Želimo samo živeti v miru, pravijo begunci v Gorici. Večina jih je Afganistancev, ki so zbežali pred rekrutacijo talibanov. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Želimo samo živeti v miru, pravijo begunci v Gorici. Večina jih je Afganistancev, ki so zbežali pred rekrutacijo talibanov. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Kaj mi počnemo danes? Peremo roke celi Evropi, peremo umazane roke Evrope!

Faila Pašić Bišić
false
Begunci so nosili prineseno pomoč: olje, vodo, sladkor, riž in drugo. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Dobro razpoloženi Zaid kuha večerjo: zelenjavni kari z rižem. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Prostovoljka Fejza usklajuje razporejanje pomoči. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Večina jih ima vse imetje, kar ga imajo, pri sebi v nahrbtnikih. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Prostovoljci društva UP in hvaležni begunci. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Ko smo jih vprašali, česa si želijo, so priznali, da žoge. Veselje, ko smo jim prinesli nekaj žog, je bilo neizmerno. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
25-letni Bača z rano, ki so mu jo zadali talibani. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Majzur upa, da se bo kmalu lahko sešel z bratom, ki je v Rimu. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Ko se bliža čas večerje, se pred vrati naredi vrsta. Za mnoge bo to edini obrok dneva. Tisti o tem ne govorijo. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Večina beguncev je izgubila stik s svojci: nekateri so se odselili, drugi umrli, tako so prepuščeni sami sebi. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
false
Begunci si v cerkvenih prostorih skuhajo večerjo in se družijo. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

V obeh begunskih taboriščih v bližini, kjer je skupno na voljo 290 mest, je namreč premalo prostora, saj je beguncev čedalje več. Vsak teden pride 20, 30 novih, nekateri pa odidejo naprej, bodisi drugam v Italijo bodisi naprej na Zahod.

"Žalostno je, da se to dogaja, ampak se. In zdaj je treba stopiti skupaj in pomagati. Dobili bodo občutek, da niso sami, in že to je veliko," je na poti v Gorico, kamor sem v soboto popoldne spremljala jeseniško humanitarno organizacijo UP, dejala Julijana Žagar, upokojenka in prostovoljka. Odhod v Gorico je bil sprva načrtovan dopoldne, pa me je predsednica društva Faila Pašić Bišić v petek popoldne poklicala, da gremo pozneje, ker prebežniki tja, kamor jih gremo obiskat, pridejo šele popoldne. "Zbirati se začnejo okoli 16. ure in čakajo na večerjo, ki je za mnoge edini topli obrok v dnevu." Na moje vprašanje, kje so pa pred tem, odgovori: "V mestu, pa v parkih in gozdovih, kjer tudi spijo." Ostala sem brez besed.

Ob prihodu nas je na igrišču za prostori, ki so v lasti tamkajšnje cerkve, že pričakalo več deset prebežnikov, velika večina med njimi Afganistancev in Pakistancev. Sami fantje in možje, številni med njimi znajo vsaj nekaj besed angleško, nekateri pa govorijo zelo dobro. Sprva so nas, verjetno tudi zaradi fotografskih aparatov in televizijskih kamer, pozdravili malce zadržano, skoraj sramežljivo. Ko pa so dojeli, da so trije kombiji, ki so jih v jeseniškem društvu (tokrat že tretjič) napolnili s pomočjo prostovoljnih prispevkov, tudi iz sorodnih društev iz Ljubljane in Litije, polni hrane, vode in oblačil zanje, so se jim obrazi razsvetlili od hvaležnosti.

Hvala, so mrmrali, medtem ko so drug za drugim nosili stvari iz kombijev v prostore, kjer so jih potem razdelili: hrana in voda na en kup, oblačila na drug kup. "Še nikoli nismo dobili tako veliko pomoči," ob pogledu na skladišče stvari z velikim nasmehom v italijanski slovenščini pove prostovoljka Elisa, ena od domačinov prostovoljcev, ki vsak dan pride v "center" in pomaga prebežnikom. V veliko pomoč jim je tudi župnik don Luigi.

In kako se je sploh vse začelo? "Na Facebooku sem videla fotografije beguncev, ki so taborili ob Soči. S prijatelji smo šli tja, da smo videli, kaj se dogaja, in tako smo začeli. Tam so bili mesec dni, namesto da bi jim pomagali, pa so jih fotografirali," svojo zgodbo začne prostovoljska Fejza, pobudnica pomoči prebežnikom. Sama je v Italijo prišla kot nekajmesečni begunski otrok.

Prebežniki so v večjem številu prišli leta 2013. Kot pravi, so oblasti kmalu potem ustanovile begunsko taborišče, a kmalu se je pojavila nova skupina beguncev. Zdaj sta v bližini dve begunski taborišči, v katerih je prostora za skupno 290 prebežnikov. Sistem v njih deluje: ko se sprosti mesto, gre lahko noter nov begunec. Kot pojasnjuje Fejza, pa na prosto mesto čakajo tudi 6, 7 mesecev, saj so postopki pridobivanja azila dolgotrajni.

