Svet
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 39 glasov Ocenite to novico!
Helmut Schmidt in Willy Brandt
Helmut Schmidt in Willy Brandt sta 13 let vodila zahodnonemško politiko. Vsak izmed njiju je stal na svojem polu socialne demokracije, danes sta oba legendi evropske politike 20. stoletja.
Helmut Schmidt
Lahko rečemo samo - vse najboljše, Helmut Schmidt. Foto: EPA
       Prišli smo iz vojne, v vojni smo doživeli veliko bede in sranja in vsi smo bili odločeni, da bomo nekaj prispevali za to, da se takšne grozne stvari v Nemčiji ne bodo več ponovile.       
 Helmut Schmidt
Helmut in Loki Schmidt (1974)
Helmut in Loki sta se spoznala že v osnovni šoli. Postala sta prijatelja in skupaj sta oba dočakala več kot 90 let. Foto: EPA
Willy Brandt
Willy Brandt se je že kot gimnazijec začel politično udejstvovati. Ko so nacisti prevzeli oblast, je kot član socialistične delavske stranke moral pobegniti oziroma se skriti. Odšel je na Norveško, kjer je deloval kot novinar in med drugim poročal iz španske državljanske vojne, kjer se je po njegovih besedah ogromno naučil tudi o napakah dotedanje politike levih sil. Foto: Willy-Brandt.de
       Kdo sem bil? Severnonemški deček iz delavske družine, ki se je že rodil v delavsko gibanje. Povzpetniški šolar, ki se je pripravljal na drugačno kariero, kot je bila tista njegovih družinskih članov in njegovega družbenega okolja.       
 Willy Brandt
Helmut Schmidt in Henry Kissinger
Henry Kissinger je že ob 90. rojstnem dnevu Helmuta Schmidta dejal, da ni nikoli pričakoval, da bo verižni kadilec in ljubitelj kokakole dočakal tako visoko starost. No, zdaj je še pet let starejši. Foto: EPA
Willy Brandt v Varšavi
Padec na kolena v Varšavi je verjetno najznamenitejša fotografija Willyja Brandta. Fotografija Brandtovega poklona žrtvam nacističnega nasilja na Poljskem je obenem tudi simbol Brandtovega velikega projekta, nove vzhodne politike oziroma premagovanja napetosti hladne vojne s sklepanjem boljših odnosov med ZRN-jem in socialističnimi državami v Evropi. Foto: EPA
       Nismo na koncu naše demokracije, šele zdaj začenjamo zares.       
 Willy Brandt ob začetku prvega kanclerskega mandata
Helmut Schmidt in Willy Brandt na kongresu stranke SPD leta 1983
Schmidtu se je Brandtov obrat v mnenju o sklepu Nata o posodobitvi jedrske oborožitve zdel kot nož v hrbet; izdaja pravzaprav.
Willy Brandt v dneh začetka postavljanja Berlinskega zidu
Willy Brandt je vrtoglavi vzpon v nemški politiki začel v Berlinu. Kot župan v tistih kritičnih dneh, ko so začeli postavljati Berlinski zid, je bil nenehno med ljudmi in jim je vzbujal vero v to, da bodo skupaj premagali tudi to krizo hladne vojne.
       Dober Nemec ne more biti nacionalist; dober Nemec ve, da se ne sme odpovedati evropski usmeritvi.       
 Willy Brandt
Demokratie (režija: J. Kuttner, T. Kühnel) v Deutsches Theatru
O znameniti noči v Bad Münstereiflu, v kateri se je Willy Brandt odločil za odstop, so naredili celo gledališko dramo. Foto: Deutsches Theater
       To je tista, ki nima pojma o financah, a o financah odloča.       
 Helmut Schmidt o Angeli Merkel
Helmut Schmidt in Peer Steinbrück
Helmut Schmidt je bil eden prvih, ki je kot mogočega kandidata za kanclerja iz vrst stranke SPD-ja predlagal Peera Steinbrücka. Predvsem je bil prepričan, da bi Steinbrück vodil precej boljšo finančno politiko v kontekstu Evropske unije kot pa Merklova, ki po Schmidtovem mnenju nima pojma o financah. Foto: EPA
Helmut Schmidt in Giscard d'Estaing
Helmut Schmidt in Giscard d'Estaing sta skupaj postavljala temelje evropske monetarne politike in skupne evropske valute ter ostala prijatelja. Foto: EPA
Helmut Schmidt
Že kot mlad politik si je Schmidt prislužil vzdevek Schmidt-Schnauze oziroma Schmidt-gobec. Zaradi svojih duhovitih pripomb in pa ker še vedno sledi aktualni politiki, je Schmidt vedno zaželen gost v televizijskih pogovornih šovih. Foto: EPA

Dodaj v

Willy in Helmut - težavno, a plodno razmerje dveh političnih legend

100 let od rojstva Willyja Brandta in 95 let Helmuta Schmidta
26. december 2013 ob 06:30,
zadnji poseg: 26. december 2013 ob 08:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Eden bi ravno imel 100 let, drugi jih praznuje 95. Z njima je v Zahodni Nemčiji prvič po drugi svetovni vojni na oblast prišla socialna demokracija; za 13 let. Eden je bil večji idealist, drugi strogi realist. Eden je bral Orwella in ljubil ženske, drugi Marka Avrelija in Kanta in je 68 let ostal zvest eni. Eden je postavil temelje nove politike do Vzhodne Evrope, drugi pomagal graditi skupno evropsko valuto ... in tako naprej. Willy Brandt in Helmut Schmidt.

Auftakt št. I – težavno prijateljstvo, prvič
Kljub vsem tegobam, ki jih prinaša visoka starost, bi Helmut Schmidt morda dejal, da se je pri 65 počutil starejšega, bolj utrujenega kot danes. Leto 1983 res ni bilo njegovo leto. Marca je doživel prvi poraz na zveznih volitvah po prevzemu vodenja vlade leta 1973. Še huje. V bundestag so v pletenih puloverjih in s sončnicami v rokah prvič prišli Zeleni. Bili so del tistega množičnega mirovniškega, ekološkega in proti jedrski energiji usmerjenega gibanja, ki je zadnja leta njegovega kanclerstva 'strašilo' po cestah, bilo proti domnevno preveč militaristični politiki Schmidtove vlade in za katerega je besede podpore našel celo Willy Brandt. Potem je prišla jesen. Brandt govori na velikem mirovniškem shodu: "V Nemčiji ne potrebujemo več sredstev za množično uničevanje; potrebujemo jih manj."

