po dveh letih se skakalec vrača in letos želi nastopiti tudi v svetovnem pokalu.

Dolgo časa je bil še pred dvema sezonama enega izmed ključnih mož slovenske ekipe odsoten. Po izjemno uspešni sezoni 2011/2012 se je poškodoval, prvi poškodbi pa je sledila še ena zelo huda in po operaciji zdaj skoraj pol leta že skače. Poleti je celo zmagal na tekmi celinskega pokala v Frenstatu na Češkem, pred slabim mesecem pa je na državnem prvenstvu zaostal le za Petrom Prevcem.

Vrnitev Šinkovca je odlična novica za Gorana Janusa in njegovo ekipo. 29-letni član skakalnega kluba iz Ihana je bil v tisti sezoni eden najbolj konstantnih, eden glavnih, ki so skrbeli za dobro razpoloženje v ekipi, bil pa je tudi v ekipi, ki je na letalnici v Oberstdorfu priskakala Sloveniji prvo moštveno zmago, na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu pa osvojila bronasto kolajno.

Po teh dveh hudih poškodbah ste zdaj končno zopet z reprezentanco. Kako gre vse skupaj?
V bistvu je v redu. Sicer še ni tako, kot mora biti, a glede na pogovore z drugimi športniki, ki so bili poškodovani, to pač traja. Tega se tudi jaz zavedam. Po operaciji sta minili slabi dve leti. Mislim, da še kakšno leto bo trajalo, a glavno je to, da me ne ovira pri treningih, torej pri kondicijski pripravi in predvsem na skakalnici, kjer opravljamo skoke, in to poteka brez bolečin ter kakšnih ovir.

Zdaj že normalno skačete in tudi tekmujete. Torej, ste na neki način že zraven.
Če se ne motim, sem začel 21. maja, tako da imam za sabo nekaj več kot 300 skokov, kar je recimo še malo, ampak je glede na poškodbo v tem času to popolnoma primerno in zadovoljivo, da se pride do neke forme ter začeti novo sezono.

Poleti ste nastopili na nekaterih tekmah, nazadnje ste bili tudi na državnem prvenstvu povsem pri vrhu. Počasi prihajate k najboljšim, kajne?
Ja, že na prvi celinski pokal v Kranj sem prišel z zelo velikimi apetiti, ampak je bila to res prva taka mednarodna tekma, kamor pridejo vsi z vsega sveta, potem sem pa stopnjeval. V Frenstatu sem zmagal in bil tretji. To me je navdalo s pozitivno miselnostjo in mi dalo potrditev, da sem na pravi poti. Iz tiste tekme sem potem izhajal, da naj treniram naprej in ostanem miren, da ne grem na tekme izsiljevat rezultata, ampak predvsem uživat, kajti zdaj dve leti nisem tekmoval in je bila to res pozitivna izkušnja.

Potem same bolečine med skokom ne čutite? Oziroma vas ne ovira, ne vem, na primer v določeni fazi skoka, na mizi, v letu …
Med vsemi treningi sta tako fizična priprava kot tehnična priprava na skakalnici brez ovir. Ni nobene bolečine, na začetku pa je bilo nekaj strahu. Nisem imel občutka, kako bi realiziral hitrost po zraku. Na zaletišču je sploh nisem imel. Tehnika odskoka je ostala v telesu. Če to počneš 20 let, je tako kot, ko se naučiš rolati, pač ne pozabiš. Druga pesem pa je bila v zraku. Ta globina in predstavljanje, kakšna je višina. Tam sem imel nekaj težav in malce strahu, ki ga je še vedno malce čutim pri dolgih skokih ali pa če je zaletišče previsoko. Morda mi v podzavesti naredi manjšo blokado, ampak, ko greš enkrat čez to, dobiš veliko zadovoljstvo. To je potem res noro.

Verjetno pa je glede tega strahu z vsakim skokom lažje? Je ob taki poškodbi prednost, da ste izkušen skakalec, da v glavi lažje premostite te ovire?
Predvsem bom poudaril to, da sem v teh dveh letih drugače začel gledati na skoke. Prej si sam s sabo tekmoval in z drugimi, nisi toliko gledal nase in na svojo zbranost, zdaj pa sem napravil tudi nekaj izpitov za usposabljanje trenerja, poleg tega sem pomagal v klubu trenerju in tam šele vidiš, kaj pomeni stres. Vidiš, da stres, ki ga imamo mi športniki, ni primerljiv s stresom v trenerskih vodah. Z druge plati pogledaš in vidiš drugačno zgodbo. Poleg vsega se še pa veliko naučiš, kajti imaš dovolj drugih stvari početi. To je bila ena lepa izkušnja, ki ne privoščim nobenemu, da gre čez to, ampak bi pa privoščil vsakemu, da pogleda tudi z druge strani, kot je na primer ta trenerska, da pride do takega spoznanja.

