Štirikrat je bil razglašen za športnika invalida leta. Leta 2001 mu je Mednarodni komite za šport gluhih podaril medaljo časti, leta 2014 je prejel Bloudkovo plaketo. Svoje življenje je posvetil športu, čeprav mu država nikoli ni priznala statusa vrhunskega športnika.

Športno kariero ste začeli že zgodaj v otroštvu v smučarskem klubu v Škofji Loki. Kako ste iz nadobudnega malega smučarja postali vrhunski športnik?
Že v vrtcu sem se srečal s smučanjem, saj je bila vzgojiteljica Marija Matek trenerka smučanja v SK Alpetour. Tako sem začel že zelo mlad vijugati po belih strminah in od zabave kmalu prešel k resnemu treniranju. Udeleževal sem se najrazličnejših tekmovanj in dosegal kar lepe uspehe. Po petem razredu osnovne šole v Škofji Loki sem šesti razred nadaljeval v Ljubljani na šoli za slušno prizadete otroke. To je bil moj prvi in pravi stik z invalidi, ki so imeli podobne težave kot jaz. Med šolanjem v Ljubljani sem še naprej treniral. Vrstila so se najrazličnejša tekmovanja tako v okviru Smučarske zveze kot tudi med slušno prizadetimi. Že na prvih tekmah so opazili moj talent in tako sem se s štirinajstimi leti udeležil prve mednarodne tekme v Schladmingu v Avstriji. Kot otrok sem spoznal, kako resne so tekme, in po prvih tekmah sklenil, da bom v prihodnjih letih tudi sam stal na odru za zmagovalce. To mi je tudi uspelo tako v svetovnem kot v evropskem merilu. Poleg smučanja sem treniral tudi kolesarstvo. V smučanju sem osvojil veliko kolajn na vseh ravneh tekmovanj. Športna zveza gluhih mi je ponudila vso podporo, da sem lahko izpolnjeval postavljene cilje, za kar sem jim še danes hvaležen. Seveda pa brez podpore staršev, predvsem očeta, ne bi šlo. Poleg tekmovanj, ki so bila osnovni namen, pa so mi najrazličnejša tekmovanja omogočila videti veliko sveta in spoznati veliko ljudi, s katerimi sem navezal iskrena prijateljstva, ki jih negujem še danes. Na najrazličnejših tekmovanjih sem se z nekaterimi srečeval več kot dvajset let.

Nastopali ste tako na zimskih kot poletnih olimpijskih igrah za gluhe. Pozimi ste tekmovali v smučanju, poleti v kolesarstvu. Kateri šport vam je bliže – smučanje ali kolesarjenje?
Če bi se moral še enkrat odločiti, v čem in kako bom tekmoval, bi naredil vse še enkrat enako. Moj osnovni in najljubši šport pa je nedvomno smučanje. Seveda sem imel rad tudi druge športe, kajti če nimaš prave želje, ni mogoče trenirati na najvišji ravni. V kolesarstvu sem dosegel nekaj odmevnih rezultatov in bronasta kolajna na letnih olimpijskih igrah v Bolgariji je moj največji dosežek. Nekaj časa sem treniral tudi košarko in si izboril mesto v slovenski reprezentanci gluhih, ki je takrat spadala prav na svetovni vrh.

Kako vam je to uspelo – glede na to, da nikoli niste imeli statusa vrhunskega športnika in ste morali obenem še redno hoditi v službo?
Šport slušno prizadetih invalidov je zelo zahteven, saj so tekmovanja zelo kakovostna in potekajo na homologiranih progah oziroma na terenih, na katerih tekmujejo tudi slišeči. Ko sem bil mlajši, sem imel precej dobre razmere, saj mi je šola omogočila, da sem nemoteno treniral. Treningi so potekali v okviru smučarskega kluba. Tako mi je bilo omogočeno trenirati s slišečimi smučarji. Pozneje, ko sem bil v službi, pa sem za nastopanje in treniranje porabil redni letni dopust. Toda čeprav sem bil takrat že poznan in smučar z veliko uspehi, mi institucije, ki bi mi morale pomagati, niso priznale statusa, ki bi mi omogočal nadaljevanje na najvišji ravni. Na srečo so mi Zveza slušno prizadetih Slovenije in starši omogočili, da sem nemoteno treniral in tekmoval.

Kdo vas je v vašem življenju in pri športni karieri najbolj podpiral, vam stal ob strani?
Nedvomno je bil to moj oče, saj je bil vedno ob meni. Skrbel je za opremo, servisiranje in predvsem za mojo dobro psihofizično pripravo. Zveza slušno prizadetih ga je vključila v tim in tako je poleg mene poskrbel tudi za druge slovenske gluhe smučarje.