Na videz mimogrede, a z dovolj poudarka, ki nakazuje njegovo željo po objavi izjave, pove nekemu novinarju, da nikoli ni zares verjel v Natov dvojni pristop (NATO-Double-Track-Decision, 1979), sklep o posodobitvah jedrskih sil Nata v Evropi in o hkratnih dejavnostih nadzora oborožitve; da ni nikoli zares verjel v sklep, s sodelovanjem pri katerem je Helmut Schmidt ZRN prvič po koncu druge svetovne vojne vrnil v razred velesil, ki odločajo o jedrskem orožju v Evropi; da ni nikoli zares verjel v sklep, ki ga je še pred kratkim do konca Schmidtovega kanclerstva podpiral. Schmidtu se je zdelo, da ga je Brandt izdal. Ampak to je bil le eden izmed znakov, da je bil odnos Schmidt-Brandt odnos težavnega prijateljstva, kar je tudi naslov izvrstne knjige (Willy Brandt und Helmut Schmidt – Geschichte einer schwierigen Freundschaft) nemškega publicista in avtorja politološko-zgodovinskih knjig Gunterja Hofmanna.

Auftakt št. II – težavno prijateljstvo, drugič
Drugi znameniti pokazatelj težavnega prijateljstva se je zgodil dobrih devet let prej, po legendarni noči v Bad Münstereiflu s 4. na 5. maj 1974, ki ji je sledil odstop Willyja Brandta z mesta kanclerja in o kateri so napisali več filmskih scenarijev, knjig in celo gledališko dramo. Celo Anglež jo je napisal. Je bilo (in je še) pač težko verjeti, da bi Brandt, tedaj pravzaprav na vrhuncu mednarodne slave zaradi svoje drzne in bistroumne nove vzhodne politike (neue Ostpolitik) in ovenčan z Nobelovo nagrado za mir, odstopil zaradi malomarnega ravnanja v povezavi s preverjanjem svojega osebja, med katerim se je znašel ... vzhodnonemški vohun Günther Guillaume. Naslednji dan tako Brandt izreče znamenite besede: "Helmut mora to narediti. (Der Helmut muß das machen.)" Na imenovanje za naslednika pa Schmidt zakriči na Brandta: "Zaradi takšne malenkosti nemški kancler ne more zapustiti svojega mesta!" Pa ga je zapustil. O 'vlogi' Helmuta Schmidta, pod Brandtom ministra za obrambo, gospodarstvo in finance, ki se je najprej tako 'branil' kanclerskega položaja, pri rušenju Brandta od znotraj, torej iz vrst stranke, pa je bilo pozneje še veliko debat.

Trinajst let demokratičnega socializma
Pravzaprav uvodna auftakta zavajata. Odnos med Willyjem Brandtom in Helmutom Schmidtom ni bil le težaven odnos zahrbtnih spletkarjenj, preračunljivosti, računov o možnosti drugačnega usmerjanja nemške socialne demokracije in politike Združene republike Nemčije. Brandt in Schmidt sta s trinajstletno vladavino, z vrnitvijo socialne demokracije na oblast po njeni tragični usodi v času vzpona nacizma skupaj močno vplivala na ponoven vzpon ZRN-ja med velike sile evropske in svetovne politike. To je bilo njuno skupno delo in tudi delo manj znanega Herberta Wehnerja, zaradi česar se za to obdobje tudi uveljavi izraz obdobje socialdemokratskega triumvirata.

Če si dovolim drobno zastranitev, naj še omenim, da je to obdobje zanimivo tudi z vidika pri nas trenutno aktualne razprave okoli nove iniciative Demokratični socializem, ki ji številni očitajo združevanje nezdružljivega. Vendar sta veliki osebnosti Brandt in Schmidt, ki jima gotovo ni mogoče očitati naivnosti v zadevah političnih ideologij in ki ju tudi gotovo ni mogoče postaviti niti v bližino stalinistične in njej sorodnih na socializem deklarativno oprtih strahovlad, dejansko za svoje vodilo imeli (tudi) demokratični socializem. Godesberški program, ki je na novo programsko utrdil zahodnonemško socialno demokracijo, je jasno povedal: "Le nova in boljša družbena ureditev omogoči človeku pot v svobodo. Ta nova in boljša ureditev si prizadeva za demokratični socializem."

V tem je sledil programu leta 1951 na novoustanovljene Socialistične internacionale, katere dolgoletni predsednik je bil od leta 1976 prav Willy Brand: "Brez svobode ni socializma. Socializem je mogoče uresničiti le v demokraciji, demokracija lahko svojo popolnost doseže le v socializmu." To je bilo zapisano leta 1959, ko sta bila Schmidt in Brandt, zadnji sicer takrat že župan zahodnega Berlina, še mlada obetavna socialdemokratska politika, v Bonnu pa je še vladal stari katoliški kancler Adenauer, ki je najbolj užival, ko je doma gojil vrtnice.

Na levi in na desni SPD-ja
Kljub istemu ideološkemu temelju so bili stališča in vrednote Brandta in Schmidta vedno precej različni. Brandt, ki je z novo politiko do vzhodnoevropskih držav in z nizom pogodb (Ostverträge) pripomogel k dialogu v Evropi ter pomagal vsem 'izstopiti iz jarkov hladne vojne', je bil gotovo večji levičar in še večji idealist, čeprav je zatrjeval, da ga je izkušnja vodenja Berlina med krizo ob postavljanju Berlinskega zidu naredila za realista. Schmidt je veljal za desničarja v SPD-ju in za realpolitika v razmišljanju veliko bližje prijatelju Henryju Kissingerju. Ta je mimogrede ob Schmidtovem 90. rojstnem dnevu morda nekoliko preveč velikodušno dejal, da Schmidt usmeri ZRN k ukvarjanju s svetovnimi vprašanji, malo pozneje pa je seveda razpravam o Schmidtovi visoki starosti seveda moral dodati še opazko, da si nikoli ni mogel predstavljati, da bo verižni kadilec in velik ljubitelj kokakole dočakal 90 let. Pa jih je tudi 95.