Ker pa je beguncev čedalje več in ker je prostora v taboriščih zmanjkalo, od maja številni spijo kar pod milim nebom. Poleti, sploh letos, ko je bilo vreme lepo, je še nekako šlo, zdaj pa na vrata trka jesen. Na vprašanje, zakaj so begunci "našli" ravno Gorico, Fejza odgovora ne ve. "Ne vem, tisti prvi so prišli prek Avstrije in ostali tukaj. Potem pa se je njihovo število večalo. Skupno je bilo tukaj že več kot 2000 ljudi. Ko nimajo prostora v taboriščih, jih oblasti občasno z avtobusi odpeljejo v begunske centre drugam po Italiji. Od maja pa zdaj več kot 150 beguncev spi zunaj."

Ob tem dodaja, da humanitarno pomoč pošiljajo predvsem Slovenci, medtem ko so domačini povečini zelo nezaupljivi. "Ne rečejo: Glej reveže, spijo zunaj, ampak rečejo: Glej, kako park ni več tako lep." So pa izjeme, ki prinašajo hrano in oblačila.

"Kaj mi počnemo danes? Peremo roke celi Evropi, peremo umazane roke Evrope," malodane jezno pravi Faila Pašić Bišić, predsednica društva Up. "Veliko je odvisno od vas (op. medijev), kako se bo Slovenija odzvala. Zbudite ljudi, naj se aktivirajo in pomagajo." Okoli nje se hitro zbere množica beguncev, ki zbrano prisluhnejo njenim besedam, še bolj pa se razveselijo bombonov in drugih sladkarij, ki jih prostovoljci razdelijo med zbrane. Tako bo lažje počakati do večerje, ki jo prebežniki kuhajo sami. "Včeraj je bilo težko, saj je deževalo, številni med nami, sploh tisti, ki so šele prišli, pa nimajo odej, da bi se pokrili," odgovorijo na vprašanje, kako so.

Medtem ko se nekateri prebežniki z veseljem zapletejo v pogovor s prostovoljci, se drugi, sploh tisti, ki ne znajo angleško, umikajo proč. Pot me zanese v kuhinjo, kjer nekaj prebežnikov kuha večerjo. "Do devetih bomo vse pospravili in se vrnili v park, kjer bomo spali, ali pa v džunglo (op. tako pravijo gozdu)," najprej pove Zaid in pojasni, da kuha zelenjavni kari z rižem. Doma je iz Kašmirja, v Italijo pa je prispel pred mesecem dni. Za njim je težka pot, ki je trajala pet mesecev. Prišel je iz Pakistana prek Irana in Turčije, nekaj časa je potoval s tovornjaki, veliko so hodili. Na vprašanje, kje je njegova družina, odgovori, da sta njegov oče in žena mrtva. "Živeli smo blizu meje in ni bilo miru. Ves čas je bilo bombardiranje, ljudje so umirali. Bilo je zelo težko, zato sem se odločil, da odidem." V Italiji je zaprosil za azil, za zdaj ima petmesečno dovoljenje za bivanje. Ko mu rečem, da če zna kuhati, ne bo imel težav z iskanjem službo, se mu zasvetijo oči. "Pripraviti znam vse karije," zatrdi in doda, da upa na najboljše.

Približno mesec dni je tu "doma" tudi drugi kuhar, 23-letni Adila, prav tako iz Afganistana. V nasprotju s chefom nima še nobenih papirjev, pravi pa, da pričakuje, da bo začasno dovoljenje za bivanje dobil prihodnji teden. "Želim ostati v Italiji, želim študirati in si ustvariti življenje. Nihče drug te ne bo osrečil, samo sam lahko poskrbiš zase," pove in doda, da ni lahko, vendar pa je vesel, da je tu mir. Pretekle tedne so se odpravili do morja, kjer so se umili in oprali oblačila, med spanjem po parkih in gozdovih pa jih večkrat prebudijo policisti in jih opomnijo, da morajo drugam.

Talibani: ali si z nami ali proti nam
"Imeli smo težave s talibani," zgodbo, podobno številnim drugim, začne Majzur. "Prišli so k družinam in od vsake zahtevali, da se njihovim vrstam pridružita dva ali trije moški. Novačili so tudi otroke, stare 8, 10 let. Če se jim ne bomo pridružili, nas bodo pobili, so nam zagrozili." Njegova družina je zato pobegnila v Veliko Britanijo, kjer so zaprosili za azil. Po sedmih letih, ko je postal polnoleten (enako je veljalo za njegova brata), so ga britanske oblasti deportirale. Oče in mama bi sicer lahko ostala v Veliki Britaniji, a sta to možnost zavrnila, ker nista želela pustiti otrok. "Ko smo se vrnili v Pakistan, so nam znova zagrozili talibani, ki imajo zelo dobro organizirano mrežo in so izvedeli, da smo se vrnili v državo. Znova so nas silili, da se jim moramo pridružiti, sicer nas čaka smrt, ker smo odraščali v drugi kulturi."

