V soboto sta bili na sporedu dve tekmi osmine finala, ki neposredno odločata o nadaljnji usodi moštev. Navadno so najzanimivejše tiste tekme, ki o nečem odločajo. Igralci so maksimalno motivirani, bojevitost je na najvišji možni ravni, igra pa je polna presenečenj.

Ukrajincem pomagal sodnik
V skupini H je reprezentanca Ukrajine v igri proti Tuniziji za nadaljnjo uvrstitev potrebovala najmanj neodločen rezultat, Tunizija pa zmago. Tekma je bila dokaj napeta, čeprav ne najbolj kakovostna. Ukrajinski selektor Blohin se je odločil za postavitev štirih branilcev v zadnji vrsti, na prejšnjih tekmah so igrali s tremi. Tunizijci pa so nastopili s samo enim naprej pomaknjenim napadalcem Jazirijem. Že sama osnovna postavitev je narekovala način igre obeh moštev. Ukrajinci so prevzeli iniciativo in si s kontinuiranim napadanjem želeli priigrati priložnosti za zadetek. Tunizijci pa so se pretežno branili na svoji polovici in prežali na protinapade, kjer so bili še posebej nevarni hitri Jaiziri, Bouazizi in Chedli. Iz zadnje vrste pa se je pogosto vključeval branilec Trabelsi.

V prvem polčasu si Tunizijci niso priigrali prave priložnosti. Ukrajinci jim namreč niso pustili preveč prostora za njihove protinapade. Ob koncu polčasa je bil izključen edini napadalec Jaziri. Ukrajinci so imeli v igri več težav, kot so pričakovali. Pogosto so poskušali z dolgimi diagonalnimi podajami na zelo agilnega Voronina in spretnega Ševčenka. V napadih je sodelovalo večje število igralcev. Žal zvezna igralca Rebrov in Kaliničenko nista bila na ravni prejšnjih tekem. Ukrajinci so povedli z golom Ševčenka iz enajstmetrovke po hudi napaki sodnika. Padec Ševčenka v napadalni akciji, kjer se je po nesreči sam spotaknil, je ocenil kot prekršek. To je samo še ena od velikih napak sodnikov na tem prvenstvu. Verjetno ne gre za namerne napake, temveč za napačne ocene, kjer sodnik glede na svojo postavitev slabše vidi nastalo situacijo.

Tunizija je z igralcem manj in rezultatskim zaostajanjem pskušala več napadati, vendar so bili ti napadi jalovi. Ukrajinci so si na ta račun ob koncu tekme priigrali nekaj pravih priložnosti, kjer pa je bil predvsem Voronin nespreten. Ukrajina je zasluženo zmagala, če je o tem v nogometu sploh mogoče govoriti. Vendar bo v osmini finala proti reprezentanci Švice morala pokazati mnogo več.

Švica nadaljuje odlično
Švicarji in Južni Korejci so kljub osvojenim štirim točkam morali štartati na zmago, čeprav bi jim ob ustreznem razpletu (zmaga Francozov proti Togu z največ enim zadetkom razlike) zadoščala tudi točka. Obe moštvi sta bili napadalno orientirani. Selektorja obeh reprezentanc sta se zavedala, da samo branjenje prinese poraz. Švicarji so se spet pokazali kot zelo zrelo in organizirano moštvo v obeh fazah igre. V napadu so sodelovali z večjim številom igralcev, v času izgubljene žoge, pa se je celo moštvo hitro preformiralo v branjenje. Ustvarili so si nekaj priložnosti, predvsem napadalca Frei in Jakin. V vodstvo so prišli po izvedenem prostem strelu z desne strani in izvrstnem udarcu branilca Sanderosa z glavo.

Korejci so bili visoko motivirani. Zelo so si želeli zmage. To je bilo vidno v izredno veliko tekanju, veliki agresivnosti in treh napadalcih v osnovni postavitvi. Žal je njihova igra slabše organizirana in brzopleta. Zaradi tehničnih slabosti razmeroma hitro izgubijo žogo. Nato potrebujejo veliko energije, da si jo ponovno pridobijo. V drugem polčasu so J. Korejci silovito oblegali švicarska vrata, vendar je bila njihova igra še zmeraj premalo osmišljena. Tudi "joker" Džung Hvan Ahn ni mogel pomagati. Priložnosti so si samo nekaj polpriložnosti. Švicarji pa so nasprotno na večjem prostoru izkoristili še en protinapad in prek Freia povečali vodstvo na 2:0. Zaslužena švicarska zmaga.

Švicarska reprezentanca je med redkimi moštvi, ki so do zdaj pokazali največ stabilnosti v igri. So homogeno in kompaktno moštvo z zelo dobrim ravnovesjem med napadanjem in branjenjem. Težko dobijo gol, a zmeraj so sposobni zabiti vsaj enega. V osmini finala proti reprezentanci Ukrajine imajo velike možnosti.