Odločilnih pet let razlike
Razlike v politiki Brandta in Schmidta lahko razumemo le, če poznamo njuni biografiji. Schmidt je velikokrat govoril o odločilnih petih letih razlike med njima. In verjetno je ta starostna razlika skupaj z družinskim okoljem obeh res bila odločilna. Ko so leta 1933 nacisti prevzeli oblast, je bil dvajsetletni Willy Brandt, takrat še Herbert Frahm, že nekaj let politično dejaven. Pod mentorstvom socialdemokrata in urednika Juliusa Lebra se je razvijal v dobrega političnega novinarja, bil pa je tudi že član Socialistične delavske stranke (SADP). Leta 1933 je moral v izgnanstvo, natančneje, v Skandinaviji naj bi organiziral eno izmed celic SADP-ja v izgnanstvu.

Leta 1933 je 15-letni Helmut Schmidt v eksperimentalni in svobodomiselni Lichtwarkschule še svobodno odkrival svoje talente. Hotel je postati arhitekt. O politiki ni vedel nič. Njegova družina je bila apolitična, otroci niso smeli brati časopisov, in še najbolj ga je zanimalo veslanje. Politika se ga je dotaknila šele, ko mu doma niso dovolili, da bi se včlanil v Hitler-Jugend. Razlog: njegov stari oče je bil Jud.

Brandtu – ime si nadene na poti v izgnanstvo - se je zdelo skoraj samoumevno, da se bo nekoč vrnil k politiki, čeprav je sanjal o novinarski karieri. Schmidt pa je po lastnih besedah politično začel razmišljati šele po vojni. Osem let je preživel v vojski; nekaj časa celo na grozljivi vzhodni fronti, veliko več v pisarnah, kjer je bral Meditacije Marka Avrelija, ki so poleg Kanta postale njegovo najljubše čtivo; mimogrede, tudi najljubše čtivo Billa Clintona. Šele v britanskem taborišču za vojne ujetnike pa naj bi Schmidt postal socialdemokrat. Tam je po svojih besedah izkusil občutek tovarištva in postal dejaven antinacionalist. Do takrat je imel Brandt za sabo tudi že poročanje iz španske državljanske vojne, kjer ga je najbolj prizadelo spoznanje o medsebojni sprtosti različnih levičarskih struj, vmešavanju Sovjetov in zahtevi Kominterne, da se vsi republikanci podvržejo njeni liniji.

Najpomembnejši je občutek dolžnosti
Da, Schmidt je na sebi vedno imel nekaj vojaškega in strogega. Tudi v zadnjem dokumentarnem filmu o njem, ki ga je televizijska mreža ARD predvajala ob njegovem rojstnem dnevu, Schmidt na začetku na vprašanje, kaj je najpomembnejše v življenju, odgovori: "Postaviti si naloge in tiste, ki jih razumeš, kar najbolje izpolniti." Občutek dolžnosti je bil vedno njegovo vodilo. Severnjaška treznost – tako bi lahko povzeli njegovo osebnost. Brandt, čeprav doma iz skoraj sosednjega Lübecka, je bil veliko bolj sanjav, znan po svojih napadih melanholije, pravzaprav depresije, in nenadnih umikih v neznano.

O razlikah med njima veliko pove tudi njun odnos do žensk. Schmidt je 68 let preživel v zakonu s sošolko iz osnovne šole Loki Schmidt. O tej zvezi je večkrat rekel: To ni bila zares zaljubljenost. Bila sva prijatelja in sva se dobro razumela. To je dovolj za trden zakon. O Brandtu in ženskah so kar naprej krožile govorice, bil je tudi trikrat poročen. Precej je pil, Schmidt pa se je sproščal s cigaretami in igranjem klavirja; kadar je bilo res hudo, je napetost sproščal celo s košenjem trave. Kot minister v njegovi vladi se je Schmidt pogosto pritoževal, da Brandt sploh ne vlada, da vsak minister dela vse po svoje, da so debate predolge, da ... na kratko ... ni nobenega vodstva. Sam je bil drugačen; Schmidt je hotel voditi in je vodil. A nesrečne okoliščine so hotele, da je njegovo organizirano vodstvo obrodilo manj sadov kot Schmidtov bolj sanjavi in ležerni pristop.

'Druga ura nič' povojne Nemčije
Za leto 1969, ko prvi Brandtov kabinet nastopi mandat, se je uveljavil celo izraz – druga ura nič (Die zweite Stunde Null). Brandt je v vladni izjavi ob potrditvi vlade tedaj dejal: "Nismo na koncu naše demokracije, šele zdaj začenjamo zares." Obenem tudi da legendarno obljubo, da si bodo "upali več demokracije". Govor, ki ga je napisal Klaus Harpprecht, se je nekaterim zdel kar preveč drzen, in poznejši nemški predsednik Richard von Weizsäcker je dejal, da je bil to ohol govor s premalo spoštovanja do vsega, kar je do takrat že naredila Adenauerjeva vlada (1949-1963). A Brandt je nadaljeval v tem tonu in tujim dopisnikom govoril, da je šele zdaj Hitler dokončno poražen in da je z zamenjavo političnih struj na oblasti ZRN pokazal svojo državotvornost. Mit o drugi uri nič je bil rojen.

Naš Kennedy iz Berlina
Morda se je Brandt tedaj res zdel ohol, a pozneje so tudi številni pomembni politiki iz drugih držav izrazili občudovanje Brandtove vlade. Genscher je recimo dejal, da boljše vlade ZRN ni imel ne prej ne pozneje. Schmidt je bil v njej minister za obrambo. Tudi fotogenična je ta vlada bila. Prav z Brandtom in Schmidtom namreč SPD dobi dva televizijska talenta, Brandta pa so tako ali tako že med kampanjo leta 1963 začeli primerjati s Kennedyjem. Bilo je kar nekaj pripomb v slogu, da je Adenauer ob Schmidtu in Brandtu videti kot prikazen iz nekega drugega časa. Adenauer je precej naklonjenosti ljudi zapravil tudi s svojo grobo kampanjo proti Brandtu, ki je po njegovih izjavah dobila 'oznako' Frahm, alias Brandt. Adenauer je namreč namigoval na to, da nihče zares ne ve, kaj je Brandt počel vsa tista leta, ki jih je preživel v tujini, medtem ko so oni doma trpeli nacistični teror. Čeprav očitno nespodobna, je ta kampanja, ki jo je strastno nadaljeval dolgoletni in 'zvesti' Brandtov nasprotnik Franz Josef Strauß (CSU), Brandta zelo prizadela.