Rekli ste, da pričakujete, da bo vse skupaj trajalo še eno leto. To pričakujete, da boste po tem prišli na raven, na kakršnem ste bili pred poškodbo ali kako drugače?
Primerjati formo ... Lahko rečem, da sem toliko pretreniral v tem obdobju, da nihče ne more toliko natrenirati, ker enostavno ni časa za to. Če pogledam, sem bil marca 2013 operiran in maja sem treniral do zdaj. Se pravi, da ni nikogar, ki bi v tem času toliko treniral, kot sem jaz. Seveda, je tudi še rehabilitacija in vse, kar sodi zraven, ampak toliko delaš na moči in vseh stvareh. Vedno pravijo, da ko prideš po poškodbi, si še za eno ali pa dve stopnji močnejši. Glede na telesne pripravljenosti, sicer še nisem imel maksimalne primerjave, ampak glede na svoje počutje in kako delujem, lahko rečem, da sem bolje pripravljen, kot sem bil pred poškodbo. Kaj bi bilo pa v tistem času, če ne bi bil poškodovan, je pa druga zgodba. Realnost je, da je forma dobra, dobra je tudi pripravljenost, nekoliko dela je potrebnega še na psihični pripravljenosti s psihologom, ampak mislim, da mi je realen cilj znan. Želim se uvrstiti v ekipo. Se pa zavedam, da, recimo, prihajajo mladi in od zadaj pritiskajo, zato pa mi starejši še bolj garamo.

Torej vas letos lahko pričakujemo v svetovnem pokalu?
Zagotovo je to moj cilj. Ne vem kolikokrat sem že rekel, da moj cilj ni celinski pokal, ampak svetovni, če pa ne steče, grem v celinskega in se tam borim, da pridem nazaj v svetovnega. Prioriteta pa je nedvomno svetovni pokal.

Enkrat ste si tako že izborili pomembno mesto v ekipi. Kako težko pa vam je bilo po dveh tako hudih poškodbah, ko ste zvedeli, da bo okrevanje tako dolgo in ste bili praktično tedaj v rezultatskem vrhuncu?
Po prvi poškodbi je bilo popolnoma normalno. Je šlo vse zelo hitro. Res je, da smo nekoliko prehitevali s časom. Druga poškodba je bila pa huda zadeva. Še vedno se kar naježim, ko na to pomislim. Zares je bilo hudo in me je potrlo. Morali smo se odločiti, da dobimo neke ljudi, ki bi res pogledali v mojo zgodbo, kakšna je bila, se pravi, koliko sem vložil v to, da bi nekam prišel, kje sem bil, da se to ne konča zdaj. Vedno sem bil zraven, pa sem samo "povohal" svetovni pokal, tisto sezono mi je pa res celo uspelo odpeljati in sem začutil, da lahko. Tisti trenutki so bili zelo težki, in nisem vedel, kaj to pomeni. Tudi dr. Ambrožič, recimo, ko sem prišel k njemu, mi je samo povedal, da pač je to zelo težko za vrhunski šport, ampak se je malce ugriznil v jezik, samo da me je postavil na realna tla. Bom lahko 70 odstotkov pripravljen, še vedno sposoben za vrhunski šport, ne pa pač stoodstoten. Bilo je težko, ampak iz dneva v dan in iz meseca v mesec je to minevalo. Tudi sam sem videl, da se telo zelo dobro zdravi. Trdo sem delal in tukaj bi potem še rad pohvalil vse ljudi, ki so bili z mano, dr. Mitja Bračič, Anže Pirc, moj klubski trener, vsi fizioterapevti, ki jih je tako veliko, ogromno ljudi je bilo okoli mene, in vsem gre velika zahvala za vse skupaj.

Zdaj vam je torej uspelo. Znova ste del te ekipe, ki je praktično še nadgradnja tiste, kar ste tedaj ustvarili s tisto pozitivno energijo, ki ste jo tudi sami vlivali sotekmovalcem. Verjetno se je trud, ki ste ga vložili v rehabilitacijo, izplačal?
Seveda se je. Še se bomo trudili. Prijatelji smo, fantje so zelo v redu, in saj to je to, da uživamo, kot sem že prej rekel, je treba uživati, in se imamo " fajn" - imamo plačano, potujemo po svetu, vse nam dajo, samo skakati je treba (smeh).