Francozi najbolje doslej
Na tekmi med Francijo in Togom je ljubitelje nogometa zanimal odgovor predvsem na eno vprašanje: ali se bo Francozom odprlo in bodo končno zmagali? Ali ostareli zvezdniki še zmorejo dovolj moči, angažiranja in motivacije, da unovčijo svojo prevlado v "znanju"? To je bila gotovo najbolj kakovostna igra Francozov do zdaj. Na trenutke so spominjali na najboljše čase. Izredno odločno in podjetno so od vsega začetka izvajali velik pritisk na nasprotna vrata in tudi zelo zgodaj ustvarili dobre priložnosti za zadetek. Napadalec Trezeguet je sicer vnesel precej živahnosti v francoski napad, vendar je bil dokaj neuspešen v zaključevanju napada.

Iz strokovnega vidika je bilo v igri Francozov vidno vse, kar navdušuje. Hitro gibanje žoge, natančne podaje v globino v konico napada, izmenjavanje posamičnih prodorov z direktnim podajanjem žoge, izmenično in usklajeno vključevanj obeh bočnih branilcev Silvestreja in Sagnola v zaključek napada, presenetljivo vključevanje enega od obeh obrambnih zveznih igralcev Makeleleja ali Viere v konico napada. Francozi so tudi veliko in usklajeno menjavali mesta.

Reprezentanti Toga niso vedeli, od kod preti večja nevarnost. Ob tako kombinatorni in raznovrstni igri nasprotnika je težko pokriti nasprotne igralce. Zato so bili neprestano stisnjeni na svojo polovico igrišča. Le občasno jim je uspel kakšen protinapad (Adebayor, Kader in Salifou so imeli premalo pomoči od soigralcev). Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo padel zadetek. Kar ni uspelo napadalcem, je uspelo zveznemu igralcu Vieri , ki se je v eni od situacij neopazno prikradel v nasprotni šestnajstmetrski prostor in z natančnim udarcem dosegel vodilni zadetek. Viera je odločilno z glavo podal tudi pri drugem zadetku, ki ga je z odločnim udarcem dosegel napadalec Henry.

Francozi tokrat niso ničesar prepustili naključju. Glede na priigrane priložnosti bi morala biti njihova zmaga mnogo višja. Vprašanje je, ali je bil to samo labodji spev velikega moštva, ki se poslavlja, ali ima to moštvo še prihodnost na tem prvenstvu. To bo pokazala že tekma osmine finala proti reprezentanci Španije.

Nemci meljejo vse pred seboj
Nemci so v igri proti razglašenim Švedom spet navdušili. Dogaja se nekaj podobnega kot pred štirimi leti, ko so na azijski celini iz tekme v tekmo stopnjevali formo in nazadnje pristali v finalu. Tukaj je vse še začinjeno z evforijo, fantastičnim domačim razpoloženjem, ki že prehaja v domoljubje. Vse to je dodaten impulz nemškemu moštvu. Ni primerjave med kakovostjo igre na pripravljalnih tekmah nemške reprezentance pred svetovnim prvenstvom in tekmami na prvenstvu. V nemški reprezentanci so samo trije prvovrstni igralci mednarodne kakovosti. To so vratar Lehmann, zvezni igralec Ballack in napadalec Klose. Imajo homogeno, samozavestno in kompaktno moštvo, ki melje vse pred seboj.

Kaj se pravzaprav dogaja z Nemci? Eno je gotovo: v moralno voljnem in kondicijskem pogledu Nemcem druga moštva ne sežejo do kolen. Disciplina v okviru dogovorjenega koncepta, odgovornost in pogum so tudi dimenzije, ki krasijo igro nemške reprezentanc. Nemci enostavno tečejo več kot drugi. To pa ima za posledico, da pravočasno zgostijo prostor in agresivno napadajo nasprotnika z žogo in mu ne dovolijo igre, na drugi strani pa ustvarjajo številčno premoč v napadu in si priigrajo lažje pogoje za dosego zadetka.

Nemci že nekaj tekem zapovrstjo dosegajo vodilni zadetek zelo zgodaj. Tako so že v 14. minuti vodili z 2:0. Nemci so se dobro pripravili na tekmo proti Švedom. Vedeli so, da so Švedi slabši na svoji desni strani in da je treba izkoristiti slabosti obeh obrambnih zveznih igralcev v sredini. Švedi se niso zmogli zoperstaviti visokemu tempu igre nasprotnika, kar se najbolj vidi v nesposobnosti tesnega pokrivanja in hitrem vračanju pred lastna vrata. V konici napada pa zaradi zelo agresivne igre nemških branilcev niso bili sposobni zadržati žoge in si ob pomoči zveznih igralcev priigrati kakšno priložnost.

