Rodeo si pridejo ogledat mladi in stari. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Rodeo si pridejo ogledat mladi in stari. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kulinarične dobrote, kot je, denimo, ocvrt hot dog. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Najbolj priljubljena točka v mestu - pivnica The Purple Pub. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Konec tekme. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Majhno živinorejsko mestece s 1.100 dušami (kar je veliko za te kraje, kjer boste včasih vozili tudi 400 kilometrov brez črpalke ali ene samcate hiše) na severozahodu Queenslanda je bilo zgrajeno konec 19. stoletja, na vrhuncu avstralske zlate mrzlice.
Normanton je znan kot končna postaja odročne in sila nenavadne 151 kilometrov dolge železniške proge Normanton-Croydon, po kateri vozi enkrat na teden vlak Gulflander, poimenovan tudi "vlak, ki pelje od ničesar do ničesar", saj proge niso - kljub načrtom - nikdar povezali s preostalo avstralsko železniško mrežo.
Kot na drugih postajah na samotni, zaprašeni cesti čez osrčje rdeče celine vas v Normantonu najprej pričaka prometni znak, ki opozarja na kenguruje, takoj za tem pa povožen kenguru ob cesti. "Dobrodošli v Normantonu, število prebivalcev: majhno, a jih imamo vse radi," vas pozdravi obledel napis, okrašen, iz kdo ve katerega razloga, s palmami.
Največji krokodilji ulov
Normanton ni obmorsko letovišče, kakršnih je vse polno na južnem delu Queenslanda. Bolj kot palme so vseprisotni evkaliptusi, namesto plaže pa ima nabrežje reke Normanton, kjer je "privlačna svetlolasa poljska priseljenka" Krysti Pawlowska julija 1957 ulovila in ustrelila največjega krokodila na svetu. Bronast kip 8,64 metra dolgega "Krysa" je danes ena največjih atrakcij Normantona. Mesto so naselili leta 1867 ljudje, ki so jih v ta odročni konček Avstralije pritegnili obeti zlata. A zlata mrzlica je bila kratkega roka in do leta 1947 je število prebivalcev s 1.251 že padlo na vsega 234.
Že takrat je bila v Normantonu velika aboriginska skupnost in ta se je do danes kljub načrtnemu in krutemu iztrebljanju, ki je v Queenslandu potekalo popolnoma nenadzorovano, ohranila. Danes je 60 odstotkov prebivalstva staroselcev in prav aborigini, žal, predstavljajo kar velik delež rednih strank v mestni, kultni Vijolični pivnici (The Purple Pub).
Na kraljičin rojstni dan
Normanton zares zaživi vsak prvi konec tedna v juniju, ko Avstralci praznujejo kraljičin rojstni dan. Po večini države takrat zaprejo trgovine, gredo na piknik ali pa priredijo najrazličnejše družabne dogodke. Normanton takrat priredi svoj veliki, slavni rodeo, ki je letos praznoval 39. obletnico. Zaspano, od sonca prežgano mestece z eno komaj delujočo, staro črpalko in eno slabo založeno trgovinico se na tisti konec tedna spremeni v središče sveta. No, vsaj tistega sveta.

Obiskovalci, udeleženci rodea in lastniki živine prepotujejo na stotine in stotine kilometrov do rdečega, izsušenega območja, namenjenega prav posebej za normantonski rodeo. Glavna nagrada je 30.000 dolarjev, vsako leto pa se na rodeo in druga tekmovanja prijavi več kot tisoč ljudi. Po tednu dni vožnje po pustinji je rodeo v Normantonu nedvomno eden od vrhuncev "outbacka" - belopolti kavboji se mešajo z aboriginskimi - a le na prvi pogled. Pozornejše opazovanje razkrije precej očitno ločitveno mejo med dvema svetovoma, ki je ne moreš podreti. "Ne, vi sedite tam," pove odločno obilna staroselka kolegu, ki skuša prisesti na njihovo klop, in ga usmeri k belim Avstralcem.
Po rodeu na plesišče
Ob spremljanju vratolomnežev, ki se skušajo obdržati na plečih bikov, sicer uživajo vsi - a ločeno. Skupno jim je srkanje iz pločevink piva in viski-kole ter grizljanje ocvrtega krompirčka, steak burgerja, hot dogov in sladkorne pene. Vsaj v hitri prehrani ni ločevanja.

Središče rodea je ring, v katerem potekajo cel večer kavbojske akrobacije na bikih. Vmes spustijo čredo konj, ki preteče krog ali dva za občinstvo. Na tribunah sedi zamaknjena množica gledalcev, ob ogradi pa slonijo kavboji, ki so z nastopi že končali. Pod evkaliptusom čaka zdravniška ekipa, ki ima tisti večer kar precej dela. Mlajši dolgčas preganjajo v lunaparku, na avtomobilčkih in s ciljanjem plišastih živali.

In po koncu vsakega dne jo vsi mahnejo na plesišče, kjer jih iz prikolice, opremljene z ojačevalcem in zelo primitivnim "lightshowom" zabava lokalna skupina, ki preigrava avstralske podeželske uspešnice o izgubljeni živini in najdeni ljubezni.