Zdaj 42-letni Vanja Grbić je z reprezentanco na največjih tekmovanjih  osvojil sedem medalj. Bil je olimpijski in evropski prvak, ima pa tudi srebro s svetovnega prvenstva. Foto: EPA
Zdaj 42-letni Vanja Grbić je z reprezentanco na največjih tekmovanjih osvojil sedem medalj. Bil je olimpijski in evropski prvak, ima pa tudi srebro s svetovnega prvenstva. Foto: EPA

Zame ni pogumen tisti, ki nekoga stokrat premaga, zame je pogumen tisti, ki po vseh teh padcih tudi stoprvič vstane in nadaljuje svojo pot. Pogum mi torej predstavlja vero vase, v svoje zmožnosti, v svojo ekipo, v to, kar delam, in pogum nas vodi do tega, da izkoristimo vse svoje možnosti in zmožnosti.

"Tu ni izgovorov, ni bolečin in utrujenosti. Si ali nisi. Na igrišču je treba pustiti dušo. Ni vojne, a obnašati se je treba tako, kot da je. Tako se igra za reprezentanco." Foto: Silva Miklavčič

Ko smo se odpravljali na tekmovanja, tja nismo odhajali z mislimi na to, da se moramo domov vrniti s kolajno. Naš cilj je bil vedno, da poskrbimo za to, da bodo ljudje, ki jih zastopamo na igrišču, ponosni na nas. Želeli smo, da oni vidijo naša čustva, da smo ponosni na to, kar delamo, in na to, kar smo. To je bistvo.

Vladimir Grbić je kariero končal leta 2009 pri 38 letih. Foto: EPA

Vsak dan ne moremo biti na najvišji ravni, moramo pa se truditi, da popravljamo svoje najboljše dosežke. Tega ne zmore vsak, sam pa bolj cenim tistega, ki se temu čim bolj približa. Če poenostavim z lestvico od ena do deset. Sam bolj cenim tistega, ki je na tej lestvici sposoben doseči raven številka tri in jo tudi doseže, kot pa tistega, ki je sposoben doseči raven deset, a doseže le sedem. Njegov potencial je višji, kar pomeni, da zmore več!

Vladimir Grbić o slovenski odbojki

Ljubitelji odbojke so si ga zapomnili kot človeka, ki je v finalu olimpijskih iger v Sydneyju poskrbel za eno najlepših točk v zgodovini odbojke (oglejte si jo v VIDEU na desni strani), pred dnevi pa je na konferenci o marketingu in sponzorstvu v športu s svojim predavanjem, v katerem je med drugim poudaril, da je vedno treba verjeti vase, navdušil številne zbrane na Sportu. O tem je Vladimir, znan tudi kot Vanja, Grbić spregovoril tudi posebej za našo televizijo.

Vera vase je osnova za vse
Pri devetih letih ga je oče postavil ob črto odbojkarskega igrišča in mu dejal: "To ni navadna črta, to je črta, ki deli svet vitezov in svet navadnih ljudi. Da bi prestopil to linijo, moraš biti pogumen, imeti moraš srce in pripravljen moraš biti na najhujše." Te besede so ga zaznamovale in vodile vso njegovo kariero in ga tudi še zdaj, ko opravlja naloge podpredsednika Odbojkarske zveze Srbije in ambasadorja za odbojko in odbojko na mivki. "Če ne bi verjel vase, če bi začel dvomiti o tem, da nekaj lahko storim, da to zmorem, potem ne bi nikoli dosegel tistega, kar sem. Vse, kar sem počel v življenju, sem delal tako, da sem se temu popolnoma posvetil in v to vložil vseh sto odstotkov svojih zmožnosti. Je bil pri tem tudi strah? Seveda, vsak od nas se boji, toda prav to, kako se z njim soočimo, kako ga usmerjamo, vodi do rešitve problema. Strah je potreben, saj nas prebuja, daje vrednost temu, kar delamo, vodi nas do cilja," pravi član odbojkarske hiše slavnih in nadaljuje: "Kadar se nečemu posvetiš, ne smeš dvomiti o sebi, obenem pa moraš biti ponosen na to, kar si storil. Treba se je osredotočiti, si zastaviti cilj in na koncu niti ni pomembno, ali je to narejeno dobro ali ne. Pomembno je verjeti vase in v to, kar počneš. Sčasoma, ko ugotoviš, da s tem, ko se stvarem popolnoma posvečaš in verjameš vanje, rasteš in postajaš boljši, s tem pa začne rasti tudi vera v samega sebe in v to, da zmoreš in da lahko prideš daleč."