Nasprotno Klose in Podolski postajata kot napadalni dvojec vedno bolj nevarna. Ob usklajeni pomoči zveznih igralcev in predvsem branilca Lahma so bili Nemci nenehna nevarnost za švedska vrata. Ballack je osrednja osebnost nemške igre. Organizira igro, občuti potrebo po spremembi ritma, menjavi strani, podaji žoge v globino, izredno pa je nevaren z udarci na vrata iz druge vrste. V takem razmerju sil so bili tudi švedski zvezdniki Larsson, Ibrahimovič in Ljungberg brez moči. Morda bi se ravnovesje sil spremenilo, če bi Larsson zadel iz enajstmetrovke in če ne bi bil izključen švedski igralec Teddy Lučić. Tako so Nemci s pametno igro in kontrolo rezultata tekmo pripeljali uspešno do konca. Po vsem, kar so Nemci do zdaj pokazali, so eni izmed glavnih favoritov za prvo mesto na prvenstvu.

Argentinci so ranljivi
Argentina, ki je po mnenju mnogih v predtekmovanju pokazala največ, se je komaj in srečno uvrstila v nadaljnje tekmovanje. Nogometna igra je zanimiva tudi zato, ker zahteva nenehno maksimalno angažiranje in s tem povezano koncentracijo igralcev med igro. V tem psihološko- sociološkem delu priprave moštva obstojajo velike rezerve. In prav tu leži razlog, da je bila Mehika v prvem polčasu celo boljše moštvo in da je vse kazalo, da bodo o zmagovalcu odločali streli z enajstih metrov. Selektorju La Volpeju je skoraj uspel veliki met. Uspelo mu je namreč optimalno motivirati igralce in v povezavi s tem pripraviti presenetljivo napadalen taktični načrt, ki je povsem razorožil Argentince. Ponovno se je odločil tudi za bolj napadalno osnovno postavitev s tremi branilci v obrambni vrsti.

Argentinci so pričakovali obrambno igro Mehike in njihove hitre prehode v protinapad. Naleteli pa so na izredno tekaško razpoloženega nasprotnika, ki se je povsem usmeril v napad in bil izredno dobro organiziran in agresiven v fazi branjenja. Mehičani so narekovali visok tempo, ki je v prvem polčasu le občasno popustil. Podobno kot Nemci proti Švedom so tudi Mehičani na tej tekmi prevladovali v teku. To je pa velika prednost, ki so jo Mehičani proti tehnično boljšim in samozavestnejšim Argentincem s pridom izkoristili. Oba gola sta padla razmeroma zgodaj po udarcih iz prekinitev igre. Prvega je dosegel prvi igralec mehiškega moštva Marquez, ko mu je z glavo lepo poda Mendes. Izenačil pa je z nesrečnim avtogolom Borgetti.

V prvem delu tekme, pa tudi večji del nadaljevanja, je imela reprezentanca Mehike premoč v zvezni vrsti. Ta premoč ni bila samo številčna (v osnovni postavitvi 5:4), temveč tudi v posamični kakovosti kakor tudi v kakovosti sodelovanja v obeh fazah igre. Pri Argentincih sta bila v zvezni vrsti razpoložena le Riquelme in Rodriguez. Pri Mehičanih pa je vseh pet zveznih igralcev igralo odlično. Le-ti so se nenehno izmenično in usklajeno vključevali v pripravo in zaključek napada in na ta način vnašali zmedo v nasprotno obrambno vrsto. Zelo učinkoviti so bili tudi pri branjenju.

V drugem polčasu je tempo igre popustil in Argentinci so polagoma prevzeli vajeti igre v svoje noge. La Volpe je razmeroma zgodaj v drugem polčasu zamenjal tri igralce v zvezni vrsti. To tudi dokazuje veliko obremenjenost zveznih igralcev. Pekerman pa je v igro vključil mlade zvezdnike Messija, Teveza in Aimarja. Tekma je spet dobila dinamiko. Tudi v podaljških ni kazalo na prevlado enega od moštev. Odločil je krasen udarec Rodrigueza iz zraka po predhodni diagonalni podaji kapetana Sorina iz leve strani. Oboji bi si zaslužili uvrstitve v nadaljnje boje. Žal je mesta samo za enega. Mehičani se z dvignjeno glavo vračajo domov. Dali so vse, kar so lahko. Argentinsko moštvo je pokazalo, da je ranljivo. Težko se zoperstavijo visokemu tempu igre in agresivnim dvobojem, še posebej, če zna nasprotno moštvo tudi napasti. Zato bodo Nemci v četrtfinalu ravno pravšnji nasprotnik.

Zdenko Verdenik