Kultura
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 39 glasov Ocenite to novico!
Milena Zupančič
Milena Zupančič spada med največje slovenske igralke. Prejela je vse najvidnejše nagrade. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Milena Zupančič
Predsednik države ji je konec marca podelil zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti. Foto: BoBo
       Koliko sem morala peti! Pela sem veliko, ampak s hudo muko. To je bila moja velika travma. Za vsako vlogo sem morala veliko vaditi, a nikoli ni bilo dovolj.       
 O petju.
Milena Zupančič
Sredi gimnazije se je odločila, da želi postati igralka. 'Če ne bi bila sprejeta na AGRFT, ne bi študirala nič drugega, ker me je zanimala le igra,' se spominja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Duša Počkaj
Duša Počkaj je v predstavi Kdo se boji Virginie Woolf? povsem začarala Mileno Zupančič. Foto: MMC RTV SLO
       Kar se tiče vlog, imam zamere še vedno pri filmu. Tu smo bile ženske vedno zapostavljene. Pravih ženskih vlog je bilo malo. Sama sem imela srečo, saj mi je Matjaž Klopčič namenil imeniten opus z zelo različnimi in nosilnimi vlogami. A vsebino in težo pri filmu običajno nosijo moški, kot da se ženskam nič ne dogaja. Ko igralka doseže neko starost, je z njo konec in ne igra več v filmu. Vsako obdobje odraža svoj čas, tvoj obraz pri 20 letih govori druge zgodbe kot pri 50. Tudi takrat lahko govori zanimive zgodbe. Igralke moje generacije Susan Sarandon, Helen Mirren in Meryl Streep so močne vloge začele igrati šele v zadnjih desetih letih. Tudi ženskam se marsikaj dogaja, tega pri nas žal ni.       
 O ženskah v slovenskem filmu.
Milena Zupančič
'Nikoli ne moreš zboleti. Trapa neumna še vedno igram bolna. To sem najbrž vzela od profesorice Vide Juvan. To sem si najbolj zapomnila - igralec nikoli ne reče, da je bolan ali da česa ne more. Tega se še vedno držim,' priznava igralka. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Cvetje v jeseni
Zelo jo je zaznamovala vloga Mete v Cvetju v jeseni: 'To je vloga, s katero so me ljudje posvojili'. Foto: Youtube
       Večina igralk ima otroke v poznejših letih, ker ne smeš izginiti, sicer te več ni, te pozabijo. S poklicem si tako obremenjen, da sploh ne pride do zavesti, da bi imel otroke.       
Milena Zupančič
Kliknite na sliko za ogled asociacij v višji ločljivosti. Foto: BoBo
VIDEO
Milena Zupančič: S Cvetje...

Dodaj v

Milena Zupančič: Za skakalce vstala sredi noči

Podkast Številke (57)
15. april 2016 ob 06:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Vse življenje sem morala tekmovati sama s seboj. Ni mi se bilo dopuščeno zmotiti. A ni človeka, ki se kdaj ne bi zmotil," je prepričana Milena Zupančič.

Ta teden na podkastu Številke gostimo igralko, ki je svoj pečat pustila tako v gledališču, na televiziji in filmu. Vabljeni k branju krajšega povzetka, celotnemu pogovoru pa lahko prisluhnete na spodnji povezavi.


Kakšen odnos imate do številk, matematike in statistike?

Na tem področju sem res slaba. Občudujem vsakega, ki to obvlada. Še po toliko letih se mi včasih sanja, da moram delati maturo iz matematike. Na srečo je šlo to le skozi, saj sem delala maturo v času, ko smo lahko izbirali med tujim jezikom in matematiko. Jasno sem izbrala angleščino, če bi izbrala matematiko, ne vem, ali bi kdaj prišla na akademijo. Z dvojko sem nekako le šla skozi matematiko.