Grbić se lahko pohvali s številnimi naslovi, priznanji, a da je vse to dosegel, je moral prehoditi dolgo in naporno pot: "Ko ugotoviš, da zmoreš, lahko začneš sanjati o čem boljšem, večjem. A na tej poti jih boš dobil po nosu, ne boš vedno zmagoval. Vendar s tem ni nič narobe. Zame ni pogumen tisti, ki nekoga stokrat premaga, zame je pogumen tisti, ki po vseh teh padcih tudi stoprvič vstane in nadaljuje svojo pot. Pogum mi torej predstavlja vero vase, v svoje zmožnosti, v svojo ekipo, v to kar delam in pogum nas vodi do tega, da izkoristimo vse svoje možnosti in zmožnosti."

Ljudi delamo ponosne
Grbić je že pred odhodom na olimpijske igre v Sydneyju napovedal, da se bodo Srbi domov vrnili z zlato medaljo, in to se je tudi uresničilo. V velikem finalu so premagali Rusijo, Grbić pa je na tej tekmi v tretjem nizu pri rezultatu 15:12 po slabšem sprejemu njegove ekipe najprej žogo rešil v skoku čez ogrado ob igrišču, se vrnil v polje in točko končal z blokom. To je bil velik korak h končni zmagi Srbov. Pred letošnjim evropskim prvenstvom so tudi slovenski odbojkarji, nekateri naglas, drugi potiho, napovedovali, da se želijo vrniti z medaljo. A se je ustavilo že po prvem delu tekmovanja. Grbić vseh naših odbojkarjev ne pozna dobro, zato ni želel ocenjevati, ali so premalo verjeli vase, opozarja pa na pomembno dejstvo: "Obstajajo tudi drugi dejavniki, na katere nimamo vpliva, eden teh je sreča, drugi je nasprotnik. Včasih ne moremo o vsem odločati sami. Če so odbojkarji, ki so igrali za slovensko reprezentanco, verjeli v to, kar so storili na igrišču, verjeli v vsak svoj korak in se trudili, potem jim ne zamerite tega, da so se domov vrnili po prvem delu. Oni so namreč storili vse, da bi bili Slovenci nanje ponosni, da bi bili ponosni na to, da so jih predstavljali na igrišču."

Srbska moška odbojkarska reprezentanca se, v primerjavi s slovensko, z velikih tekmovanj vrača z uspehi, na zadnjem evropskem prvenstvu so osvojili bronasto medaljo, na prejšnjem naslov prvaka. Toda medalje niso njihov glavni cilj: "Ko smo se odpravljali na tekmovanja, tja nismo odhajali z mislimi na to, da se moramo domov vrniti s kolajno. Naš cilj je bil vedno, da poskrbimo za to, da bodo ljudje, ki jih zastopamo na igrišču, ponosni na nas. Želeli smo, da oni vidijo naša čustva, da smo ponosni na to, kar delamo, in na to, kar smo. To je bistvo." Rezultat lahko pride, ni pa nujno, Grbić meni, da je veliko pomembneje, kako nekdo igra za reprezentanco: "Ko vidite nekoga, ki se bori, gara, je s srcem pri stvari in resnično rad zastopa svojo državo, potem ste tudi vi ponosni na to."

Veseli me, da je moje delo navdih za druge
"Tu ni izgovorov, ni bolečin in utrujenosti. Si ali nisi. Na igrišču je treba pustiti dušo. Ni vojne, a obnašati se je treba tako, kot da je. Tako se igra za reprezentanco." To so besede, ki so slovenske reprezentante letos spremljale med delom priprav. Zapisane so bile na tabli, ki jo selektor Luka Slabe uporablja v procesu treninga. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so to besede Vladimirja Grbića. "To mi veliko pomeni, saj je znak, da ima to, kar delam, tudi svoje sporočilo in to sporočilo ni le "jaz igram odbojko". S tem dajem navdih ljudem, da v svojem življenju, v svoji karieri naredijo nekaj konkretnega. Obenem pa s tem čutim tudi neko odgovornost, kajti verjamem v to, da ima vsak od nas določeno vlogo v življenju in s svojim delom tistim, ki nas spremljajo, pošiljamo neko sporočilo."

