Številke
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 23 glasov Ocenite to novico!
Renata J. Roban
Renata J. Roban je specialistka zakonske in družinske terapije. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
sončni zahod
Izguba lastnega otroka je izguba prihodnosti. Foto: EPA
       Vse življenje doživljamo izgube. Zelo pomembna je izguba zdravja, ki prav tako zahteva proces žalovanja. Znane so faze od zanikanja in jeze do sprejetja. Imamo slovo od staršev, ljubljene igrače, osnovne šole, prijateljev, otrok (sindrom praznega gnezda), ... Celo naše življenje je stalno poslavljanje, ki se zaključi z našo smrtjo.       
 Celotno življenje je poslavljanje.
Renata J. Roban
Priznanje lastne minljivosti je zelo pomembno. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
pogreb
Otroci ob izgubi bližnjega potrebujejo zagotovilo, da ne bodo ostali sami. Foto: EPA
       V hospicu ne zagovarjamo evtanazije, ker menimo (in tako kažejo tudi naše izkušnje), da si noben človek ne želi evtanazije, če je poskrbljeno za njegovo bolečino. V današnjem času imamo toliko znanja, da lahko človeku to bolečino odvzamemo ali lajšamo do te mere, da je znosna. Ko govorimo o trpljenju, ne moremo govoriti, da ga le boli. Trpljenje je dostikrat vezano na neizrečene besede in konflikte, ki jim jih ni uspelo urediti.       
 O odnosu do evtanazije.
Renata J. Roban
Kliknite na sliko za ogled asociacij v višji ločljivosti. Foto: BoBo

Filozofija hospica: dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju

Podkast Številke (89)
10. februar 2017 ob 06:43
Ljubljana - MMC RTV SLO

V življenju se marsikaj spremeni, če človek izve, da ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja. Po mnenju Renate J. Roban se v teh trenutkih lestvica prioritet popolnoma obrne.

Na podkastu Številke smo prejšnji teden govorili o bitjih, ki živijo dolgo. Ta teden pa smo v središče postavili zadnjo točko, natančneje naš odnos do smrti. Vabljeni k branju povzetka pogovora z Renato J. Roban, predsednico hospica, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.


Pomembna je detabuizacija smrti
V letu 2015 je umrlo 19.834 prebivalcev Slovenije. To je gola številka, ki ne razkriva veliko, saj se za vsako številko skriva svoja zgodba, s čimer se strinja tudi Renata J. Roban: "Res je. Vedno več imamo t. i. zunanjih žalovalcev. To so ljudje, ki so kasneje izvedeli za hospic, ko so že izgubili ljubljeno osebo. Ta žalovanja običajno potekajo dlje časa, so bolj zahtevna. Ljudje niso pripravljeni na smrt. Tu je izjemno pomembna detabuizacija smrti. O tem moramo govoriti čim več. Če govorimo o točki A kot o točki rojstva, je prav, da govorimo tudi o točki B, ko se življenje konča."

Lestvica prioritet se obrne
Ta točka B se običajno povezuje z občutki žalosti, a pogled naše sogovornice je drugačen: "Večina ljudi misli, da je smrt nekaj, kar je vezano na žalost in temo, mi imamo popolnoma drugačne izkušnje. Smrt nam intenzivno postavi ogledalo življenja, na glavo obrne lestvico naših prioritet. Če bi danes izvedeli, da imate pred seboj pol leta življenja, ali bi bilo vaše življenje enako? Ali bi kaj spremenili?"

Več ljubezni, spoštovanja ...
In kaj se v resnici spremeni, če človek v resnici izve, da bo zelo kmalu umrl? "Običajno so to vrednote. Družina in odnosi se postavijo na prvo mesto. Nekateri ne bi nič spremenili, drugi pa začnejo skrbeti zase. Ljudje ob koncu življenja največkrat obžalujejo, da se niso bolj ljubili, bolj spoštovali, več smejali in da so se preveč ozirali na to, kaj bodo rekli drugi. Ko se rodimo, prinesemo s seboj veselje do življenja, nekje na poti ga izgubimo, ob zaključevanju življenja pa se nam to spet predstavi v vsej obliki."