Do sprememb s približevanjem
Brandt je samozavest črpal tudi iz svojega 'triumfa' v Berlinu, kjer je odlično vodil mesto skozi krizo leta 1961. Prav izkušnja Berlina je tudi usmerila vodilo njegove zunanje politike, ki ga je začel razvijati že v vladi velike koalicije kanclerja Kiesingerja, v kateri je imel mesto zunanjega ministra. Šlo je seveda za znamenito novo politiko do Vzhoda oziroma za politiko po formulaciji Egona Bahra iz leta 1963: "Wandel durch Annäherung (Do spremembe s približevanjem)". Drugače od prejšnjih CDU-jevskih vlad, ki so vztrajale pri Hallsteinovi doktrini in nepriznavanju obstoja druge nemške države, je Brandt izhajal iz dejanskega stanja. Tudi on sicer ni bil za navezavo diplomatskih stikov z NDR-om, saj je vztrajal, da so lahko "odnosi med dvema nemškima državama le posebni odnosi".

Vseeno pa je pot k možnosti približevanja in nekoč morebitne združitve obeh Nemčij poskušal tlakovati z dialogom s socialističnimi državami, rezultat česar je bil niz pogodb in sporazumov (Ostverträge) s Sovjetsko zvezo, Poljsko, NDR-om in Češkoslovaško. Še en rezultat je bila Nobelova nagrada za mir; in še en – ta v domovini - glasovanje o nezaupnici zaradi domnevne izdaje interesov nemškega naroda v nizu diplomatskih potez, ki so pokazale, da je obstoj NDR-a realnost, pa čeprav Zahodnim Nemcem ne ustreza realnost ... Brandt je glasovanje preživel, volitve jeseni 1972 pa so kot nekakšen plebiscit o Ostverträgu potrdile strinjanje ljudi z Brandtovo politiko.

Hamburški strokovnjak za krize
V Schmidtovi karieri takšnega blestečega vrhunca ni bilo. Pravzaprav je bila njegova kariera bolj sestavljena iz boja proti negativnostim in katastrofam. Zato se tudi kot kancler ni znebil sicer pohvalnega naziva, ki si ga je za odlično posredovanje v grozljivih hamburških poplavah kot senator za notranje zadeve prislužil leta 1962: Krisenmanager ali krizni menedžer. Ko je prevzel vlado, je udarila naftna kriza, leta 1975 je bilo brezposelnih že milijon ljudi, potem se je moral boriti z drugo generacijo teroristov RAF-a, vedno močnejša (predvsem na ulicah) so postala gibanja zunajparlamentarne opozicije ...

Prav za zadnja in sploh za nove mlade socialdemokrate, pravzaprav za generacijo neomarksistov, imenovanih tudi jusosi (mladi socialisti oziroma junge Sozialisten), je po Schmidtovem mnenju Brandt kazal čisto preveč razumevanja. Grozilo je, da se bo SPD spremenil v – priljubljen Schmidtov izraz – nennistranko oziroma v stranko v duhu italijanskega socialista Pietra Nennija. Res ni bilo lahko vladati. In v Schmidtovem govoru ob potrditvi njegove vlade je najti zanimive podobnosti z dikcijo zdajšnjih voditeljev. Izpišimo le eno formulacijo: "Ne smemo pozabiti, da so se zgodile turbulence v svetovnem finančnem sistemu, da so se močno podražile ključne surovine, ki jih Zahodna Evropa uvaža, in da so se v različnih državah Evropske skupnosti pojavile zelo različne posledice prizadevanja za stabilnost cen in rast produktivnosti ..."

To je bilo maja 1974. Res ni bilo lahko vladati. In potem je prišla še 'afera' okoli sovjetskega nameščanja novih raket SS-20, raket srednjega dosega z jedrskimi konicami, ki so ogrožale območje ZRN-ja, za katerega je tako ali tako veljalo, da bo na njem – če sploh kje – potekalo jedro jedrske hladne vojne. Oziroma Schmidtovo mednarodno zmagoslavje se je sprevrglo v domačo polomijo. Natančneje, polomijo v osnovnem domu, stranki, s čimer smo začeli to zgodbo.

Zmagoslavje po svetu, poraz doma
Oktobra 1977 je imel Schmidt govor v Londonu. Kot prvi državnik je opozoril na težavo z raketami SS-20, ki bi lahko dosegle ozemlje ZRN-ja. Obenem pa je poudaril tudi odvisnost med stabilnimi razmerami v svetovnem gospodarskem sistemu in varnostjo v svetu ter za ZRN izpostavil gospodarsko rast in polno zaposlenost prebivalstva brez inflacije kot prva cilja. Ta govor velja za nekakšen preludij k razpravam o novem sklepu NATA, ki bi bil odgovor na sovjetske rakete SS-20. Januarja 1978 je sledil sestanek vodstvene skupine Nata na Guadeloupu, kjer je ameriški predsednik Carter predlagal, da na sovjetsko nameščanje raket SS-20 odgovorijo z nameščanjem ameriških raket srednjega dosega. Da se pogajanja ne bi preveč zavlekla, je Schmidtov dobri prijatelj, sicer pa francoski predsednik, Giscard d'Estaing predlagal, naj določijo Sovjetski zvezi rok; če do takrat ne bo dogovora, bodo postavili rakete.

Pozneje so zgodovinarji in politologi ocenili, da je s to Schmidtovo akcijo in z njegovo prisotnostjo na srečanju na Guadeloupu ZRN vstopil v klub velesil, in to v času, ko se je Schmidtova stranka umikala iz realne politike. Schmidt je dosegel, da se je lahko nejedrska sila ZRN o jedrskih vprašanjih z velesilami pogovarjala 'auf voller Augenhöhe', torej kot enakovredni partner. Načelno je sklep NATO-Double-Track Decision, ki ga je svet NATA potem potrdil decembra 1979 in ki je predvideval modernizacijo jedrskega orožja v Zahodni Evropi ter hkratno ponudbo pogajanj o omejevanju jedrske oborožitve Varšavskemu paktu, najprej podprl tudi Willy Brandt, pozneje, po Schmidtovem padcu, pa je podporo umaknil. Težavno prijateljstvo pač ...

