Slovenski tabor si na glavnem turnirju ob Bojanu Tokiču močno želi še kakšnega predstavnika, kar pa zagotovo ne bo enostavno. Po dveh letih je mogoče v predmestju Dunaja videti znova vse tisto, kar ponuja evropski namizni tenis, ki je enostavno že na startni rampi od nekdaj obsojen na nižji razred. Igralci iz Azije, predvsem pa Kitajci svoje prevlade nikakor ne izpustijo iz rok in tudi na svetovnih prvenstvih se je to le redko zgodilo.

Werner Schlager je bil eden izmed tistih, ki jih je pred leti presenetil na prvenstvu v Parizu, zdaj pa je evropske igralce povabil na svojo akademijo, ki jo je postavil v predmestju avstrijske prestolnice. Schlager, za katerega tudi poznavalci najhitrejše športne panoge z žogico pravijo, da je imel leseno roko, pa je tedaj prišel do konca, prek vseh azijskih, predvsem kitajskih čeri. Še uspešnejši pri tem je bil denimo Šved Jan Ove Waldner, ki je azijsko falango ugnal kar dvakrat. Evropskim igralcem se je na svetovnih prvenstvih zelo težko prebiti celo do kolajne, kaj šele na vrh razpredelnice. Na olimpijskih igrah je naloga morda za odtenek lažja, saj je denimo nastop kitajskih igralcev številčno še bolj omejen kot na svetovnih prvenstvih, kjer lahko nastopi kar sedmerica.

V Schwechatu v slogu poolimpijskega leta manjka kar precej najboljših. Tudi Nemec Timo Boll za katerega so mnogi trdili, da bo naslednji iz Evrope, ki bo ugnal Kitajce. Boll se je v obdobju najuspešnejših sezon vedno zelo dostojno kosal z Azijci, toda Schlagerjev podvig mu doslej ni uspel. Časov, kot so bili takoj po drugi svetovni vojni in ko so tudi v svetovnih razmerah denimo prevladovali angleški igralci dobre pol stoletja, ni več. Vsak končni uspeh Evropejca v svetovnih merilih je zato izjemen dosežek. Ob vsem se je v zadnjih desetletjih ogromno igralcev iz Azije preselilo v Evropo.

Predvsem v ženski konkurenci močno krojijo konkurenco na Stari celini. Nemke so za vrnitev na evropski reprezentančni prestol potrebovale kar 15 let, v svoji vrsti pa so imele kar dve igralki z azijskimi koreninami. S tega vidika je na vsakoletnem druženju najboljših iz Evrope kar čutiti olajšanje, ko se poslovi igralec, ki se je namiznega tenisa učil v azijskih šolah. Pa tu ne gre za prav nobeno nestrpnost, ampak ogromno željo, da bi premagovali vsaj tiste, ki pridejo v Evropo. Najboljših namreč najboljše azijske države na tuje nikakor ne spustijo, na Kitajskem pa je v tabore najboljših enostavno nemogoče priti. To je sicer že dolgoletna želja tudi našega najboljšega igralca Bojana Tokiča, ki pa bo najbrž ostala neuslišana. Prav Tokič pa sodi med tiste, ki v sebi ima igro, ki morda Kitajcem ne odgovarja najbolje. Ampak v petek bo imel nasproti evropske igralce in le upamo lahko, da jih bo čim več poslal med gledalce. Vedno pa se tudi na evropskem prvenstvu na nasprotni strani pojavi kdo, ki izhaja iz Azije. Evropski namizni tenis s tem enostavno mora živeti že od časov, ko so Kitajce pripustili k mednarodnim tekmovanjem.