Šiitski rablji so namreč v zaporu v Nasiriji obesili skupino sunitskih zapornikov, ki naj bi leta 2014 sodelovali v pokolu Islamske države nad več sto vojaki. Na usmrtitev so oblasti povabile tudi svojce žrtev, ki so z radostnimi vzkliki pospremili usmrtitve.

Kot piše Independent, ta podoba ni bila ravno tista, ki so jo želeli promovirati ameriški "osvoboditelji" Iraka, ko so pred 13 leti pod pretvezo, da Sadam Husein kopiči orožje za množično uničevanje, zasedli državo in ji napovedali rožnate čase z razcvetom demokracije, človekovih pravic, svobode in koncem policijske države. Skoraj nemudoma po zasedbi Iraka leta 2003 je Paul Brenner, ameriški diplomat, ki je bil na čelu iraške okupacije, smrtno kazen opustil, ker je Sadamov režim obešanje uporabljal "kot sredstvo zatiranja". V času nekdanjega iraškega diktatorja naj bi rablji v enem dnevu ubili tudi do 2.000 zapornikov.

Iračani za vrnitev smrtne kazni
Američani so bili manj učinkoviti - ko so leta 2007 obesili Sadamovega polbrata Barzana Hasana, je bila vrv tako dolga, da mu je glavo praktično odtrgalo, v nekem drugem primeru pa je bil obsojenec previsok za obešanje, zato se je s prsti še vedno dotikal tal in nazadnje so ga morali rablji odvleči v kot celice in ga ustreliti v glavo. Independent ob tem spominja, da so evropske države zaradi svojega nasprotovanja smrtni kazni usmrtitev Sadama Huseina obsodile, medtem ko nedavnih usmrtitev v Nasiriji evropski voditelji niso niti komentirali.

Zahteve po ponovni uvedbi obešanja v Iraku so se pojavile že nekaj tednov po Brennerjevi ukinitvi smrtne kazni. Sektaški poboji so se zdeli kot posmeh ameriškim obljubam "demokracije", Iračani sami pa so dejali, da bi med svobodo in varnostjo najprej izbrali varnost. In tako so počasi v Sadamovih starih zaporih za usmrtitve ponovno obudili že opuščeno obrt - tri na smrt obsojene morilce so obesili leta 2005, sledile pa so usmrtitve "upornikov" - tistih, ki so se upirali ameriški okupaciji oz. iraški začasni, od ZDA nastavljeni vladi.

Leta 2006 so obesili 27 ljudi zaradi "hudih zločinov proti civilistom", leta 2009 pa še 120 ljudi, obsojenih zaradi "terorističnih kaznivih dejanj". V istem času so Amnesty International, Human Rights Watch in druge organizacije za človekove pravice odkrivale več deset nedokumentiranih obešanj.

Nazaj v Sadamove čase
Da so si Iračani sami želeli ponovno uvedbo smrtne kazni zaradi vzpona Islamske države in njenih množičnih pokolov, ni presenetljivo, kot tudi ni, da so mnogi od tistih, ki so prisostvovali obešanju 36-erice v Nasiriji, z vzkliki "Alah je velik" pospremili smrt obsojencev. Njihovi najbližji so bili namreč med 1.700 šiitskimi kadeti iraških zračnih sil, ki so jih pripadniki IS-ja mučili in ubili v Tikritu.

Sunitski muslimani so tako primarne žrtve povečini šiitskih rabljev, ki zdaj izvajajo usmrtitve "demokratično izvoljene" iraške vlade, ki jo zahodni politiki še naprej poveličujejo, čeprav je nereprezentativna in sama odgovorna za vode smrti, tajne množične usmrtitve in posilstva v zaporih, navaja Independent.

Obsojenci niso deležni poštenega sojenja, Amnesty International redno obsoja popolno neupoštevanje načela pravičnosti in spoštovanja človekovega življenja, ob tem pa opozarja, da skoraj vse obsodbe temeljijo na priznanjih, ki jih iz obtožencev izsilijo z mučenjem. In število smrtnih obsodb - 92 v samo prvih šestih tednih letošnjega leta - že dosega raven iz Sadamovih časov.

Največji kritiki iraške vlade tako počasi začenjajo vleči vzporednice med okrutnimi usmrtitvami IS-ja in sektaško serijo usmrtitev sunitskih muslimanov, ki so se ji priključila še obešanja po iraških zaporih. Samo ob osvoboditvi Faludže je iraška vojska pobila 900 sunitskih zapornikov, pri čemer je IS pobijal sunitske civiliste, ki so skušali zbežati iz kaotične Faludže. V Washingtonu in Natu ubitim sunitskim civilistom večje pozornosti ne namenjajo.