Schmidt leta 1982 ni padel zaradi NATA in vprašanj oborožitve. Njegova koalicija je preprosto razpadala; predvsem zaradi gospodarskih težav in različnih pogledov na gospodarsko in socialno politiko s partnerji v koaliciji FDP. Ti so potem odšli in do danes ostali ob CDU-ju; v vladi ali v opoziciji, trenutno sploh zunaj zveznega parlamenta.

Ampak cigarete so pa še vedno tako dobre
To seveda ni popolna zgodba o Willyju Brandtu in Helmutu Schmidtu; je pa poskus orisa poti dveh popolnoma različnih osebnosti, politikov, dveh zelo različnih socialdemokratov, ki sta sčasoma postala legendi. Brandt predvsem zaradi svoje skrivnostne življenjske poti in vizionarske politike, mirovništva, prvih zahtev po pravičnejši obravnavi tretjega sveta in po nuji izkoreninjenja revščine, najpozneje do leta 2000 ... Schmidt veliko bolj zato, ker je tako dolgo tukaj. Stari kancler, ki kadi vedno in povsod in ki ima zalogo mentolnih cigaret, ki bo zdržala do njegovega 103. rojstnega dneva, če ga bo dočakal. Je strog kritik Merklove in njene pokroviteljske drže do drugih držav, ki v Schmidtovih očeh 'čudno smrdi' po nemškem nacionalizmu; o njej je izjavil: "To je tista, ki nima pojma o financah, a o financah odloča."

Pred kratkim se je vrnil iz Rusije in pravi, da je bilo to njegovo zadnje, poslovilno potovanje, da je zdaj dovolj. Še vedno predava in komentira in ne pozabi omeniti, da bi bil gotovo že mrtev, če ne bi kmalu po smrti ljubljene Loki leta 2010 dobil novega dekleta, mlajšega; Ruth Loah ima 80 let. Veliko govori o krizi evropskih institucij in še vedno upa, da bo Evropska unija bolj zaživela; to so bile njegove sanje že v sedemdesetih, ko sta z Giscardom d'Estaingom postavljala temelje evropske monetarne unije. Sprašuje se, kam so šli vsi pravi voditelji; po de Gaullu in Churchillu jih v Evropi tako rekoč ni bilo. Še vedno je duhovit, sledi vsemu po svetu in je zato eden najbolj zaželenih gostov na televiziji. Čeprav na koncu pogosto doda: "Ravnokar ste poslušali prastarega moža. Ni nujno, da vse vzamete resno." In še nujen dodatek: "Ampak cigarete so pa še vedno tako dobre." Ja, to je mož, ki so ga leta 2008 izbrali za najbolj kul Nemca. Danes anketa verjetno ne bi dala dosti drugačnega rezultata.

Polona Balantič, TV Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
likozar
# 26.12.2013 ob 07:43
super članek. Zaradi takih (in seveda aktualnih novic ter športa ) človek odpre portal rtvslo.si
kozorog1973
# 26.12.2013 ob 08:05
ojej če tele dve legendi primerjam z našim lol... Lukšičem, ma saj ne dobim vzporednic za primerjavo, kot dan in noč:)
7up
# 26.12.2013 ob 08:26
Dober članek. Samo opazka

Socialni demokrati bi glede na program bili pri nas proglašeni za neoliberalce in ne demokratične socialiste. Vse je stvar perspektive. Tudi strukturne reforme je naredila SD vlada.
muff1488
# 26.12.2013 ob 10:08
To so bili pravi voditelji, ki niso videli samo lastnih interesov.
IndyBob
# 26.12.2013 ob 09:10
Nemška socialna država temelji na močnem in privatnem gospodarstvu. To je jasno tudi njihovim socialnim demokratom. Oni so po vojni z Adenuauerjem najprej reševali gospodarstvo, šele nato je prišla na vrsto sociala.
assange
# 26.12.2013 ob 10:52
treba se je zavedati, da je razmišljanje v Nemčiji popolnoma drugačno, kot pri nas.

Pa če se dotaknem samo podjetnikov:
V Nemčiji so v praktično vseh mestih ulice, ki so poimenovane po industrialcih, po podjetnikih.
Zakaj? Ker so vsi veliki podjetniki, industrialci, svoje bogastvo, ki so ga zaslužili v prvi vrsti na pošten način, brez pretiranega izkoriščanja, deloma tudi razdelili med ljudi, ki so jim ga pomagali ustvariti.
Podjetniki v Nemčiji se zavedajo tega, da je za perfektno delovanje podjetja, za perfektno delovanje proizvodnje potreben čisto vsak člen, čisto vsak udeleženec v procesu. In zato je tudi čistilka, ki se zdi nepomembna, pošteno plačana za svoje delo. Zato poskušajo ustvariti neke idealne pogoje v podjetjih, da bodo zaposleni lažje dosegali želene rezultate, ali jih celo presegali. In v takih pogojih se tudi vlada, pa naj bo SDP ali SDU/SCU lahko gre neke socialne demokracije, ker so se socialne demokracije, socialnega kapitalizma pripravljeni iti tudi delodajalci.

Kaj pa pri nas??
Pri nas je ogromno delodajalcev, ki na plačo gledajo kot na nek privilegij, kot na nekaj, česar si delojemalec sploh ni zaslužil, ampak jo je dobil ,zato, ker je delodajalec dobre volje.
Optimalni pogoji? V nekaterih podjetjih še zdaj delajo v halah, ki so stare že 50 let, pa se ni v njih spremenilo prav nič TAM v Mariboru, Inkos Krmelj, pa še in še). V tistih halah je vedno premalo svetlobe, poleti vroče, pozimi prehladno, stroji stari 30 let ali več.....
In tudi če bi se politika odločila, da bo naredila malo reda na tem področju, se najdejo predstavniki delodajalske strani, ki malo zagrozijo s kolapsom gospodarstva, pa se naši polpismeni, skorumpirani politiki ustrašijo in popustijo.

