Igor E. Bergant je med olimpijskimi igrami MMC-jev kolumnist. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Igor E. Bergant je med olimpijskimi igrami MMC-jev kolumnist. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Nocojšnja predstava je nedvomno uspela, a previdnost ni odveč. Rusi imajo še iz časov zvitega feldmaršala Potjomkina izjemen smisel za postavljanje kulis.

Thomas Bach in Vladimir Putin
"Predrzno zreči mačo-predsednik" Putin v družbi prvega moža Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasa Bacha na odprtju iger v Sočiju. Foto: Reuters

V kar dobrem spominu imam prenos začetnega dogodka poletnih iger pred 34 leti v Moskvi. Svet (in tudi svetovni zemljevid) je bil tedaj precej drugačen, a razlika med videnim v Moskvi in Sočiju se kljub vsemu zdi še precej večja. Odprtje na starem stadionu v Lužnikih se ob vtisu hipermodernega spektakla v črnomorski areni danes zdi kot okorna sindikalna veselica, tedanji komunistični birokratski voditelji okrog pokojnega Brežnjeva pa še bolj okosteneli kot predrzno zreči mačo-predsednik Putin.

Nocojšnja predstava je nedvomno uspela, a previdnost ni odveč. Rusi imajo še iz časov zvitega feldmaršala Potjomkina izjemen smisel za postavljanje kulis. Danes smo lahko le slutili, kaj je dejansko zadaj. Pri čemer ne videnega ne zakritega nikakor ne kaže podcenjevati. Rusija je vedno bila velika, tega ne kaže nikoli pozabiti.

Misli pa so hitele tudi k odprtju zimskih iger pred natančno 30 leti, ki sem ga lahko doživel na sarajevskem stadionu Koševo. Čeprav se ob tem v meni še vedno obudi ponos ob pogledu na Iva Čarmana, ki je na smučkah pritekel z olimpijsko baklo v roki (tedaj se je drsalni slog šele rojeval, zato je bil njegov prihod v meni tako ljubi klasični tehniki), ob spremljanju naših smučarskih junakov v mimohodu in ob napetosti med simpatičnim premolkom Bojana Križaja pri prisegi tekmovalcev (v slovenščini) pa me sočasno spreleti srh ob misli, kaj se je v Sarajevu dogajalo pozneje.

Je mogoče, da je od prvih zimskih iger (tudi) pod minareti do začetka vojne v (tudi danes) nemirni Bosni in Hercegovini minilo komaj osem let? In da sta od otvoritvene slovesnosti v Lillehammerju, ki sem jo - tudi pod vtisom obleganja in obstreljevanja mesta - prav tako spremljal na prizorišču, že dve desetletji?

Usoda Sarajeva, žrtve univerzalne podlosti, ki ne pozna državnih in nacionalnih meja, naj bo svarilo tudi za Soči. Zapuščena proga za bob in sankanje na Trebeviću ter v minska polja ujeti napol podrti skakalnici na Malem polju na Igmanu sta spomenika uničenih upov in strahovitih zablod.

Lahko samo upam, da bodo zanamci leta 2044 - v Rusiji in drugje - na letošnji Soči lahko gledali drugače.

Nocojšnja predstava je nedvomno uspela, a previdnost ni odveč. Rusi imajo še iz časov zvitega feldmaršala Potjomkina izjemen smisel za postavljanje kulis.