To temo omenjam tudi zaradi enega od prejšnjih gostov dr. matematike Uroša Kuzmana, ki je omenil, da na tekmovanju recitiranja decimalk števila pi pogosto zmagujejo študentje AGRFT-ja, ker so si sposobni zapomniti ogromno število podatkov.
Jaz sem jim le čudim. Kolega, ki je končal akademijo, je letos zmagal na tem tekmovanju (Nik Škrlec, op. a.). Rada bi ga vprašala, ali ima sposobnost zapomniti si tudi veliko besedila. Mislim, da sta to dve popolnoma različni stvari. Um ti drugače deluje za števila kot pa besedila.

Ko sva pri spominu, ste imeli sami kdaj težave pri pomnjenju besedil?
Tako rekoč skoraj celo življenje ne. Zdaj v teh letih se ga moram učiti. Nikoli si nisem zgradila sistema za učenje besedila, ker sem se ga vedno naučila skozi vaje, včasih smo imeli več bralnih vaj. Učiš pa se tudi ob razmišljanju o vlogi, ko kuhaš kosilo ... Nikoli se mi ga ni bilo treba učiti. Z leti se vse spremeni in upočasni, tako se ga moram zdaj že učiti. Včasih ni preprosto, spomnim se ene najhujših muk. Pred nekaj leti sem delala Bernhardovo predstavo Na cilju. Besedilo sem dobila v roke en mesec pred predstavo. Besedilo je skoraj monolog, več kot 200 strani. Thomas Bernhard piše tako, da je najprej velika začetnica, potem pa 200 strani brez ločil. Vsaka predstava je trajala dolgo, sama predstava traja dobri dve uri. Pred vsako predstavo je šla Maja Sever z menoj skozi besedilo, kar pomeni, da je predstava zame trajala od sedem do osem ur.

Če obrneva kolo časa nazaj, kako daleč pa vam seže spomin v vaše otroštvo?
Zelo, zelo daleč. Včasih mislim, da to ni stvar fantazije ali se je zgodilo zares. Vsi pravijo, da se otrok pozneje začne zapomniti stvari, ampak jaz se zelo dobro spomnim, kako sem še kot dojenček ležala v vozičku in se dobro spomnim, kako sta me najstarejši bratranec in najmlajši stric vozila v vozičku, kako sta me enkrat prevrnila ... Tega se zelo natančno spomnim, spomnim se barv, kakšna je bila trava, kakšne rože so cvetele. Spomnim se, kako so me učili izgovarjati R. Točno se spomnim, kje je ležala posteljica, da je bila lesena, z lojtrico ... Včasih pomislim, če to ni zraslo v moji glavi, ampak je.

Imate močne vizualne podobe?
Mislim, da imam. Mi veliko pomenijo. Daleč od tega, da bi bila fotografinja, ampak zelo rada fotografiram, ko hodim po svetu. Ne pišem dnevnika, a vsaka fotografija, ki jo vzamem v roke, mi pove vse - kakšno je bilo vzdušje, vreme, kako smo se imeli. Prinese mi počutje in občutje.

Z igralstvom ste se prvič srečali v domači vasi, kjer ste kot osnovnošolka hodili na vaje. A takrat najbrž še niste imeli resnega namena postati igralka?
Ne, sploh ne. Bila sem čisto normalen otrok. Tako kot vsi sem imela vsak teden drug poklic v glavi. Ko sem bila otrok, ni bilo računalnikov in televizije, zato je morala delati naša fantazija, ki je bila neskončna. Otroci smo se veliko družili in izmišljevali igre. V tej fantaziji je bilo veliko poklicev, igrali smo se od trgovine do žandarjev.

