Juretova mati hrani večinoma vse številke z njegovih tekem, tudi tisto šestico, ki mu je pred tridesetimi leti prinesla srečo.

Pri rosnih 22 letih je na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu prismučal našo prvo zimsko olimpijsko kolajno. Njegovo srebrno vožnjo sta starša spremljala prek televizijskih zaslonov. "Že nekaj dni predtem so se nekateri napovedovali, ampak smo zaprli rolete, vse, kot da nas ni doma. In smo v miru pogledali. Ko je bilo konec, smo seveda odprli in takrat se je usulo," pripoveduje Savina. Jureta je treniral oče Matija, ki je kot mladenič treniral smučarske skoke: "Ne vem, ali je kaj v genih, je treba kar garati."

Večinoma so pilili zavoje na Kaninu, kjer je bila dolga sezona, takrat še ne tako zelene zime pa so treninge dopuščale tudi na Lokvah, nedaleč proč od Nove Gorice: "Največji poudarek sem dajal teku s hriba dol, ker to je najbolj podobno smučanju. Čeprav nimaš smuči, so gibi podobni tistim, ki jih potrebuješ na snegu. Treniral je, dokler se ni izteklo tako, kakor sem jaz hotel. In je dostikrat bil tudi jok, ker je moral ponavljati še pa še."

Potem ko je po prvi vožnji dosegel četrti čas in ga je v drugi prehitel le Švicar Max Julen, tudi miru v hiši nekaj časa ni bilo. Poštar je nosil pisma in darila oboževalk, zvonili so telefoni. "Kosilo smo še v miru pojedli, potem pa ene dva meseca ni bilo miru. Telefoni, si kar naprej vstajal, odgovarjal," se spominja Savina, ki je bila - kot v smehu pravi sama - referentka za zdravje in šolstvo.

Po tekmi sta sedla na vlak in se odpeljala v praznično Sarajevo. Spomine in občutke je danes težko opisati, pa tudi takrat ni bilo dosti lažje. "Jaz sem bila tako zmedena. Če povem po pravici, niti ne vem, ali sem mu čestitala," pravi Savina. Da je smuči, s katerimi si je prismučal srebro, prodal za 600 mark, sta šele pred dnevi prebrala v časopisih, ki so po dolgem medijskem molku Jureta Franka pograbili njegovo dveurno pripovedovanje v Kranjski Gori na Zlati lisici.

Zanimivih zgodb - tudi o tem, kako se je razveselil videorekorderja, ki ga je dobil za nagrado - ni manjkalo, se pa tudi starša vzdušja v Sarajevu z veseljem spominjata: "V mestu smo šli mimo banke in sem se spomnila, da moram denar dvigniti, ampak nisem imela s seboj dokumentov. In je prijatelj povedal, da sem Juretova mama, ni bilo treba nobenih dokumentov, denarja pa, kar bi ga hotela!"