Vse je podvrženo kapitalu
Eno izmed poslanstev Hospica je detabuizacija smrti. Ta tema je na robu naše zavesti tudi po zaslugi medijev, ki raje pišejo o prej omenjeni točki A. Mnogo več se piše o rojstvih, uspehih, zmagah kot pa smrti. Po mnenju Robanove je vzrok jasen: "Danes je vse podvrženo kapitalu. Ta ima rad lepe, mlade, uspešne, bogate in zdrave ljudi. Smrt sem ne spada, zato imamo toliko težav. Domovi upokojencev se širijo, ljudje so v velikih stiskah, družine doživljajo velike krize. Smrt nas v tej ihti ustavi in prekine naše divjanje skozi življenje. Takrat smo zmedeni, ne vemo, kaj narediti. Način umirjanja pokaže tudi na to, kako smo živeli. Če smo se skozi življenje imeli čas pripravljati na zadnjo uro, potem se laže poslovimo. Če pa živimo ihtavo, mimo sebe, se lahko zgodi velika stiska."

Razrešiti nerazrešene odnose
Z malce pretiravanja veliko raje govorimo o podaljševanju življenja in iskanju večnega vrelca življenja kot pa o smrti. "V Hospicu imamo pomemben stavek, ki pravi, da je treba dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju. Ko smo na koncu, ne iščemo, kako na vsak način podaljševati življenje. V resnici bi se bilo pomembneje umiriti, razrešiti morda še nerazrešene odnose ... objamejo ljudi, ki jih imajo radi in naredijo lep zaključek."

Soočenje z lastno smrtjo
Eden od vzrokov, da je smrt vse večji tabu, je tudi v tem, da ljudje danes vse pogosteje umirajo v bolniški oskrbi in ne več doma, kar je lahko simbol odrivanja smrti. Predsednica Hospica se iz svojega otroštva spominja: "Včasih smo po hišah bedeli pri mrliču. Takrat so prišli vsi vaščani, ob mrliču so celo kartali, včasih so se stepli, napili ... To je bil način, da so sprostili svojo stisko in se soočili z lastno smrtjo, pogledom na minljivost. Na samem pogrebu so bila čustva že zregulirana. Danes človek umre v bolnišnici, odpeljejo ga na Žale, z njim se srečamo, ko ga pripeljejo na pokopališče. Nimamo nobene možnosti za proces slovesa."

Besede niso potrebne, ampak prisotnost
Ker je smrt tabuizirana, človek pogosto ne ve, kaj bi rekel žalujočemu, a Robanova opozarja: "Dostikrat besede sploh niso potrebne, ampak samo prisotnost. Če ne veš, kaj bi rekel, lahko poveš ravno to, da ni besed." Ravno ta nemoč pa je včasih razlog, da sploh ne prideš do žalujočega in se raje umakneš. "V sodobni družbi to radi naredimo, spregledamo bolne in invalide ali pa jih, grdo rečeno, nekam strpamo. Teže se je s smrtjo soočiti in jo sprejeti kot del življenja. Drugačnost nam prinaša lepoto. Dan se ne bi prepoznal, če ne bi bilo noči. Smisel in vrednote življenje se ne bi prepoznale, če ne bi bile omejene s tuzemeljskim koncem," verjame psihoterapevtka.

Zagotovilo, da otroci ne bodo ostali sami
Smrt zadeva vse, tako odrasle kot otroke. Odrasli pogosto želijo zaščititi svoje potomce, Renata Roban je prepričana, da morajo tudi otroci poznati smrt: "Pomembno je, da z otrokom vedno govorimo odprto o življenju in mu od vsega začetka predstavimo smrt kot del življenja. S seboj ga peljemo na pogrebe, mu damo možnost, da se poslovi od ljudi, ki jih je poznal, od ljubljene živali, če mu je umrla, da mu beremo pravljice, ki vključujejo umiranje in minljivost. Pošteno mu odgovorimo na vsa vprašanja. Otroci potrebujejo zagotovilo, da jih ne bomo zapustili."