Ko se oziramo v preteklost, jo običajno vedno razumemo kot boljšo.
Nekaj resnice je na tem. Ko si otrok, ti ostanejo sami lepi spomini. Seveda si zapomniš tudi kakšne hude, a nekako smo čustveno vezani na prejšnji čas. A ni vsa resnica samo v tem. Nekatere stvari so bile boljše, druge pa slabše. Otroci so imeli fantazijo, ki je danes nimajo. Pri svojih nečakih vidim, da sedijo za mizo in se ne gledajo iz oči v oči, ampak se pogovarjajo čez mizo prek mobitelov. Pišejo si v krajšavah, potem pa morajo v šolah pisati esej in nihče ničesar ne zna. Internet in računalnik sta odlični stvari, a po drugi strani mi je žal, ker otroci več ne berejo. Oni na medmrežju poiščejo povzetek, a to ni to. Res zveš mnogo stvari, a brati je popolnoma nekaj drugega. To je svet, ki ti daje toliko svobodo. Ko bereš, si sam po svoje predstavljaš, sam gradiš film te knjige. Bogastvo, širina in svoboda so večji.

Ko ste prišli na avdicijo na AGRFT, ste ugotovili, da so imeli drugi kandidati priprave z znanimi režiserji in igralci. Je bil to dodaten stres?
Takoj me je zagrabil kompleks in dodaten strah. To je razumljivo, oni so bili iz Ljubljane in so imeli stike. A mi je uspelo. Največje zasluge za to je imel gospod Pino Mlakar, ki se je zavzel zame. Bili so namreč v dvomih. Sprejetih nas je bilo 11. Vsi smo bili srečni in odšli domov. Čez en teden smo dobili pismo, da moramo spet na sprejemni izpit. Bilo smo sicer edina generacija, ki smo ga morali opravljati dvakrat. Lahko si mislite, kakšen strah smo imeli! En teden smo se pripravljali v Ljubljani, nato smo spet imeli izpit. Bilo je grozno, a nas je bilo sprejetih vseh 11. Za nas je bila to res dvojna muka.

Bili ste sprejeti in dokaj hitro ste se začeli udejstvovati tako v gledališču, filmu in na TV-ju. Kakšne razlike vidite med njimi?
Zelo majhne. Povsod je pomembno, da moraš biti zelo skoncentriran. Razmisliti moraš, kaj boš počel, in se po svojih najboljših močeh predati vlogi, ki jo igraš. Glavna stvar je misel, drugo ti da Bog ali pa ne. Edina razlika je tehnična stvar v izrazih. Pred kamero ne moreš široko zamahniti z roko, v teatru pa lahko. A to te naučijo šola in izkušnje. Pri filmu so oči tiste, ki dajejo največji izraz. Pri filmu nisi sam gospodar. Lahko narediš sijajno, pa ti režiser z montažo lahko vlogo pokvari, lahko pa ti jo tudi popravi.

Kaj pa vaš osebni odnos do končnega izdelka? Vloga na TV-ju in v filmu bo namreč vedno enako interpretirana, v teatru pa je vsak dan lahko drugačna?
To je res. Nekdo, ki tega ne pozna tako natančno, tega niti ne opazi. A mi sami vemo, da so razlike. Pred nami je živo občinstvo in to je za predstavo strašno pomembno. Gre za neverjetno sodelovanje, ki ga je nemogoče razložiti. To občutje se seli iz dvorane na oder in nazaj v dvorano. Sožitje je lahko maksimalno. Ko v dvorani sedi večina, ki je na tvoji valovni dolžini, je fantastično. Lahko pa je obratno, takrat pa je hudo. Ti se trudiš, a se ne more zgoditi čudež, a včasih se lahko zgodi.

Morda je res težke razumljivo, a nekaj podobnega se najbrž dogaja v športu, kjer občinstvo lahko ponese športnike.
Zagotovo, to daje spodbudo. Tudi sama navijam strastno. Žal ne na kraju samem, zato pa toliko bolj strastno prek televizorja. Letos sem tako kot cela Slovenija navijala za skakalce. Sredi noči sem vstala za tekmo na Japonskem. Vsak športnik tekmuje zase, a vsem nam naredijo strašno veliko. Ko so bile tekme, se mi je zdelo, da so to edini svetli trenutki, ko sem bila dobre volje, ko mi je srce zaigralo drugače. Sploh zdaj, ko današnji časi niso najbolj svetli. Zato jim je treba biti hvaležen. Tako sem spremljala tudi Dejana Zavca in druge junake ...