Zato pa smo mi tam, kjer smo, nemci pa tam so kjer so.
Mici92
# 26.12.2013 ob 10:37
No tak padec na kolena nebi škodil tudi našim rdečim...
Da bi vsaj simbolno nekdo od njih imel ja.ca in priznal da so ga v svoji zmagovalni euforiji tudi grdo biksali !
Čakam ta dan!
kozorog1973
# 26.12.2013 ob 10:13
Lluka, da ne omenjam Lukšiča in njegove vsakdanje blodnje o neoliberalizmu, katerega protegonist je on osebno, samo da se tega revež ne zaveda. Sicer pa jugoslovanski socializem in socializem, ki ga poznamo/jo v normalno razvitih zahodno-demokratičnih državah Evrope imata kaj malo skupnega.
silverbullet
# 26.12.2013 ob 22:25
Ja, doberman, saj se strinjam. Reguliran kapitalizem, z razvito socialno varnostjo in čutom in lopovi v zaporu, je zaenkrat najboljša ureditev. In molilci k globalizaciji in "prostim ekonomijam" v svetlečih procesijah zadnjih let težijo k temu ali pa morda niti ne?
el CARTEL
# 26.12.2013 ob 11:38
Willy Brandt se je že kot gimnazijec začel politično udejstvovati. Ko so nacisti prevzeli oblast, je kot član socialistične delavske stranke moral pobegniti oziroma se skriti.

no tole pa je šok za naše desničarske revizioniste, ki bi radi enačili nacizem in socializem :)
verjetno se sprašujejo, zakaj je moral bežati...
severna zvezda
# 26.12.2013 ob 11:21
@ Doberman (ob 11:15),

ne vem, kako imaš nastavljeno mmc-jevo stran, ampak, ko se klikne na portal, je PRVA novica današnji praznik. Zapis o nemških politikih je pač pod rubriko Svet. Toliko.
Cervantes
# 26.12.2013 ob 09:48
Res hvala za tale članek. Včasih se je dobro spomniti.
oljka
# 26.12.2013 ob 08:53
V času teh dveh velikih državnikov je v naših učbenikih pisalo,da je socialna demokracija ostanek sovražne,nenaklonjene meščanske buržoazije.
silverbullet
# 26.12.2013 ob 22:33
Doberman, me pa veseli, da razumeš, da je Kitajska dejansko kapitalistična država. Počasi me že dolgočasijo pametnjakoviči, ki ne ločijo politične ureditve od gospodarske in na to temo brez konca tumpajo od kitajskega socializma, severne koreje, partizanov... in Kučana, če hočeš. Dobil si pet točk pri meni.
FOAB
# 26.12.2013 ob 14:48
Če se ravnotežje moči v našem okolju prevesi še bolj stran od sposobnih ljudi kot je sedaj, bodo rezultati temu primerni. Kako močni so delavci in sindikati v propadajočih družbah, ki brez zadolževanja niso sposobne skupaj spraviti niti za plače in prispevke? To je naša realnost. A hočeš še več tega?

zadnji odstavek - pojma nimaš in nasedaš prirejenim in izmišljenim podatkom neoliberalnih elit. Najbolj zadolžene države na evropski celini GB s 400% javnim dolgom, sledijo Francija, Nemčija z okoli 170% javnim dolgom in Slovenija z javnim dolgom okoli 45%. Res smo navrhu, poleg tega je povprečno slo gospodinjstvo med najmanj zadolženimi v EU. Posledica socializma pač. Ljudje so morali živeti premišljeno in racionalno življenje, saj niso imeli zahodnjaškega luksuza in razsipništva. In kot takšni niso zapravljali denarja, ki ga niso imeli. Poraba denarja, ki ga nimaš je zahodnjaška finta, cepljena na slovenceljna s katastrofalnimi posledicami na zdravo pamet.
el CARTEL
# 26.12.2013 ob 14:36
Doberman @ aja, zaradi podobnosti ne morejo soobstajati LOL

zate je levi in desni pol popolnoma isti očitno.

seveda, po tvoje, niso mogli soobstajati, ker so si tako podobni, medtem ko so drugi - ki so bili na las podobni nacistom - fašisti v italiji, popolnoma lahko soobostajali. ali pa recimo franco v španiji, ki ga je hitler btw podpiral tako v orožju kot v denarju med špansko državljansko vojno..

in btw stalin je podpiral drugo stran v tej vojni.. ampak ej, po tvoje jo je podpiral, ker so si tako "podobni"..

to so te vrhunski "argumenti" revizionistov, pri katerih že preprosta logika odpove.
balistik1
# 26.12.2013 ob 12:05
To so bili časi ..........kadili smo,pili in se veselili !
severna zvezda
# 26.12.2013 ob 10:50
@ Doberman (pa še kdo),

...... na današnji dan, ko je praznik in kljub temu, da je, se lahko malo manj razburjaš :) .....sicer pa so se v zadnjih dneh o Willyju in Helmutu razpisali tudi drugi časniki (Dnevnik - tu lahko spet etiketiraš..... Die Zeit, Die Presse, The Guardian pa še kak ...... ) :)
kozorog1973
# 26.12.2013 ob 10:14
ljudje treba je mozak, mozak ljudje ne pa govoričenje
kozorog1973
# 26.12.2013 ob 10:02
me sploh ne preseneča zakaj je Nemčija ena najbolj uspešnih, slovenija pa na dnu.

Primerjava:

http://hr.wikipedia.org/wiki/Angela_Merk
el

http://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_Brat
u%C5%A1ek
el CARTEL
# 27.12.2013 ob 02:24
*politično enak komunizmu seveda
el CARTEL
# 27.12.2013 ob 02:23
Doberman @ pakt hitler stalin ne pomeni, da je nacizem politično enak gospodarstvu..

to ni ne "isto" ne "enako" :)

eno je skrajno desna, drugo pa skrajno leva ideologija. edina podobnost je v tem, da je oboje bil totalitarizem, kar pa še ne naredi vsak totalitarizem desni totalitarizem..
silverbullet
# 26.12.2013 ob 22:41
In, ko ravno omenjaš Gatesa in podobne velike glave, bi ob tej priliki spomnil na način uspeha teh velikih glav. Namreč vsi ti super uspešneži že v osnovi gravitirajo k izigravanju konkurence, svobodnega trga, etike in zakonov in v končni fazi k razgradnji samega kapitalizma in njegovih pozitivnih učinkov na družbo. Kvečjemu močnejša regulacija, več zakonov in močnejše države in politika napram gospodarstvu lahko to prepreči... in vzdržuje sam kapitalizem, če hočeš. In ne nasprotno. Manj regulacij je manj kapitalizma. Vsaj v teh primerih.
Doberman
# 26.12.2013 ob 16:23
@silverbullet

Saj se da argumentirati svoj pogled dosti boljše in tudi krajše, če se potrudiš.

