154 strani dolgi finalni akt je podpisalo 35 držav, zanimivo različnih formalnih rangov. Tako denimo akta niso podpisali kralji niti papež, v Helsinke so poslali najvišje uradnike. Predsednikov držav, premierjev in visokih uradnikov z listine ni več na položajih, le nekaj je še živečih. Zanimivo, da podpisi na listini niso razvrščeni po abecednem redu, tako da sta prva podpisnika nekdanji zahodnonemški kancler, še živeči Helmut Schmidt, in državni in partijski voditelj že pozabljene Vzhodne Nemčije oziroma Nemške demokratične republike, ranjki Erich Honnecker.

Listina je s tem morda predvidela ponovno združitev obeh držav, saj v besedilu nikjer ne izključuje mirnega spreminjanja meja. S ponovno združitvijo Nemčije šele čez 15 let se je to prvič res zgodilo. Tudi obratnega spreminjanja, seveda spet na miren način, helsinška listina ni izključila. Poleg združitve Nemčije sta se kolikor toliko mirno razdružili še nekdanja Sovjetska zveza, popolnoma mirno Češkoslovaška, nikakor pa ne Jugoslavija.

Po Helsinkih ima proces kar pisan potek tudi za posamezne države. Slovenija je tako še pred neodvisnostjo prvič nastopila na pariški konferenci iz t.i. follow-upa leta 1990. Konferenca je sprejela t.i. Lisitino (karto) za novo Evropo. Iz pariške konference je tudi varnostni sporazum CFA, ki je bistveno zmanjšal konvencionalne sile v Evropi, kar je pripeljalo o oslabitve in potem tudi razpada Varšavskega pakta.

Vsa področja iz helsinškega akta, kot na primer človekove pravice, niso več enako aktualna kot so bila v času padca blokovske ureditve. Tudi sporazum o konvencionalnih silah CFA je trenutno le črka na papirju. Obstaja pa stalni sekretariat na Dunaju in občasne ad hoc misije na konfliktnih območjih, kot je denimo sila težavna opazovalna misija Ovseja v konfliktu med Rusijo in Ukrajino.

Drago Flis, Radio Slovenija