PETRA MAJDIČ. Prva slovenska junakinja je bila nedvomno Petra Majdič. 30-letna Brinjčanka je v Severno Ameriko prišla v življenjski formi. Skupaj s trenerjem Ivanom Hudačem sta formo načrtovala idealno, vse sta podredila uresničitvi njunih sanj. Pri tem sta se odpovedala tudi uvodni preizkušnji na 10 km prosto. Pa je prišlo tisto dopoldne - ogrevanje pred kvalifikacijami šprinta, na katerih je Majdičeva padla v globoko luknjo, a se nato le na sebi enak način pobrala in splezala do brona, ki ga je sama opisala kot "zlato z diamanti". Poškodbe v podobi petih zlomljenih reber so povzročale ogromno bolečine in šele dan pozneje v pravi luči razkrile filmsko pot do olimpijske medalje. Njena zgodba je bila res "olimpijska", po njej so grabili tudi drugi mediji, ki so z Majdičevo pripravili rekordno dolgo tiskovno konferenco, na koncu pa je prejela tudi prestižno nagrado Terryja Foxa. Foto: EPA

TINA MAZE. Najuspešnejša slovenska športnica v Vancouvru je bila Tina Maze, ki se je ob dveh srebrnih medaljah (na superveleslalomu in veleslalomu) še dvakrat zavihtela v elitno deseterico (peta je bila v superkombinaciji in deveta na slalomu). 26-letna Črnjanka je po skoraj desetletju smučanja med elito končno dokazala, da je iz šampionskega testa. Okoli sebe je zgradila pravi tim, v katerem deluje skoraj optimalno. Ekipa okrog Andrea Massija je izjemno ambiciozna, zaveda se svojih potencialov in sposobnosti. Če se je pred leti na največjih tekmah kot po pravilu zlomila pod težo pritiska, je zdaj stopila še stopničko višje. Foto: RTV SLO

ODLIČNI SLOVENSKI NASTOPI. Slovensko reprezentanco velja pohvaliti v celoti, ne le zgoraj omenjeni šampionki, saj so skupaj zrežirali kar 20 uvrstitev v prvo deseterico, kar je seveda nov slovenski rekord v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Omenimo le četrto mesto Klemena Bauerja, peto Teje Gregorin, šesto Roberta Kranjca, Mitja Valenčiča in Žana Koširja ter sedmo mladega slovenskega skakalca Petra Prevca. Foto: EPA

ŠTEVILNE NESREČE. Igre so zaznamovale številne nesreče in neprijetnosti. Že pred odprtjem se je na (pre)hitri stezi v Whistler Sliding Centru smrtno ponesrečil gruzijski sankač Nodar Kumaritašvili, nato so sledile še številne težave (prehitra proga in postavitev ženskega smuka; luknja, v katero je zgrmela Petra Majdič; nepravilen štart biatloncev; odpoklic kart za preizkušnje deskarjev ...). Organizatorji in številni prostovoljci naj bi bili po poročanju novinarjev, ki olimpijske igre spremljajo že desetletja, zelo prijazni in ustrežljivi, a nekateri se niso zmogli znebiti občutka, da se niti sami niso zavedali, kakšne obveznosti in zahteve prinaša organizacija olimpijskih iger. Foto: Reuters

KANADA IN HOKEJ. Očitno so bili Kanadčani z mislimi bolj pri hokeju, ki je v njihovi domovini nedvomno šport številka 1. Kanadčani so tretjič organizirali olimpijske igre in le dočakali prvo zlato medaljo. Skupaj so jih osvojili kar 14 in bili po tej kategoriji nauspešnejša država med vsemi 82 udeleženkami. Najpomembnejše je nedvmno hokejsko zlato. Ljubitelji hokeja so spremljali izjemno kakovosten in zanimiv turnir, najbrž najkakovostnejši v zgodovini te igre. Kaj lahko pa se zgodi, da je bil tudi zadnji, saj zaradi številnih sporov (med ligama NHL in KHL) in sindikalnih pogajanj v Sočiju ne bodo igrali hokejisti, ki si kruh služijo v Ligi NHL. Foto: EPA

