Aung San Su Či je Nobelovo nagrado za mir prejela leta 1991 za svoja prizadevanja nenasilnega boja za uveljavitev demokracije in človekovih pravic v državi. V tistem obdobju je bila vodja mjanmarske opozicije, ob razglasitvi nagrade pa v v hišnem priporu, saj vladajoča vojaška hunta ni želela priznati zmage njene stranke Narodna liga za demokracijo na volitvah leto pred tem.

A v zadnjem letu, ko mjanmarska vojska organizirano izvaja nasilje nad pripadniki manjšine Rohinga, je Aung San Su Či pogosto tarča kritik, saj ni ustavila pregona in genocida nad Rohingi.

Kot je pojasnil sekretar odbora Olav Njolstad, statut odbora tovrstne možnosti ne predvideva. Odbor je znova, tako kot lani, le ponovil zaskrbljenost zaradi razmer v Mjanmaru in pozval vse vpletene strani, naj storijo vse, kar lahko, da ustavijo diskriminacijo in preganjanje manjšin.

Komisar ZN-a: Lahko bi odstopila
Veliko bolj kritičen do mjanmarske voditeljice pa je bil Visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Zeid Ra'ad Al Husein, ki je odločitev Nobelovega odbora označil kot "obžalovanja vredno". V intervjuju za BBC je dejal, da je bila Aung Sa Su Či v položaju, ko bi lahko nekaj naredila, "lahko bi odstopila", je bil jasen.

ZN-ov komisar je nadaljeval, da ni bilo nikakršne potrebe, da je postala "govornica mjanmarske vojske", po njegovih besedah bi lahko dejala: "poglejte, pripravljena sem biti simbolni vodja države, a ne pod temi pogoji."

ZN: Vojaškim poveljnikom se mora soditi za genocid nad Rohingi
Preiskovalci ZN-a so v ta teden objavljenem poročilu med drugim navedli, da mjanmarska voditeljica ni uporabila svojega položaja na čelu vlade niti svoje moralne avtoritete za zajezitev ali preprečitev dogodkov.

Pri tem so priznali, da imajo Aung San Su Či in drugi v civilnih oblasteh v Mjanmaru le malo vpliva na vojaške operacije, a hkrati poudarili, da so "s svojimi dejanji in neukrepanjem prispevali k zagrešitvi krvavih zločinov". Poročilo, ki temelji na več sto intervjujih, je najmočnejša ZN-ova obsodba nasilja nad Rohingi do zdaj. Taktika vojske je v njem označena za "konsistentno surovo nesorazmerna glede na dejanske varnostne grožnje". V poročilu je izpostavljenih šest vojaških voditeljev, ki bi jim morali soditi za zločine proti človečnosti in genocid.