Ko so športniki na vrhu, so res medijsko zelo izpostavljeni. Za seboj imate dolgo kariero, delovali ste v različnih obdobjih. Kakšno družbeno moč je imel igralec nekoč in kakšno ima danes?
Včasih je imel večjo. Mislim, da je bilo tudi načrtno postaviti umetnost na deseti tir. Ljudi lažje obvladuješ, če nimajo širokih obzorij. Umetnost vendarle širi obzorja. Včasih sem bila prepričana, da če bi se potapljala politik in jaz, da bi vsak najprej rešil mene, danes pa bi bilo obratno. Danes smo preveč spolitizirali življenje.

Nikoli niste zahtevali določenih vlog, a če bi imeli to moč, bi radi igrali Riharda III., kajne?
Dolgo sem si tega želela, večkrat sem v družbah razlagala to na glas, a nihče ni temu prisluhnil. Imela sem srečo, da sem preigrala sijajni ženski repertuar. Res se ne morem pritoževati. Že vrsto let igram Lady MacBeth. Ta je zlobna, a še vedno manj kot Rihard. On je poosebljena hudoba. Hotela sem ga igrati, ker je skrajni značaj. V njem najdeš vzroke za izkrivljen značaj, zato bi mi ga bilo zanimivo delati.

Paleta moških vlog je torej precej širša kot ženskih.
Vsekakor. Glejte le Hamleta, lahko sem kraljica in Ofelija skupaj, pa nisem Hamlet. Lahko sem vsaka hčerka v kralju Learu, a nisem kralj.

Se vam to zdi krivično?
Ne. Saj so tudi ženske vloge dobro napisane. V tistem hipu, ko moški in ženska stojita na odru, ni več razlike. Moč je v osebnosti posameznega igralca. Kar se tiče vlog, imam zamere še vedno pri filmu. Tu smo bile ženske vedno zapostavljene. Pravih ženskih vlog je bilo malo. Sama sem imela srečo, saj mi je Matjaž Klopčič namenil imeniten opus z zelo različnimi in nosilnimi vlogami. A vsebino in težo pri filmu običajno nosijo moški, kot da se ženskam nič ne dogaja. Ko igralka doseže neko starost, je z njo konec in ne igra več v filmu. Vsako obdobje odraža svoj čas, tvoj obraz pri 20 letih govori druge zgodbe kot pri 50. Tudi takrat lahko govori zanimive zgodbe. Igralke moje generacije Susan Sarandon, Helen Mirren in Meryl Streep so močne vloge začele igrati šele v zadnjih desetih letih. Tudi ženskam se marsikaj dogaja, tega pri nas žal ni.

V vaši filmski karieri se res zdi, kot da bi jo prerezal v nekem trenutku. A popolnoma spregledani le niste bili. Ste bili presenečeni, ko vas je Matevž Luzar povabil k sodelovanju filma Srečen za umret?
Malo se bila presenečena. Zelo sem bila vesela, da sem sodelovala, ne le zato, da sem po dolgih letih spet imela resnejšo vlogo, ampak ker je bilo čudovito delati z njim. Pozitivno me je presenetil, bil je neverjetno pripravljen, snemanje je potekalo super, brez konfliktov, zna voditi igralce.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Milena Zupančič govori o igralstvu, nagradah, bolezni, Cvetju v jeseni, petju ...

Glasbeni izbor Milene Zupančič: The Beatles - I Want To Hold Your Hand

Slavko Jerič, <a href="https://twitter.com/stevilkeMMC">@stevilkeMMC</a>
Prijavi napako
Komentarji
bruhnmici
# 15.04.2016 ob 09:24
Priklon, Milena! Pa hvala za vse lepo.
stone77
# 15.04.2016 ob 12:08
legendarna Milena Zupančič...

sej ni kaj povedat,kot le da takih več ni...
pa ne vem zakaj je tako...
Kulman
# 15.04.2016 ob 11:13
Hvala ti za vse lepe in nepozabne trenutke!
Kazalo