VROČA KRI NA LEDU. V drugem delu pregleda se spomnimo še na nekaj tujih junakov. Zanimive zgodbe so prinašali oval in tekme v hitrostnem drsanju. Nizozemec Sven Kramer je bil po zlatu na 5.000 metrov najhitrejši tudi na dvakrat daljši preizkušnji, a je bil pozneje diskvalificiran, ker devet krogov pred ciljem ni pravilno zamenjal progi. Za napako je bil kriv njegov trener Gerard Kemkers, s katerim sta se po nastopu silovito sprla, a ko se je vroča kri pomirila, sta bojno sekiro zakopala in bosta skupaj sodelovala še naprej. Drsanje na kratkih progah je še veliko bolj nepredvidljivo in pogosto smo priča nenavadnim razpletom (spomnite se le Avstralca Stevena Bradburyja, ki je v Salt Lake Cirtyju šokantno slavil na 1.000 metrov). Tokrat smo videli zanimiv konec moške tekme na 1.500 metrov, ko so v zadnji ovinek zapeljali trije Južnokorejci, a dva sta trčila in na koncu se je morala ta velesila zadovoljiti 'le' z zlatom Li Jung Suja. V ženski štafeti so ciljno črto prve prečkale Južnokorejke, a bile pozneje zaradi majhnega stika s Kitajkami diskvalificirane. To je tako razkurilo korejske trenerje, da so se dolgo drli in si še dolgo časa niso opomogli. Foto: EPA

JUNAKA V BOBU. 'Ledene steze' so poskrbele s številnimi nesrečami za veliko slabe krvi, prinesle pa so tudi veliko junakov. Nemec Andre Lange je slavil v dvosedu, v četverosedu pa je bil srebrn. S štirimi zlatimi medaljami na treh zaporednih igrah je postal najuspešnejši voznik boba v zgodovini olimpijskih iger. Pri 36 letih se je poslovil na vrhuncu moči. V Whistlerju je v štirisedu moral priznati premoč le Američanu Stevenu Holcombu, ki je svoji domovini v tej disciplini priboril prvo zlato po letu 1948. Zgodba 29-letnega nekdanjega vojaka je zelo zanimiva, saj bi pred dvema letoma skoraj oslepel, po operaciji pa se je vrnil v življenjski formi, saj je s svojo posadko osvojil tako naslov svetovnega kot olimpijskega prvaka. Foto: EPA

'HRVAŠKO-SLOVENSKI' JAKOV FAK. Največji tuji junak s slovenskim priokusom je prav gotovo Jakov Fak. Hrvaški mladenič iz Mrkpolja že nekaj let vadi s slovensko reprezentanco pod vodstvom Uroša Velepca. V svetovnem pokalu je le redko posegel med dobitnike točk, na največjih tekmovanjih pa je še drugič zapored zablestel in se kot meteor izstrelil do odličja. Tako je lani osvojil bron na svetovnem prvenstvu (v individualni tekmi), letos je medaljo istega leska osvojil na šprintu, ki ga je še kako krojilo vreme. A to še zdaleč ni konec zgodbe, saj je za vsega 3,4 sekunde bron speljal prijatelju in sotekmovalcu s treningov Klemenu Bauru, po koncu sezone pa naj bi uradno prevzel slovensko državljanstvo (kot je pred leti že storila Dijana Ravnikar). Tako kot lani so se tudi po tej medalji oglasili predstavniki hrvaške zveze in Faku ponudili boljše pogoje. Lani tega niso storili. Kako se bo izteklo tokrat? Foto: EPA

JUNAKI. Organizatorji so podelili 86 kompletov medalj, največ so jih osvajali seveda tisti, ki so lahko nastopali v več disciplinah. Omenimo le nekaj imen, ki bodo za vedno odšla v zgodovino olimpijskih iger. Simon Ammann je dobil obe posamezni skakalni tekmi in s štirimi zlatimi odličji postal najsupešnejši skakalec v zgodovini posamičnih skakalnih tekem na igrah. Norvežanka Marit Björgen je v smučarskih tekih osvojila pet medalj (tri zlata, srebro in bron). Le eno zlato manj si je priboril njen rojak Petter Northug. Cel komplet medalj pa sta osvojila tudi alpska smučarja Bode Miller (končno zlat) in Aksel Lund Svindal.

OSMOLJENCI. Teh je pravzaprav največ, a njihove zgodbe so manj odmevne in manj vidne. Vsak športnik pride na veliko tekmovanje z željo po uspehu, da uresniči svoje življenjske sanje. Tako se je, denimo, smučarski skakalec Janne Ahonen vrnil iz upokojitve, da bi le osvojil olimpijsko posamično medaljo, a je še tretjič osvojil četrto mesto. Podobno zgodbo piše norveška tekačica Kristin Störmer Steira, ki je v Vancouvru osvojila eno četrto mesto (skupaj jih ima že štiri!) ter dve osmi mesti! A Norvežanka se je lahko potolažila z naslovom olimpijske prvakinje v štafeti. Foto: EPA