Sredi kariere ste preboleli raka. Kakšen je bil vaš boj s to zahrbtno boleznijo in kako ste zbrali moč za nadaljevanje športne kariere?
Leta 1997 sem zbolel za rakom. Utrujenost, ki me kljub veliko spanja ni hotela zapustiti, me je opozorila, da je nekaj hudo narobe. Odkrili so limfnega raka. Bil sem na onkološkem oddelku, kjer so me zdravili s kemoterapijo in obsevanji. Zaradi zdravljenja sem izgubil lase, volja do življenja pa je postala še močnejša. Po dveh letih zdravljenja sem toliko okreval, da sem se lahko udeležil olimpijskih iger v Davosu in osvojil zlato medaljo. Na ta del življenja sem še posebej ponosen, saj sem s trdo voljo in nepopustljivostjo premagal to zahrbtno bolezen in dosegel odmeven športni rezultat.

V svoji dolgoletni karieri ste dosegli številne kolajne. Katero priznanje ima za vas največji pomen?
Od vseh priznanj mi največ pomeni priznanje svetovne športne zveze gluhih ICSD. Izbrali so me v skupino najboljših gluhih športnikov z vsega sveta v zadnjem obdobju.

Ste vrhunski športnik v svetovnem merilu in zagotovo najuspešnejši gluhi športnik v zgodovini športa gluhih Slovenije. Lani, po končani vaši športni karieri, ste za svoje dosežke v športu prejeli Bloudkovo plaketo. A vendar, kaj menite o odnosu slovenske družbe do gluhih športnikov? Kakšen je njihov položaj v primerjavi s slišečimi profesionalnimi športniki?
Bloudkove plakete sem bil zelo vesel, saj sem tako tudi uradno sklenil svojo bogato športno kariero. Družba ima do slušno prizadetih športnikov, milo rečeno, mačehovski odnos. Zdajšnje razmere tudi slišečim niso naklonjene, toda za invalide je položaj še veliko težji, saj nimajo nikakršne podpore, njihovi prejemki pa so zelo skromni.

Kaj pa na splošno odnos družbe do gluhih oseb? Ste se zaradi svoje gluhote kdaj počutili prikrajšanega oziroma zapostavljenega?
Položaj slušno prizadetih oseb je zelo težak. Socialna struktura je zelo šibka. Smo slabše izobraženi in se zaradi motene komunikacije teže vključimo v slišečo družbo. Večinoma opravljamo slabše plačana dela. Raziskava je pokazala, da nas ima 32 odstotkov največ osemletko, 57 odstotkov ima poklicno, 10 odstotkov pa srednjo šolo in le 1 odstotek višjo ali visoko izobrazbo. Jaz imam srednjo izobrazbo in kar nekaj poklicev: tiskar, krojač, maser. To mi omogoča, da sem aktiven na različnih področjih.

Moja želja je, da bi bili slušno prizadeti v družbi bolj prepoznavni in da bi jim družba omogočila vsaj zaposlitev in večjo angažiranost v svetu slišečih. Odnos slišečih se počasi, a vendarle nekoliko spreminja, še vedno pa številni slušno prizadeti trpijo pomanjkanje in zaradi motene komunikacije nimajo nikakršne možnosti, da bi opozorili nase. Hvala MMC RTV Slovenija, da bo tudi po tem mediju opozorila na te težave.

Kaj bi svetovali mladim gluhim športnikom, ki želijo svoje življenje prav tako zapisati športu?
Šport je zdrav za telo. Še veliko pomembnejše pa je, da te izoblikuje v volji, da zmoreš premagati ovire, ki ti jih na pot prinese življenje. V športu, vsaj vrhunskem, ni čarobne palice. Trdo delo in odrekanje sta pot k uspehu. Ko vse opraviš, pa potrebuješ še kanček sreče, da ti uspe. Kdor se odloči za to pot, mora vedeti, da ni bližnjic. Odrekanje in na tisoče litrov prelitega znoja je stalnica vrhunskega športa.

Kakšni so vaši načrti po končani športni karieri?
Moja prihodnost v športu se nadaljuje v atletiki. Posvečam se sinu Janu, saj je vrhunski mlad atlet. Sodelujem v timu, ki ga vodi moj oče, in je namenjen Janovi atletski karieri. Sinu pomagam z bogatimi življenjskimi in športnimi izkušnjami in ga spremljam na njegovi poti.

Veronika Rot, TV Slovenija