26. decembra 2004 je uničujoči cunami izbrisal nekatera področja ob Indijskem oceanu in za seboj pustil veliko razdejanje, na deset tisoče mrtvih in pogrešanih, za katere njihove družine niso nikoli izvedele, kaj se je zgodilo z njimi.

Med pogrešanimi je bila tudi Meri Yulanda. Deklico, znano tudi kot Wati, je deroča voda skupaj z njeno starejšo sestro iztrgala iz rok matere.

Vedela le ime dedka
Sedem let pozneje se je danes 15-letna Meri skoraj do dneva po izginotju pojavila v kavarni v mestu Meulaboh v pokrajini Ačeh, kjer je v cunamiju umrlo 230.000 ljudi, in iskala svoje starše. Trdi, da jo je po cunamiju našla vdova in jo prisilila v prosjačenje. Ušla naj bi ji pred tednom dni. Neodvisne potrditve zgodbe deklice ni.

Meri se je vrnila v svojo rodno vas, spomnila pa se je le imena svojega dedka Ibrahima. Nekdo v kavarni je poznal moškega s tem imenom in stopil v stik z njim.

Mama jo je spoznala po brazgotinah
"Ko sem videla svojo mamo, sem vedela, da je to ona. Preprosto vedela sem," pravi deklica. Merijina mati Yusniar, ki je opustila upanje, da bo svojo hčer še kdaj videla, je ni takoj prepoznala. Hčer je nato prepoznala po brazgotini na obrazu in znamenju na trebuhu.

Po cunamiju – Meri se ne spomni, kako ga je preživela – sta njena starša odpotovala v različne predele otoka Sumatra v iskanju svojih izgubljenih hčerk, a brez sreče.

Številne družine po cunamiju še vedno upajo, da se bodo njihovi pogrešani bližnji vrnili. Zgodba Meri jim vliva upanje, a številne podobne zgodbe v preteklosti so se izkazale za neresnične.