Naj ti dam še lepšo iztočnico - največja prednost kapitalizma pred njegovimi gospodarskimi antipodi je, da omogoča najboljši ideji daleč najhitrejšo pot do uresničitve (v primerjavi z ostalimi gospodarskimi ureditvami). Zato so celo zapriseženo komunistične vladavine kot Kitajska uveljavile kapitalizem v gospodarstvu. Kje so reveži kot Gates, Jobs, Brin, Zuckerberg... v nekih garažah iz dobrih idej ustvarili megaprojekte, ki oblikujejo današnji svet? V socializmu? ;)
Doberman
# 26.12.2013 ob 16:10
@FOAB

Vse tvoje naštete države imajo že pol stoletja višji standard kot mi... in v povprečju nudijo njihove družbe (podjetja) danes precej večje plače in so precej manj zadolžene kot naše. To je poanta. Pa kar nekaj nakladaj spet o "neoliberalizmu", če hočeš, dejstva so jasna.
silverbullet
# 26.12.2013 ob 14:50
"... Svetovni "viški gluposti" so se zgodili potem, ko se je množica ljudi, ki so sposobni za delo, vendar nesposobni za vodenje, združila proti najbolj sposobnim v družbi in jih odstranila ali zamenjala za "svoje".... "

Doberman... to kar si zgoraj zapisal je sila pametno, obenem pa nepojmljivo (!) predrzno.

Če imaš državo z velikim odstotkom revežev je, če skušam sledim tvoji misli, krivo bodisi to, da ima država tako glup in nesposoben folk... ali pa to, da ima glupe in nesposobne voditelje. Seveda smo takoj pri kriterijih... če je kriterij "sposobnosti" čim bolje poskrbeti zase in za svoj žep, ostalo pa je postransko in ne obratno (!), potem je tudi delavec najbolj sposoben takrat, ko spravi čim več v svoj žep in ne, ko svoje delo opravi čim bolje. Taka firma (družba) pa, potemtakem, prosperira. Dejansko nekateri halucinirajo to idejo, ko trdijo, da je tak... voditelj... gibalo družbe ali firme!! Ne moreš verjet, a ne? Kake gluposti si ljudje izmišljujejo.

Poleg sposobnih za vodenje in sposobnih za delo imamo v vsaki družbi nezanemarljiv delež tistih, ki so visoko motivirani in zelo sposobni predvsem za polnjenje svojih žepov. Za moje pojme je normalna družba (država) tista, v kateri so ti zadnji v zaporu, sposobni za vodenje dobro vodijo, sposobni za delo dobro delajo in oboji so zadovoljni ter je zanje dobro poskrbljeno.

Torej, če imaš neko družbo ali državo, v kateri je delež revnih relativno visok ali narašča, lahko krivdo pripišeš temu, da ima družba preprosto glup folk ali pa temu, da ima glupe voditelje. Tak folk je lahko dejansko glup, za take politike in voditelje pa ne moreš nikoli rečt, da so sposobni. Ali pač?
no72
# 26.12.2013 ob 14:23
Wllly Brandt, Helmut Schmidt, Helmut Kohl - inženiirji evropskega gospodarskega čudeža!
Wellcome to Slovenia! We you need them!
zeitgeist
# 26.12.2013 ob 13:08
http://za-misli.si/kolumne/dusan-rutar/1359-socializem-in-demokracija
Ko govorimo o socializmu in demokraciji, ne skušamo prepričevati dogmatikov, saj njih ni mogoče prepričati, ker ne mislijo, ampak zgolj verjamejo, temveč skušamo razmišljati in nagovarjati ljudi k razmišljanju, ne k verovanju. V tem je vsa razlika.
NoriPlanet
# 26.12.2013 ob 12:56
Vse je odvisno na kateri strani se nahajaš, obstojata pa samo dve strani: ena je tista, ki izkorišča, druga pa je tista, ki je izkoriščana.
Ravnotežje med obema je zelo pomembno in dobrodošlo.
FOAB
# 26.12.2013 ob 12:13
Tvoja zmota, doberman je v tem koliko moči imaš sam nasproti lastnikom kapitala, da si izboriš svoje pravice in jih obdržiš. Verjetno zdaj razumeš, da sam čisto nobene možnosti, pohodijo te kadarkoli hočejo. Zato je tvoja pravica zavzemanje za sindikate in pravice delavcem v smislu bolj držimo skupaj, močnejši smo. Zato demokratični socializem. Razen če nisi multimiljonar, potem pač ni treba, ker spadaš med tiste, ki druge izkoriščajo. Kar pa dvomim da si.

Delati proti svojim interesom je višek gluposti.
severna zvezda
# 26.12.2013 ob 11:30
@severna zvezda - razpored novic se vsake toliko menja, osveži stran čez 1 uro, pa boš videl.

