njihovo pomočjo, postal tako zelo priljubljen, da bi udrihanje po njegovih morebitnih napakah bolj udarilo kritike same. Tej skušnjavi se verjetno nekoliko kasneje ne bodo mogli upreti nekateri posamezniki, še posebej, če se bo Klinsmann odločil za vrnitev v prejšnje življenje nogometnega upokojenca v Kaliforniji, kar se ta čas zdi zelo verjetno. V enem izmed številnih intervjujev v minulih dneh je za naslednika predlagal svojega pomočnika Joachima Löwa, ki je v trenerski ekipi skrbel za taktično pripravo. A tudi (nekoč) največji kritiki Jürgena Klinsmanna se zavedajo, da bi tudi po morebitnem odhodu zdajšnjega selektorja ostala njegova »Klinsmannschaft«.

Da veliko navdušenje ne bo splahnelo do konca, bo navsezadnje poleg finala poskrbela še tekma za 3. mesto. Tako kot pred štirimi leti bo v njej igrala ekipa gostiteljev (tedaj so Korejci izgubili s Turki). Glede finala pa si večina nemških strokovnjakov želi obračun med Italijani in Francozi, se pravi ponovitev finala z Eura 2000. Marsikaj kaže na to, tudi dejstvo, da sta Francija in Portugalska igrali že v bruseljskem polfinalu, v drugem polfinalu pa so Italijani tedaj izločili gostitelje (teda Nizozemce, zdaj pa Nemce).

V finalu modri proti modrim?
Zamisel o dvoboju dveh »modrih« ekip (»Azzurri« proti »Les Bleus«) se zares zdi nadvse mikavna, še posebej, ker se bo tam sestalo nekaj starih nogometnih mačkov, ki na tem SP v odločilnih trenutkih blestijo: pri Francozih predvsem Zidane, Vieira in Thuram. Na drugi strani pa to velja za, vsaj po mojem osebnem mnenju, fenomenalnega Cannavara, ki se mi zdi tu najboljši italijanski posameznik, in Pirla. Zanimivo pa bi bilo še nekaj – v primeru verjetne selitve Juventusa v drugo ali celo tretjo ligo in kazni, ki se obeta Milanu (tudi rossonerom se v najslabšem primeru obeta Serie B) – bodo vsi omenjeni asi (z izjemo Zidana, ki se zdaj sooča s čedalje večjim pritiskom, da bi si glede upokojitve premislil) igrali še posebej motivirani. Navsezadnje bodo iskali nove službe…

Igor E. Bergant