In to na domačem prvoligaškem nivoju. Nedvomno nam bi bilo težje našteti tiste kolektive, kjer je vse urejeno, kot mora biti. Da se razumemo, prav vse. Da so plačila za opravljeno delo transparentna, da so pogodbe v skladu z zakonodajo, ki je na tem področju pri nas zelo piškava. Ob tem niti nočem omenjati zamud pri plačevanju, pa plačevanja morebitnega davka na dodano vrednost, če se športnik znajde v teh okvirih. Kje je plačevanje zdravstvenega zavarovanja in vseh prispevkov. Zadnje je običajno že na plečih športnikov samih.

Najraje vidimo visoke zaslužke najboljših
Večinoma vsi vedno vidimo le tiste, ki imajo več kot denimo mi. Slovenskim športnikom, ki imajo stvari urejene - ti pa so v največji meri morali uspeti na tujem -, radi oporekamo njihove visoke zaslužke. Konec koncev tudi seznam najbogatejših Slovencev večina raje vidi kot pa denimo liste, na katerih so zapisani ljudje, ki potrebujejo pomoč. Živimo pač v času, ki prinaša svoje, in večinoma smo največ tistega najslabšega hitro znali zgrabiti tudi pri nas.

Na tem mestu nočem razmišljati v smer, da je treba spodbujati prav vsakega, ki niti poskušal ni, da bi se rešil svojega položaja. Govorimo o športnikih, ki jih običajno ali na lokalnem ali na državnem nivoju zelo radi trepljamo po ramenu, ko so uspešni. Tudi najvplivnejši pridejo poleg, če se vidi denimo olimpijsko odličje ali pa mednarodno pomembna lovorika. Zguljena fraza, da so športniki najboljši promotorji Slovenije, je znova na svojem mestu. Zelo malo pa je tistih, ki so pripravljeni kaj storiti, da bi bilo drugače.

Dolg seznam klubov v težavah
V Bruslju so denimo pred kratkim podpisali prvi evropski dokument o minimalnih standardih za enotne pogodbe nogometašev. Znesek je tak, da bi ga v večini naših klubov kdor koli težko podpisal na desno stran. In to nogometnih, kje so še vsi drugi. Smučarji, še nedolgo nazaj ponos Slovenije, morajo, če želijo ostati poleg, primakniti kar precejšnje denarce kar sami. Kot rečeno, če začnemo naštevati klube s težavami, do Jutranje kronike ne bomo končali.

Zato le še to - upam, da bo na številnih zborovanjih vsaj kdo z besedico omenil tudi naše športnike ali pa da bi kdo vsaj prelistal predlog zakona, ki se ubada z reševanjem teh težav. Bojim se, da časa za to ne bo niti do naslednjega 1. maja, za slovenske športnike pa bo poskrbljeno še slabše, kot je. Seveda čast izjemam, večina pa za častno opravljeno delo še naprej ne bo plačana.