Izguba otrok je izguba prihodnosti
Tragedija posebne vrste je smrt otroka. "Ko izgubiš starše, izgubiš preteklost, če izgubiš otroka, izgubiš prihodnost. Tu ni besed, to pa ne pomeni, da se je treba umakniti. V resnici ni pravih besed, žal umirajo tudi otroci," pravi Robanova, ki opozarja na odnos do preživelih sorojencev. Ti se lahko ubadajo z občutkom krivde (zakaj so oni ostali živi), starši pa jih lahko v svoji bolečini zanemarijo ali pa v strahu postanejo do njih preveč zaščitniški.

Ni prostora za stisko otrok
Ko govorimo o smrti med mladimi, je treba omeniti tudi samomore. "Treba se je posvetiti vsakemu posamezniku. Samomor vnese nemir, strah, grozo, nerazumevanje, sram, tišino ... Dostikrat ostane občutek, ker se nikoli o tem ne spregovori. Morali bi razmišljati o prostoru, ki ga imajo otroci, da bi bili v resnici slišani. Če bi znali slišati otroke, bi bilo samomorov manj. Danes ni prostora za stisko otrok. Z mladimi bi se morali več pogovarjati," še verjame Robanova.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Renata J. Roban razloži še, kako poteka usposabljanje prostovoljcev, kako razmišlja o svoji smrti, koliko časa traja žalovanje, od česa je odvisno žalovanje, kakšne stiske zaradi smrti doživljajo delavci v zdravstvu, zaprti hiši hospic ...

VIDEO
Podkast Številke: Smrt obrne lestvico prioritet

Glasbeni izbor Renate J. Roban: Adi Smolar - Daleč je za naju pomlad

Slavko Jerič, @stevilkeMMC
Prijavi napako
Komentarji
Modrijan6
# 10.02.2017 ob 07:35
V Hospicu v Ljubljani delajo izjemno požrtvovalni ljudje, ki lajšajo še zadnje bolečine umrlemu. Žal je Hospic zadnja postaja, kjer na smrt bolni ljudje v nekaj dneh tudi umro.
Modrijan6
# 10.02.2017 ob 12:46
@ozirs.va

Kja ne poveš, navsezadnje odkriješ toplo vodo.......Tvoj komentar je popolnoma neumsten in me zares ne bi bilo potrebno dopolnjevati. Sem oseba, ki je dovolj stara in ve kakšno je poslanstvo Hospica.
kiliboy
# 10.02.2017 ob 09:08
Smrt je del življenja. Žalostno pa je, če proti koncu ugotoviš, da si živel za čisto napačne stvari. A tudi to je življenje.
samogledam
# 13.02.2017 ob 15:37
Ali nismo vsak na svoj nacin umirajoci? Danes si, jutri te vec ni. Sam mislim, da bi moral vsak ziveti v svojem domacem okolju, obkrozen z znanimi ljudmi, sosedi, navadami in razvadami...na druzbi pa je, da pomaga z obiskom negovalke, med.sestre, patronaze in clanov drustva upokojencev. Nikomur ni potrebno hodit v ustanove cakat na smrt, to je kruto !
samogledam
# 13.02.2017 ob 15:30
Sam mislim, da se v Sloveniji ze v soli premalo pogovarjajo in ucijo o smrti. Staranje in smrt sta enakovredna partnerja rojstvu in odrascanju. Zato bi bilo prav, da se o tej dilemi in strahu vec pogovarjamo in pripravimo mladino, da mladost ne daje garancijo za dolgo lepo zivljenje.
sch
# 11.02.2017 ob 13:36
@Modrijan6 Emmm ... v hospic pridejo na smrt bolni ljudje RAVNO ZATO, da tam lahko v prijetnem okolju ob primerni oskrbi na karseda miren in spokojen način umrejo. Ne razumem tega 'žal' dodatka.