..... hvala za namig, bom res preveril. Lepo praznuj(mo)!
Doberman
# 26.12.2013 ob 11:29
@severna zvezda - razpored novic se vsake toliko menja, osveži stran čez 1 uro, pa boš videl.
Doberman
# 26.12.2013 ob 11:15
@severna zvezda,

To je naš dan samostojnosti. V svetovnih časopisih lahko pišejo marsikaj, našega praznika ne rabijo upoštevati, pri lokalnih medijih (predvsem tistemu, za katerega po dekretu moram plačevati) pa pričakujem, da ne žalijo razuma in čustev sodržavljanov, ki točno vemo kaka psihopatska politika se skriva za slogani "demokratični socializem". Tu gre za naslednike t.i. realsocializma, ki po zgodovini dejanj nima nič skupnega s politiko nemške SPD. Besedičenje lahko zveni podobno in morda lahko najdejo celo skupnega sovražnika (Merklovo), ampak vedi, da so besede zelo poceni.
daresi
# 26.12.2013 ob 10:57
Nočemo demokratičnega socializma! Tudi zato, ker nimamo Vilija in Helmuta. In nenazadnje zato, ker imamo Igorja.
upokojenec60
# 26.12.2013 ob 10:54
Današnja mirovna politika temelji na tezah, oziroma začetkih teh dveh nemških politikov. Zares veliki osebnosti !
FOAB
# 26.12.2013 ob 10:49
@doberman

socialno državo so imeli, ker so se bali komunizma. Socialna država v EU je v resnici pogodba, lastniki kapitala so se odrekli delu dobička, v zameno je delavski razred odstopil od nasilnega rušenja oblasti. In oboji so se imeli fajn, dokler ni začel razgrajati neoliberalizem. Danes imamo v sloveniji neoliberalizem, zato je Zoki Sopranković vedno bolj bogat in njegovi sinčki tudi.
Lluka
# 26.12.2013 ob 10:04
Je strog kritik Merklove in njene pokroviteljske drže do drugih držav, ki v Schmidtovih očeh 'čudno smrdi' po nemškem nacionalizmu; o njej je izjavil: "To je tista, ki nima pojma o financah, a o financah odloča.

Mislim, da imamo tudi pri nas takšne........ v vseh ministrstvih... (pogledaš kakšno šolo imajo.... in pogledaš o čem odločajo..) Gimnazijski maturant...pa v resorju finance.
Doberman
# 26.12.2013 ob 16:33
Še nekaj bom dodal o "razsipništvu" dekadentnega zahoda:

Zgled varčnosti socializma in antipod kapitalistični razsipnosti! Slava jim, bi rekli fanatiki :D

V kapitalizmu je lahko razsipen vsak, ki si to zasluži, v "demokratičnem socializmu" pa le posvečeni. Kapitalizem vam da vsaj možnost. Z razvito socialo (varnostjo) je to najboljša ureditev na svetu.
Doberman
# 26.12.2013 ob 16:00
@el Cartel,

Po tvojih komentarjih sodeč ne poznaš razlike med besedama "isto" in "enako". Beri od začetka, prosim in bodi pozoren pri pomenu besed :)

Očitno o paktu Hitler-Stalin in delitvi Poljske tudi še nisi nič slišal. Sodelovali so dokler so imeli skupni plen, podobno kot z italjanskimi fašisti. Toliko o osnovnošolskem znanju za danes...
Doberman
# 26.12.2013 ob 11:50
@el Cartel

Če ne razumeš, da sta si nacionalsocializem in komunizem direktna konkurenca in kljub vsem podobnostim ne moreta soobstajati, ne boš razumel kaj ti "revizionisti" hočejo povedati.

Sovražnost med tako sorodnimi ideologijami ti bo bolj jasna, če si kaj prebereš o Hitlerjevem oz. Stalinovem pobijanju ljudi v lastnih vrstah, se pravi odstranjevanju potencialne konkurence, katere ideologija se morda sploh ne razlikuje od vodilne. Žal je nekaterim to težko razumeti. Mnogo ljudi v Sloveniji ima res hude probleme pri razumevanju pomena konceptov kot je konkurenca.
SDSkmet
# 26.12.2013 ob 11:16
Zelo lepo branje, veckrat tako :)

misli pa, da je tukaj napaka:
A nesrečne okoliščine so hotele, da je njegovo organizirano vodstvo obrodilo manj sadov kot Schmidtov bolj sanjavi in ležerni pristop.

verjetno gre za Brandtov bolj sanjavi in lezerni pristop.
Doberman
# 26.12.2013 ob 11:09
@FOAB

Po tvoji logiki, zakaj pa komunisti niso v Vzhodni Nemčiji uvedli kapitalizma, ki so se ga seveda bali?
žurer42
# 26.12.2013 ob 09:51
Tale Willy Brandt je bil zgleda mojega tipa mož :) kako bi lahko imel samo eno, če je pa toliko rib v morju!
Doberman
# 26.12.2013 ob 13:33
@FOAB

Svetovni "viški gluposti" so se zgodili potem, ko se je množica ljudi, ki so sposobni za delo, vendar nesposobni za vodenje, združila proti najbolj sposobnim v družbi in jih odstranila ali zamenjala za "svoje". Rezultati so se kazali v gnijočih državah, ki do danes večinoma niso preživele. Obujati te neumnosti je dejansko delati proti svojim interesom, dragi delavec.

Če se ravnotežje moči v našem okolju prevesi še bolj stran od sposobnih ljudi kot je sedaj, bodo rezultati temu primerni. Kako močni so delavci in sindikati v propadajočih družbah, ki brez zadolževanja niso sposobne skupaj spraviti niti za plače in prispevke? To je naša realnost. A hočeš še več tega?
FOAB
# 26.12.2013 ob 10:44
nemci so bili takrat pridni, ker so jih američani in sovjeti držali na kratki vrvici :) So pridno delali materalische produkten in niso razmišljali o lastni večvrednosti. Danes pa bi se spet radi ravsali s sosedi.
daresi
# 26.12.2013 ob 10:42
Pa kaj je to zdaj zena bedarija? Reklama za demokratični socializem? Mi nismo Nemčija, sploh pa nismo v tistem času in s popolnoma drugačnimi problemi. Pa še tega nesrečnega Lukšiča nam je usoda naložila na grbo.
Navadno režimsko novinarstvo in nič drugega!
kozorog1973
# 26.12.2013 ob 09:13
Nemška socialna država temelji na močnem in privatnem gospodarstvu. To je jasno tudi njihovim socialnim demokratom. Oni so po vojni z Adenuauerjem najprej reševali gospodarstvo, šele nato je prišla na vrsto sociala.

problem ni toliko v tem kak naziv si daš, temveč v figamožu:)
kozorog1973
# 26.12.2013 ob 08:28
Socialni demokrati bi glede na program bili pri nas proglašeni za neoliberalce in ne demokratične socialiste. Vse je stvar perspektive. Tudi strukturne reforme je naredila SD vlada.

Toliko o Lukšiču! :)
Kazalo