Selektor Slabe seveda ne pričakuje, da bi bil vsak od igralcev v reprezentanci tak, kot je bil Grbić, ampak da vsak od njih vsak dan, vsakič, ko odide v dvorano, iz sebe poskuša potegniti največ, kar zmore, pravi Grbić in doda: "Vsak dan ne moremo biti na najvišji ravni, moramo pa se truditi, da popravljamo svoje najboljše dosežke. Tega ne zmore vsak, sam pa bolj cenim tistega, ki se temu čim bolj približa. Če poenostavim z lestvico od ena do deset. Sam bolj cenim tistega, ki je na tej lestvici sposoben doseči raven številka tri in jo tudi doseže, kot pa tistega, ki je sposoben doseči raven deset, a doseže le sedem. Njegov potencial je višji, kar pomeni, da zmore več!" Sestavni del vsega skupaj so tudi porazi, ne le zmage, za vsakega pride trenutek, ko začne razmišljati, ali je zmožen igrati na visoki ravni, ali je zmožen opravljati neko delo: "Vsak od nas mora od časa do časa pasti, zato da se zave, kaj mora popraviti, kaj mora nadgraditi, da bo boljši, da bo najboljši. A, kot sem že dejal, tega ne zmore vsak, za to je potrebna hrabrost."

Srbi obljubljajo pomoč
Srbi imajo poleg uspehov tudi številne izkušnje z organizacijo velikih tekmovanj in po Grbićevih besedah so pripravljeni pomagati slovenski odbojkarski zvezi, če se bo odločila za kandidaturo in organizacijo evropskega prvenstva. "Mislim, da bi bilo to nekaj izjemnega za Slovenijo. Kar poglejte, kaj se je zgodilo s košarko. Evropsko prvenstvo na slovenskih tleh bi bila odlična priložnost za to, da ta šport dobi in utrdi pravi status v Sloveniji," pravi Grbić in poudarja, da sta pomoč in sodelovanje med obema federacijama zelo pomembna.

Vodstvo slovenske odbojkarske zveze je za pomoč že zaprosilo predsednika srbske zveze, Aleksandar Boričić je vplivno ime v evropski in svetovni odbojkarski zvezi in z našimi se bo sestal v začetku januarja. Sicer pa začetek januarja prinaša še eno srečanje med slovensko in srbsko reprezentanco, od 3. do 5. januarja 2014 bo namreč v Nišu zadnje kolo kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo prihodnje leto na Poljskem. V skupini sta poleg Srbije in Slovenije še reprezentanci Makedonije in Portugalske, na prvenstvo pa vodi le prvo mesto, na Poljsko bo potovala tudi najboljša drugouvrščena reprezentanca iz petih skupin. In Slovenija bi lahko bila ena od njih. "Če bodo odbojkarji le verjeli vase in v to, kar počnejo, če bodo izkoristili svoje zmožnosti, ki jih nedvomno imajo," zaključuje legendarni Vladimir Grbić.

Zame ni pogumen tisti, ki nekoga stokrat premaga, zame je pogumen tisti, ki po vseh teh padcih tudi stoprvič vstane in nadaljuje svojo pot. Pogum mi torej predstavlja vero vase, v svoje zmožnosti, v svojo ekipo, v to, kar delam, in pogum nas vodi do tega, da izkoristimo vse svoje možnosti in zmožnosti.

Ko smo se odpravljali na tekmovanja, tja nismo odhajali z mislimi na to, da se moramo domov vrniti s kolajno. Naš cilj je bil vedno, da poskrbimo za to, da bodo ljudje, ki jih zastopamo na igrišču, ponosni na nas. Želeli smo, da oni vidijo naša čustva, da smo ponosni na to, kar delamo, in na to, kar smo. To je bistvo.

Vsak dan ne moremo biti na najvišji ravni, moramo pa se truditi, da popravljamo svoje najboljše dosežke. Tega ne zmore vsak, sam pa bolj cenim tistega, ki se temu čim bolj približa. Če poenostavim z lestvico od ena do deset. Sam bolj cenim tistega, ki je na tej lestvici sposoben doseči raven številka tri in jo tudi doseže, kot pa tistega, ki je sposoben doseči raven deset, a doseže le sedem. Njegov potencial je višji, kar pomeni, da zmore več!

Vladimir Grbić o slovenski odbojki