No, ja, seveda, žal umrejo, lepše bi bilo, če bi bili živi in zdravi, ampak ... mislim, da to v omenjenih primerih ni opcija.
oziris.va
# 11.02.2017 ob 09:32
Modrijan6
# 10.02.2017 ob 12:46

@ozirs.va

Kja ne poveš, navsezadnje odkriješ toplo vodo.......Tvoj komentar je popolnoma neumsten in me zares ne bi bilo potrebno dopolnjevati. Sem oseba, ki je dovolj stara in ve kakšno je poslanstvo Hospica.


Dobro zate.
at111
# 11.02.2017 ob 08:57
V Hospicu ne umirajo ljudje kar v nekaj dneh od sprejema kot si nekateri predstavljajo ampak lahko traja kar nekaj dlje časa, do cca 1 leta.
Glas_razuma
# 10.02.2017 ob 13:55
Sta mogoče "žalost" in "smeh" na sliki z asociacijami zamenjani?
oziris.va
# 10.02.2017 ob 12:39
Modrijan6
# 10.02.2017 ob 07:35

V Hospicu v Ljubljani delajo izjemno požrtvovalni ljudje, ki lajšajo še zadnje bolečine umrlemu. Žal je Hospic zadnja postaja, kjer na smrt bolni ljudje v nekaj dneh tudi umro.


Žal? Ja, kaj pa bi želel? Hospic si je zadal nalogo, da bo, kolikor je le mogoče, na najbolj "prijeten" način pospremil bolnika na zadnjo pot.
RJSlo
# 10.02.2017 ob 12:31
No ja. In potem si priča srečanju pacienta, ki mu je zdravnica razkrila, da ima samo še nekaj mesecev življenja in pacienta, ki je preživel samomor.
smukač
# 10.02.2017 ob 11:01
Zanima me socialna in izobrazbena struktura ljudi, ki umrejo v hospicu. Verjetno si vsi želimo, da nas v pozni starosti zadene kot strela z jasnega, a to so verjetno za večino samo pobožne želje.
apneni
# 10.02.2017 ob 08:57
"Filozofija hospica: dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju"

Ta filozofija namiguje, da si človek lahko doda dneve življenju. Ko bom prišel moj čas, si ne bom mogel dodati niti sekunde niti mi je ne bo mogel dodati kdo drug. Se pa globoko strinjam s prvo polovico, da lahko čas mojega življenja preživim čim bolj duhovno bogato.
Sicer pa podpiram idejo, da ima vsak človek ob umiranju dostojno oskrbo. Tako materialno kot duhovno.
oziris.va
# 10.02.2017 ob 12:44
smukač
# 10.02.2017 ob 11:01

Verjetno si vsi želimo, da nas v pozni starosti zadene kot strela z jasnega, a to so verjetno za večino samo pobožne želje.


Čakanje ... tisti, ki hoče že danes zaključit svoje življenje ima možnost npr. samomora. Je pa tako, da moraš tudi za to imet jajca.

Ali pa ne, ker nekateri pravijo, da samomor delajo samo strahopetci, ki se ne upajo (ali pa nočejo) zoperstavit problemom.
bjn
# 10.02.2017 ob 09:53
Žal je Hospic zadnja postaja, kjer na smrt bolni ljudje v nekaj dneh tudi umro.
Žalostno pa je, če proti koncu ugotoviš, da si živel za čisto napačne stvari.
V katerem hospicu pa je umrl france?
Kdo je bil kriv za to?
Dobiti službo v 48-em letu starosti in potem obupati naslednje leto.
Koliko ljudi je danes pri pedesetem brez službe
Zakaj se povečuje število ljudi pri Karitasu, veliko z majhno
pokojnino in z zelo majhno plačo!
tupamaross
# 10.02.2017 ob 11:33
Že ob omembi "hospica" bi me skoraj kap zadela.
conanbarbarian
# 10.02.2017 ob 09:43
mkermc
Do sedaj ko se je umiralo v bolnišnicah in domovih za ostarele je bilo OK, sedaj pa kar naenkrat rabimo razne Hospice ? Malo morgen !
Kazalo