Oče se je takrat odločil in prodal vse družinsko premoženje, da bi se lahko znova vrnili v Evropo. Z bratom sta šla proti Evropi, drugi člani družine pa se skrivajo po Pakistanu. "Februarja sem prišel sem, ker je bil najprej tukaj moj brat. Oblasti so rekle, da naju bodo dali skupaj, vendar pa so brata potem premestili v Rim. Zdaj čakam na obravnavo prošnje za azil," je pojasnil svojo kalvarijo do tega trenutka. Prve dni v Italiji je živel v parku, kamor je ena od prijaznih domačink nosila čaj in piškote, potem je dva meseca preživel v nastanitvi, ki so mu jo pomagali organizirati v cerkvi, zdaj pa živi v begunskem taborišču Nazareno, približno 40 minut hoje proč od cerkvenih prostorov, kjer se begunci zbirajo vsako popoldne. Tam pomaga, bodisi v kuhinji bodisi pri reševanju kakšnih težav. "Ker govorim angleško, jim lahko pomagam." V begunskem taborišču Nazareno, kjer je nastanjen, vsak begunec vsakih 15 dni dobi finančno pomoč v višini med 37 in 40 evrov. Sam jih nameni za oblačila in pomoč drugim beguncem, ki niso v taborišču. "V drugem kampu dobijo tudi oblačila, higienske pripomočke in celo cigarete, tukaj pa si to kupujemo sami."

Ko ga vprašam, zakaj ravno Gorica, skomigne z rameni in pravi, da je sam prišel tja, ker je bil tam njegov brat. "Ko pa gledam zdaj druge, si pa mislim, da to ni najboljši kraj zanje. Moje sporočilo beguncem je: samo mesto je zelo majhno, mest v begunskih taboriščih je zelo malo, beguncev pa je vse več, zato je treba dolgo čakati na nastanitev. Svetoval bi jim, naj gredo raje drugam." Kot pravi, beguncev, če postavijo šotore, oblasti ne bodo aretirale, jih pa bodo preganjale, da tega ne smejo.

23-letni Zeinulah je, podobno kot Majzur, pred vojno vihro ušel v Veliko Britanijo. Ko so ga želeli deportirati, je pobegnil. Iz Velike Britanije v Francijo je šel kot nezakoniti migrant s tovornjakom, za kar je plačal 400 evrov. V domovino se ne želi vrniti iz istega vzroka: boji se povračilnih ukrepov talibanov. "V Afganistanu me je čakala gotova smrt, zato sem ušel."

25-letni Bača pokaže, kaj so mu naredili talibani. Za pot iz Afganistana je potreboval tri mesece, denar za pot pa mu je dal bratranec.

V modri majici se mi nasmeji fant, ki ne želi, da ga fotografiram. Pravi, da se boji, potem pa le pove svojo zgodbo. Na razrešitev prošnje za azil čaka že devet mesecev, pot pa ga je, kot še nekaj drugih fantov, tja pripeljala iz Velike Britanije, kjer je preživel najstniška leta, ko pa je postal polnoleten, ga je čakala deportacija. "Želeli so nam dati 5000 funtov, da bi se vrnili v Afganistan, vendar pa ponudbe nisem sprejel. Bal sem se vrniti domov, ker bi me tam ubili." Zadnja štiri leta je tako živel kot nezakoniti priseljenec, kot je poudaril, je občasno delal, njegova glavna skrb pa je bila tudi, da se ni nikoli zapletal v težave, da bi ga policija lahko odkrila in bi ga potem deportirali. Konec lanskega leta se je z Otoka napotil proti Italiji. "To je zdaj zadnja možnost, da si poskusim urediti status." Ob tem takoj vpraša, kako je v Sloveniji, ali je težko pridobiti azil, in našteje, kaj vse lahko počne. "Delal sem v restavraciji kebabov, polnil police v supermarketih, pral avtomobile, delal v gradbeništvu. Če imam učitelja, znam narediti vse," prepričano zatrjuje in doda, da si želi le živeti in delati v miru.

Ko se bliža 18. ura, se število zbranih na šolskem igrišču še poveča: kmalu bo večerja. Dobre volje, ker so se z igranjem odbojke in košarke za vsaj nekaj časa počutili kot običajni ljudje, se množica počasi postavi v vrsto, sobotni dan pa je skorajda praznik, saj si bodo po večerji razdelili tudi topla oblačila. Potem jih čaka nova noč pod milim nebom.

Kaj mi počnemo danes? Peremo roke celi Evropi, peremo umazane roke Evrope!

Faila Pašić Bišić